Court allows partial claim for military service stability bonus based on JLA service equivalence to TRO.

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijani 2. odstavek 2.

točke izreka in 3. točka izreka spremenita tako, da se 2. in 3.

točka izreka sodbe sodišča prve stopnje v celoti glasita:

"Tožena stranka je dolžna tožniku priznati dodatek za stalnost za

obdobja:

- od 13.6.2002 do 31.5.2003 v višini 11%,

- od 1.6.2003 do 31.5.2004 v višini 11,5%,

- od 1.6.2004 dalje v višini 12%

ter mu za navedeno obdobje obračunati in izplačati razliko med

dejansko izplačano plačo in plačo z navedenim dodatkom, vse z

zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega

zneska od zapadlosti, to je vsakega 5. v mesecu za pretekli

mesec, do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Kar tožnik zahteva iz naslova dodatka na stalnost več, se zavrne.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v

znesku 130.660,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

25.1.2005 do plačila, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka."

V presežku se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene

stranke zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pritožbene stroške v

znesku 26.400,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo.

Tožena stranka krije sama svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Za poklicno opravljanje vojaške službe v smislu 98.f člena ZObr

se šteje tudi delo v aktivni službi JLA. To delo se šteje za

opravljanje vojaške službe v sestavah, ki so bile glede

tožnikovih statusnih, socialnih in drugih pravic (torej pravic,

ki izhajajo iz delovne dobe za čas poklicnega opravljanja vojaške

služe) izenačene z delom v Teritorialni obrambi RS. Tako stališče

je zavzelo VS RS v zadevi opr. št. VIII Ips 171/2005.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo

tožene stranke z dne 25.4.2003 in naložilo toženi stranki, da

tožniku prizna dodatek na stalnost v višini 2,5% za obdobje od

13.6.2003 do 31.5.2003, v višini 3% za obdobje od 1.6.2003 do

31.5.2004 in v višini 3,5% od 1.6.2004 dalje, mu za navedena

obdobja obračuna in izplača razliko med dejansko prejeto plačo in

plačo s prisojenim dodatkom na stalnost, vse z zakonskimi

zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 5. v mesecu za pretekli

mesec. Kar je tožnik zahteval več (razliko do dodatka v višini

12%), je zavrnilo in toženi stranki naložilo, da tožniku povrne

stroške postopka v znesku 19.502,80 SIT, z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se pritožujeta obe stranki.

Tožnik se pritožuje zoper zavrnilni del iz vseh pritožbenih

razlogov. Navaja, da bi moralo sodišče prve stopnje njegovo delo

v JLA od leta 1974 šteti za delo, ki je izenačeno z delom v

Teritorialni obrambi po 98. f členu Zakona o obrambi. Razlogi

izpodbijane sodbe so v nasprotju sami s sabo, napačno pa je

uporabljeno tudi materialno pravo. Sodišče prve stopnje se tudi

ni opredelilo do vseh navedb v tožbi in pripravljalnih vlogah in

jih ni v celoti upoštevalo. Zato pritožba meni, da je tudi

dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Predlaga spremembo sodbe

sodišča prve stopnje in priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe sodišča prve

stopnje. Navaja, da tožnik ni bil pripadnik stalne sestave vojske

na vojaški dolžnosti. Razporejen je bil na položajih Uprave za

varnostne zadeve (v nadaljevanju: UVZ) ali Obveščevalno varnostne

službe (v nadaljevanju: OVS), obeh kot organizacijskih enot

Ministrstva za obrambo Republike Slovenije (v nadaljevanju MORS).

Delo v teh enotah in delo pripadnikov stalne sestave vojske na

vojaški dolžnosti se razlikuje po organizaciji enot. UVZ in OVS

spadata pod MORS, ki daje delavcem v teh dveh enotah obvezna

navodila in usmeritve za delo. Za področje vojske je pristojen

Generalštab Slovenske vojske. Vojska je hierarhična organizacija,

operativno vodena z akti poveljevanja. Pripadniki stalne sestave

vojske odgovarjajo neposredno poveljujočim, medtem ko delavci OVS

odgovarjajo direktorju. OVS preko izpostav operativno sodeluje s

Slovensko vojsko. Razlika je torej očitna, zato je sodišče prve

stopnje napačno uporabilo materialno pravo. Pritožba predlaga

spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev zahtevka oz.

razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo

sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa

neutemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur l. RS, št. 26/99,

96/2002, 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene

kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na

pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik je v tem delovnem sporu uveljavljal pravico do dodatka na

stalnost od 13.6.2002 dalje. S tem dnem je namreč stopila v

veljavo novela Zakona o obrambi (ZObr-C, Ur.l. RS št. 47/2002),

ki je z novim 98. f členom določila, da pripadnikom stalne

sestave vojske pripada za vsako začeto leto dela na vojaški

dolžnosti nad pet let, dodatek za stalnost v višini 0,5% osnovne

plače. Na dan 13.6.2002 se je torej ugotavljala delovna doba, ki

jo je tožnik prebil na delu pri toženi stranki kot pripadnik

stalne sestave vojske na vojaški dolžnosti. Tožena stranka je

tožniku ta status priznala le za čas od 1.8.1993 do 1.10.1995, ko

je opravljal dolžnost načelnika varnostnega organa (formacija št.

2001) in za čas od 1.8.2000 dalje. Za ostala obdobja tožniku

statusa osebe, ki ji pripada dodatek na stalnost, ni priznala. Od

1.7.1991 do 31.5.1992 je bil razporejen na delovnem mestu

svetovalec za protiobveščevalno dejavnost v UVZ, od 1.6.1992 do

31.7.1993 na formacijskem mestu organ varnosti v izpostavi OVS 7.

Pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe (PŠTO), od 1.10.1995 do

31.7.2000 pa na dolžnosti načelnika v izpostavi OVS v 7.

Pokrajinskem poveljstvu Slovenske vojske (PPSV). Od 1.8.2000

dalje tožnikov status ni sporen. Sodišče prve stopnje je

ugotovilo, da tožnik za čas od 1.7.1991 do 30.5.1992 ni imel

statusa pripadnika stalne sestave vojske na vojaški dolžnosti,

imel pa ga je od 1.6.1992 do 1.8.1993 ter od 1.9.1995 do

1.8.2000. Ob tej ugotovitvi je tožnik na dan 13.6.2002 dosegel 10

let dela na vojaški dolžnosti, zato je bil upravičen do dodatka

na stalnost v višini 2,5% osnovne plače, za vsako nadaljnje leto

pa še v višini 0,5%.

Pogoj za pridobitev pravice do dodatka na stalnost je torej

status pripadnika stalne sestave vojske na vojaški dolžnosti.

Sodišče prve stopnje se je pravilno oprlo na 5. člen Zakona o

obrambi (ZObr, Ur.l. RS št. 82/94 - 40/2004), ki pojasnjuje pomen

posameznih zakonskih pojmov. Pripadnik stalne sestave vojske je

tista oseba, ki je razporejena na formacijsko dolžnost. Formacijo

sestavljajo poklicni pripadniki vojske - to so vojaki,

podčastniki, častniki in vojaški uslužbenci (vojaške osebe) ter

civilne osebe, ki delajo v vojski, vendar ne opravljajo vojaške

službe (8. točka 5. člena ZObr). Vojaška služba je opravljanje

vojaških in drugih del v vojaških poveljstvih, enotah in zavodih

ter drugih sestavah vojske in na določenih delovnih mestih v

ministrstvu, pristojnem za obrambo ter v drugih državnih organih

(13. točka 5. člena ZObr). Sporno je torej, ali je oseba na

dolžnosti organa varnosti v 7. PŠTO v UVZ in na dolžnosti

načelnika v izpostavi OVS v 7. PPSV pripadnik stalne sestave

vojske na vojaški dolžnosti.

Tožena stranka se v pritožbi sklicuje na hierarhično organizacijo

Slovenske vojske. Prav v zvezi s tem pa Pravila Slovenske vojske

v 44. točki 2. poglavja določajo, da so poveljniki poveljstev in

enot nadrejeni vsem vojaškim osebam, ki so v vojaški službi v

njihovem poveljstvu ali enotah. Tožnik je bil podrejen poveljniku

7. PŠTO, kasneje 7. PPSV kot organ varnosti in kot načelnik v

izpostavi OVS. Dolžnost načelnika je določena kot formacijska

dolžnost (formacija št. 1201), medtem ko tožena stranka celotne

formacije, kot je veljala v času od 1.6.1992 do 1.8.1993, ko je

bil tožnik razporejen na dolžnosti organ varnosti, ni predložila.

Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožnikovi

izpovedi, da je bil tedaj podrejen poveljniku 7. PŠTO in tudi

razporejen na formacijsko dolžnost. V obeh primerih gre za

formacijsko dolžnost, kar dokazuje tudi dejstvo, da nobena od

dožnosti ni opredeljena kot delovno mesto v okviru sistemizacije

delovnih mest v UVZ oz. OVS (kot je npr. svetovalec za

protiobveščevalno dejavnost).

Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil tožnik

pripadnik stalne sestave vojske na vojaški dolžnosti v obdobju od

1.6.1992 do 1.8.1993 in od 1.8.1993 do 1.10.1995 (3 leta in 4

mesece).

V zvezi s statusom tožnika v času od 1.7.1974 do 1.7.1991 pa je

sodišče prve stopnje zavzelo napačno stališče. Po 2. odstavku 98.

f člena ZObr se v delovno dobo iz 1. odstavka te določbe všteva

tudi poklicno opravljanje vojaške službe po formacijah

Teritorialne obrambe oz. v drugih sestavah, izenačenih s

Teritorialno obrambo v skladu s predpisi.

Tožnik je bil od 1.7.1997 dalje vojaška oseba v enotah JLA. Z

upoštevanjem 14. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne

ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike

Slovenije (Ustavni zakon, Ur.l. RS št. 1/91) se šteje tudi delo

oficirjev oz. aktivnih vojaških oseb v enotah bivše JLA, ki so v

letu 1991 na poziv Predsedstva Republike Slovenije z dne

27.6.1991 prestopili v enote takratne Teritorialne obrambe

Republike Slovenije in nadaljevali delo v Teritorialni obrambi in

kasneje v enotah Slovenske vojske za čas dela na vojški dolžnosti

v smislu 98. f člena ZObr. Po 3. in 4. odstavku 1. točke Temeljne

ustavne listine Republika Slovenija prevzema vse pravice, ki so

bile z Ustavo RS in Ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ s tem,

da se prevzem izvrševanja teh pravic in dolžnosti uredi z

Ustavnim zakonom. Na organe SFRJ je bil dotlej prenešen tudi

pretežni del pravic in dolžnosti v zvezi z obrambo države.

Ustavni zakon je v 9. členu določil način prevzema v upravljanje

vsega premičnega in nepremičnega premoženja, s katerim so na

območju Republike Slovenije dotlej upravljali zvezni organi ter

poveljstva, enote in zavodi JLA. Hkrati pa je v 14. členu Ustavni

zakon zagotovil aktivnim vojaškim osebam, vojakom po pogodbi in

civilnim osebam v službi v JLA statusne, socialne in druge

pravice, pridobljene do uveljavitve tega zakona po dotedanjih

predpisih, če v roku nadaljujejo delo kot pripadniki Teritorialne

obrambe RS oz. nadaljujejo službo v Teritorialni obrambi RS.

Zaradi agresije JLA na Republiko Slovenijo do prenosa premoženja

sicer ni prišlo, je pa v smislu citiranih določb potrebno

razlagati ohranitev statusnih, socialnih in drugih pravic

vojaškim osebam, ki so prešle in nadaljevale delo oz. službo v

Teritorialni obrambi Republike Slovenije na podlagi poziva

Predsedstva. Ker Ustavni zakon določa zagotavljanje pridobljenih

pravic vojaškim osebam, ki nadaljujejo z delom oz. nadaljujejo

službo v Teritorialni obrambi Republike Slovenije, je delo na

vojaški dolžnosti oz. poklicno opravljanje vojaške službe v

smislu določb 98. f člena ZObr tudi predhodno delo tožnika v

aktivni službi JLA šteti kot opravljanje vojaške službe v

sestavah, ki so bile glede tožnikovih statusnih, socialnih in

drugih pravic, torej pravic, ki izhajajo iz delovne dobe za čas

poklicnega opravljanja vojaške službe, izenačene z delom v

Teritorialni obrambi Republike Slovenije. Tako je v identični

zadevi že odločilo Vrhovno sodišče Republike Slovenije (opr. št.

VIII Ips 171/2005). Tožnik je v Teritorialno obrambo Republike

Slovenije prestopil 1.7.1991.

Skupna delovna doba, ki jo je tožnik izpolnil kot pripadnik

stalne sestave vojske na dan uveljavitve novele ZObr z dne

13.6.2002 je tako trajala od 1.7.1974 do 1.7.1991 (17 let), od

1.6.1992 do 31.7.1993 (1 leto in 2 meseca), od 1.8.1993 do

30.9.1995 (2 leti in 2 meseca) ter od 1.10.1995 do 13.6.2002 (6

let, 8 mesecev in 13 dni), skupaj 27 let in 13 dni. Zato je bil

tožnik na dan 13.6.2002 upravičen do dodatka na stalnost v višini

11% do 31.5.2003. Od 1.6.2003 do 31.5.2004 mu pripada dodatek v

višini 11,5%, od 1.6.2004 dalje pa v višini 12%.

Višji dodatek tožniku ne pripada, saj je sodišče prve stopnje

ugotovilo, da kot svetovalec za protiobveščevalno dejavnost v UVZ

Ministrstva za obrambo v času od 1.7.1991 do 30.5.1992 ni bil

razporejen na formacijsko dolžnost in ni imel statusa pripadnika

stalne sestave vojske. V zvezi s to ugotovitvijo pritožba tožnika

tudi nima nobenih pripomb.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke

zavrnilo, pritožbi tožnika pa delno ugodilo in izpodbijano sodbo

v 2. točki izreka spremenilo tako, da je tožniku priznalo dodatek

na stalnost v višini 11% za čas od 13.6.2002 do 31.5.2003, v

višini 11,5% za čas od 1.6.2003 do 31.5.2004 in v višini 12% za

čas od 1.6.2004 dalje. V ostalem je tudi pritožbo tožnika

zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve

stopnje.

Zaradi spremembe 2. točke izreka je pritožbeno sodišče poseglo

tudi v izrek o stroških, saj je tožnik z zahtevkom uspel skoraj v

celoti. Ker z zavrnjenim delom posebni stroški niso nastali, je

tožnik upravičen do povrnitve stroškov postopka v celoti. Sodišče

prve stopnje jih je pravilno odmerilo v znesku 130.660,00 SIT.

Tožena stranka krije sama svoje stroške postopka.

Tožnik je s pritožbo v pretežnem delu uspel, zato mu je tožena

stranka na podlagi 2. odstavka 165. člena ZPP in 1. odstavka 154.

člena ZPP dolžna povrniti pritožbene stroške za pritožbo v

priglašeni višini 200 točk oz. 22.000,00 SIT, povečano za 20% DDV

pa 26.400,00 SIT. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato svoje

stroške pritožbe krije sama.