Appeal allowed: Employer cannot terminate invalid III employee for business reasons before Jan 1, 2006 due to absolute protection.

Pritožbi se ugodi in se izpobijana sodba spremeni tako, da se

glasi:

"Odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka vročila

tožniku dne 16.1.2004, je nezakonita.

Tožniku delovno razmerje pri toženi stranki še traja z vsemi

pravicami iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto priučeni

poklicni delavec III - garderober.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v

znesku 354.249,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo

od 2.2.2005 do plačila."

[JEDRO]

Delavcu - invalidu III. kategorije pred 1.1.2006 ni bilo mogoče

zakonito podati redne odpovedi PZ iz poslovnega razloga (kar

velja tako za odpoved PZ, kot za odpoved PZ s ponudbo nove).

Skladno s 1. odstavkom 116. člena ZDR se dopustnost podaje

odpovedi PZ iz poslovnega razloga invalidu III. kategorije veže

na predpise o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (od 102. do

105. člena ZPIZ-1), ki urejajo odpoved PZ delovnemu invalidu

zaradi ugotovljene invalidnosti ali poslovnega razloga. Te

določbe so se začele uporabljati šele z dnem uveljavitve Uredbe

Vlade RS o določitvi kvote za zaposlovanje invalidov dne 1.1.2006

in zato do tega datuma invalidu III. kategorije ni bilo mogoče

zakonito odpovedati PZ iz poslovnega razloga, kar pomeni, da je

bilo varstvo absolutne narave, po 1.1.2006 je varstvo invalida

II. in III. kategorije pred odpovedjo PZ zaradi invalidnosti ali

iz poslovnega razloga le relativno.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za

ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16.1.2004

nezakonita in da je tožnik pri toženi stranki še naprej v

delovnem razmerju s toženo stranko, z vsemi pravicami iz

delovnega razmerja. Odločilo je, da vsaka stranka krije sama

svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov.

Navaja, da zdravniško potrdilo z dne 14.10.2003 ne more biti

dokaz o ustreznosti ponujenega delovnega mesta "priučeni poklicni

delavec II" njegovi preostali delovni zmožnosti. Prav tako tudi

ne mnenje zdravstvene komisije za pritožbe. To je sodišče prve

stopnje pravilno ugotovilo. Zato bi moralo sodišče prve stopnje

zahtevku ugoditi. Premestitev na drugo delovno mesto je možna le,

če ustrezna zdravstvena komisija ali druga ustanova ugotovi, da

ponujejo delovno mesto ustreza invalidovi delovni zmožnosti in če

ugotavlja, ali obstaja nevarnost poslabšanja invalidnosti. Že iz

opisa delovnega mesta izhaja, da bi tožnik na novem delovnem

mestu delo opravljal pretežno stoje, od tega pa je večino hoje in

da sedečega dela praktično ni. Sodišče prve stopnje je sledilo

izvedeniškemu mnenju, ki bi mu bilo lahko v pomoč le glede

strokovnih vprašanj. Nanj je imel tožnik vrsto pripomb, vendar pa

je sodišče kljub temu ugotovilo, da je mnenje prepričljivo. Ne da

bi ponavljal številne ugovore zoper ugotovitve izvedenca tožnik

ponovno poudarja, da ponujeno delo ni bilo ustrezno. Zato

predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano

sodbo razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno

odločanje, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da

tožbenemu zahtevku ugodi.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur l. RS, št. 26/99,

96/2002, 2/2004) po uradni dolžnosti pazilo na absolutno bistvene

kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na

pravilno uporabo materialnega prava.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil tožnik razvrščen v

III. kategorijo invalidnosti že od leta 1991. Delo priučenega

poklicnega delavca III. - garderoberja je opravljal od leta 1994

po pogodbi o zaposlitvi z dne 26.9.1994. Ker je v letu 2003

tožena stranka modernizirala garderobe in ukinila klasično obliko

prevzemanja, hranjenja in izdajanja prtljage ter jo nadomestila z

garderobnimi omaricami, je postalo opravljanje dela pod pogoji iz

pogodbe o zaposlitvi nepotrebno.

Po 1. alinei 1. odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih

(ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) je prenehanje potreb po opravljanju

določenega dela, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi

ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali

podobnih razlogov na strani delodajalca zakonit razlog za redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče soglaša s

sodiščem prve stopnje, da je modernizacija garderobnega

poslovanja utemeljen organizacijski razlog za redno odpoved

pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba pravilno opozarja, da delovno mesto priučeni poklicni

delavec II po opisu delovnih nalog in trajanju posameznih faz

dela ni ustrezno. Med strankama ni bilo sporno, da je bil po

sklepu SPIZ iz leta 1991 tožnik sposoben za vsa lažja dela, kjer

ni veliko hoje in stoje. Izvedenka medicinske stroke je

ugotovila, da je delo primerno glede na tožnikovo zdravstveno

stanje, pri čemer pa ni upoštevala, da njena naloga ni bila

ocenjevanje tožnikove sposobnosti za delo (ta sposobnost je bila

ugotovljena s sklepom SPIZ), ampak da ugotovi, ali delo ustreza

omejitvam, ki so bile tožniku priznane s sklepom SPIZ. Da delo ne

ustreza tem omejitvam pa je mogoče ugotoviti celo brez

izvedeniškega mnenja. Iz opisa del namreč izhaja, da bi moral

tožnik delo opravljati pretežno stoje z veliko hoje (priloga B9).

Od štirinajstih opisanih nalog so samo tri take, ki jih je mogoče

opraviti tudi sede (primopredaja ključev, podpis nastopa službe,

intervencija na Policijo), vse druge pa je mogoče opraviti le

stoje oz. izjemoma izmenično stoje in sede - oddajanje skuterjev

in vodenje evidence. Zato tožniku ponujeno delo ni bilo ustrezno.

Vendar pa to glede na tožnikov status invalida III. kategorije

niti ni pomembno, saj delodajalec v spornem obdobju invalidu III.

kategorije ni mogel zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga (1. alinea 1. odstavka 88. člena ZDR) niti mu

ni mogel zakonito podati odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo

nove (90. člen ZDR). ZDR namreč invalidom II. in III. kategorije

zagotavlja posebno varstvo. V 1. odstavku 116. člena zakon

določa, da delodajalec ne sme odpovedati pogodbe o zaposlitvi

delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti II. in III.

kategorije ali iz poslovnega razloga, razen če mu ni možno

zagotoviti drugega ustreznega dela ali dela s krajšim delovnim

časom v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem

zavarovanju. Dopustnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi invalidu

III. kategorije veže na predpise o pokojninskem in invalidskem

zavarovanju, konkretno na določbe od 102. do 105. člena Zakona o

pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št.

106/99 s spremembami), ki urejajo odpoved pogodbe o zaposlitvi

delovnemu invalidu zaradi ugotovljene invalidnosti ali iz

poslovnega razloga. Vendar pa je ZPIZ-1 v 446. členu določil, da

se te določbe pričnejo uporabljati 1.1.2003; Novela ZPIZ-1C (Ur.

l. RS, št. 109/2001) je 446. člen spremenila tako, da se določbe

od 102. do 105. člena začnejo uporabljati z dnem uveljavitve

novega zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidov, vendar

najpozneje s 1.1.2004. S kasnejšo novelo ZPIZ-1E (Ur. l. RS, št.

135/2003) je bil ta datum nadomeščen s 1.1.2005. Zakon o

zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur.

l. RS, št. 63/2004 s sprem.) je v 110. členu določil, da se ne

glede na določbo 446. člena ZPIZ-1 določbe od 102. do 105. člena

ZPIZ-1 začnejo uporabljati z dnem uveljavitve uredbe Vlade RS iz

3. odstavka 63. člena ZZRZI. Ta t.im. Uredba o določitvi kvote za

zaposlovanje invalidov (Ur. l. RS, št. 111/2005) pa je začela

veljati šele 1.1.2006. Do tega datuma invalidu III. kategorije ni

bilo mogoče zakonito odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz

poslovnega razloga, kar pomeni, da je bilo varstvo absolutne

narave, od 1.1.2006 pa je to varstvo le relativne narave.

Ker je sodišče prve stopnje ob popolno ugotovljenem dejanskem

stanju napačno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče

na podlagi 4. točke 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo

tako, da je tožbenemu zahtevku ugodilo in tožniku prisodilo

potrebne stroške postopka. Na podlagi 1. odstavka 154. člena ZPP

mu jih mora povrniti tožena stranka in sicer za tožbo 300 točk,

za eno pripravljalno vlogo 300 točk (z dne 10.3.2004) in eno 225

točk (z dne 26.1.2005). Druge tri niso bile potrebne, saj le

ponavljajo že povedano oz. navajajo, kar bi bilo lahko navedeno

že v tožbi. Nadalje je upravičen do povrnitve stroškov za pristop

na prvi narok v višini 300 točk in za pristop na naslednje tri po

150 točk s trajanjem 100 točk, skupaj 1.675 točk oz. 184.250,00

SIT, povečano za 2% materialnih stroškov in 20% DDV pa 224.785,00

SIT. Stroški izvedenke znašajo 129.464,00 SIT.

Ker s pritožbo uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, pa

tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP

pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje.