Employment contract fixed term deemed open-ended due to false termination reason; partial appeal allowed, rest dismissed.

I. Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba

a) v 1. odstavku izreka delno spremeni tako, da se sedaj glasi:

"Ugotovi se, da je tožniku nezakonito prenehalo delovno razmerje

dne 2.7.2004 in se pogodba o zaposlitvi z dne 11.6.2003,

sklenjena za določen čas do dne 2.7.2004, šteje za pogodbo o

zaposlitvi za nedoločen čas.

Tožena stranka je dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu za čas

od dne 2.7.2004 vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas, mu

do vrnitve na delo izplačati zapadle zneske plač in drugih

prejemkov, ki bi jih prejel, če bi delal in nakazati prispevke in

davke pristojnim institucijam, skupaj z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila, zahtevek za

izplačilo plače za obdobje po vrnitvi na delo in za plačilo

odškodnine za neizrabljeni letni dopust pa se zavrne."

b) v delu, ki se nanaša na izplačilo pogodbene kazni, razveljavi

in se tožba v tem delu zavrže.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in

nerazveljavljenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve

stopnje.

III. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

IV. Revizija v zvezi z zavrnitvijo pritožbe glede zahtevka za

plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust in v zvezi z

zavrženjem tožbe za plačilo pogodbene kazni se ne dopusti.

[JEDRO]

Čeprav je kot razlog za sklenitev PZ za določen čas naveden

začasno povečan obseg del, je bilo dokazano, de je delodajec PZ

za določen čas sklenil zato, ker se je potreba po delu na

delovnem mestu "skrbnik računalniškega sistema" začela

zmanjševati in je delodajalec pričakoval, da delavca na tem

delovnem mestu kmalu ne bo več potreboval. Zato ni bil podan

zakonit razlog za sklenitev PZ za določen čas po 3. alinei

1. odstavka 52. člena ZDR (začasno povečan obseg del) in se

skladno s 54. členom ZDR šeje, da je bila sklenjena PZ za

nedoločen čas.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnika na ugotovitev, da mu je dne 2.7.2004 nezakonito

prenehalo delovno razmerje in da se pogodba o zaposlitvi z dne

11.6.2003 šteje za pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno za nedoločen

čas. Nadalje je zavrnilo del tožbenega zahtevka, po katerem je

tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, mu od dne

2.7.2004 vzpostaviti delovno razmerje za nedoločen čas, izplačati

zneske plač in drugih prejemkov, ki bi jih prejel, če bi delal,

nakazati prispevke in davke pristojnim institucijam, plačati

pogodbeno kazen za nazakonito prenehanje delovnega razmerja in

odškodnino za neizkoriščen letni dopust, vse z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov do plačila.

Poleg tega je sodišče prve stopnje odločilo, da tožena stranka

trpi svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožil

tožnik ter predlagal, da pritožbeno sodišče izvede glavno

obravnavo in predlagane dokaze, nato pa ugodi njegovemu tožbenemu

zahtevku v celoti. V pritožbi je tožnik navedel, da je pred njim

na istem delovnem mestu delal G., ki je imel s toženo stranko

sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, nato pa je podal

redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Na podlagi tega ni moč šteti,

da se je potreba po opravljanju tovrstnega dela začasno povečala.

Tožnik bi moral imeti enak delovnopravni status kot delavec, ki

je isto delo pri toženi stranki opravljal pred njim, če pa bi se

obseg dela res zmanjšal, bi tožena stranka lahko redno odpovedala

pogodbo o zaposlitvi G. oziroma tožniku iz poslovnega razloga.

Nikakor pa ni imela zakonskega razloga za sklepanje pogodbe o

zaposlitvi za določen čas in je potrebno pogodbo o zaposlitvi

tožnika šteti za nezakonito oziroma kot pogodbo o zaposlitvi za

nedoločen čas. Kot dokaz za svoje navedbe je tožnik predlagal

zaslišanje prič P. in H.. Glede dela zahtevka za izplačilo

odškodnine za neizrabljeni letni dopust je tožnik navedel, da je

bil upravičen do celotnega letnega dopusta, ker mu je delovno

razmerje prenehajo po 1. juliju ter da se o načinu izrabe s

toženo stranko ni dogovoril. Ker je med delavcem in delodajalcem

dopusten dogovor o odškodnini namesto letnega dopusta ob

prenehanju delovnega razmerja, jo je tožnik uveljavljal za

primer, če delu tožbenega zahtevka za reintegracijo ne bi bilo

ugodeno. Ker pa mu je delovno razmerje prenehalo nezakonito, je

upravičen do pogodbene kazni.

V odgovoru na pritožbo je tožena stranka navedla, da so

pritožbene navedbe tožnika v nasprotju z listinsko dokumentacijo

in zaslišanjem priče P. Sistemizacija delovnih mest se namreč s

časom spreminja in prilagaja potrebam delovnega procesa, zato je

tožena stranka najprej potrebovala delo skrbnika računalniškega

sistema, katero sta opravljala G. in tožnik, vendar se je potreba

po tovrstnem delu izčrpala že pred potekom pogodbe o zaposlitvi

tožnika. Delovno mesto skrbnika informacijskega sistema se od

delovnega mesta skrbnika računalniškega sistema razlikuje, nanj

je na novo zaposlila P., ki dela niti ni prevzel od tožnika

marveč od N.. O dokaznih predlogih tožnika v pritožbi je navedla,

da bi tožnik moral morebitne dokaze sodišču prve stopnje

predložiti do konca prvega naroka za glavno obravnavo. Glede dela

tožbenega zahtevka, ki se nanaša na izplačilo odškodnine za

neizrabljeni letni dopust in pogodbeno kazen pa je navedla, da

sta preuranjena.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z 2.

odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št.

36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno

uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo,

da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev

določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje,

vendar je na tako ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno

uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da je bil v presojanem

individualnem delovnem sporu podan razlog za sklenitev pogodbe o

zaposlitvi za določen čas, pri svoji odločitvi se je oprlo na

predloženo pogodbo o zaposlitvi tožnika z dne 11.6.2003 (priloga

A1), v kateri je pod točko I. navedeno, da tožnik in tožena

stranka sklepata delovno razmerje za določen čas enega leta in

sicer do dne 2.7.2004 zaradi povečanega obsega dela. Povečan

obseg dela, zaradi katerega je moč skleniti pogodbo o zaposlitvi

za določen čas, je določen med taksativno naštetimi razlogi v 3.

alinei 1. odstavka 52. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l.

RS, št. 42/02; v nadaljevanju ZDR), vendar iz dokaznega postopka

na prvi stopnji izhaja, da je bil pravi razlog za sklenitev

zgoraj citirane pogodbe o zaposlitvi s tožnikom pričakovan upad

dela in ne povečan obseg dela. Iz odgovora na tožbo z dne

27.9.2004 tako izhaja, da je tožena stranka dne 25.2.2002

sprejela dopolnitev sistemizacije delovnih mest z novim delovnim

mestom "Skrbnik računalniškega sistema", na katero je dne

11.3.2002 za nedoločen čas zaposlila enega izvajalca. Ko je temu

dne 15.6.2003 prenehala pogodba o zaposlitvi, je tožena stranka

ugotovila, da je potreba po tovrstnem delu začela upadati in je

pričakovala, da kmalu delavca na delovnem mestu "Skrbnik

računalniškega sistema" sploh ne bo več potrebovala. Ker je

ocenila, da bo do popolnega prenehanja potrebe po tovrstnem delu

prišlo šele po enem letu, je s tožnikom dne 11.6.2003 sklenila

pogodbo o zaposlitvi za določen čas. Na podlagi navedenega je

pritožbeno sodišče ugotovilo, da v presojanem individualnem

delovnem sporu ni bil podan zakoniti razlog za sklenitev pogodbe

o zaposlitvi za določen čas iz 3. alinee 1. odstavka 52. člena

ZDR (začasno povečan obseg), ampak je šlo za razlog pričakovanega

upada obsega dela, ki ni vsebovan med taksativno naštetimi

primeri, v katerih je dopustno skleniti pogodbo o zaposlitvi za

določen čas (1. odstavek 52. člena ZDR). Pogodba o zaposlitvi z

dne 11.6.2003 je bila tako sklenjena v nasprotju z zakonom,

zaradi česar se po določilu 54. člena ZDR šteje za pogodbo o

zaposlitvi za nedoločen čas. Iz tega razloga je pritožbeno

sodišče delno spremenilo izpodbijano sodbo (4. točka 358. člena

ZPP), odločilo, da šteje pogodba o zaposlitvi z dne 11.6.2003 za

pogodbo o zaposlitvi sklenjeno za nedoločen čas in posledično

ugodilo reintegracijskemu in delno reparacijskemu delu tožbenega

zahtevka tožnika.

Pritožbeno sodišče pri odločanju ni upoštevalo dokaznih predlogov

v pritožbi, ki se nanašajo na zaslišanje prič P. in H.. Navajanje

novih dejstev in predlaganje novih dokazov v postopku odločanja o

pravnem sredstvu je namreč po določilu 1. odstavka 337 člena

izključeno, razen v primeru, če pritožnik izkaže, da jih brez

svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka

za glavno obravnavo ali do konca glavne obravnave. Ker tožnik v

pritožbi ni z ničemer pojasnil, zakaj zaslišanja navedenih prič

ni predlagal tekom postopka pred sodiščem prve stopnje,

pritožbeno sodišče teh dokaznih predlogov ni moglo upoštevati.

Glede zavrnitve dela tožbenega zahtevka za plačilo pogodbene

kazni je pritožbeno sodišče ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni

imelo ne dejanske ne pravne podlage za svojo odločitev. Institut

pogodbene kazni zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja

je urejen v 28. členu Splošne kolektivne pogodbe za gospodarske

dejavnosti (Ur. l. RS, št. 40/97; v nadaljevanju SKPgd), po

katerem je delavec upravičen do najmanj treh povprečnih plač v

primeru, ko mu delovno razmerje preneha nezakonito. Navedena

odločba se tudi po uveljavitvi ZDR uporablja v celoti (stališče

Komisije za razlago SKPgd, Ur. l. RS, št. 113/02), vendar pa mora

biti nezakonitost prenehanja delovnega razmerja oziroma pogodbe o

zaposlitvi ugotovljena s pravnomočno sodbo. Ker v presojanem

individualnem delovnem sporu o zakonitosti prenehanja pogodbe o

zaposlitvi niti v času vložitve tožbe niti v času odločanja pred

sodiščem prve stopnje še ni bilo pravnomočno odločeno, je del

tožbenega zahtevka tožnika na izplačilo pogodbene kazni, ki sicer

tudi po višini ni bil oblikovan, preuranjen. Pritožbeno sodišče

je iz tega razloga poseglo v odločitev sodišča prve stopnje,

delno razveljavilo izpodbijano sodbo in v tem obsegu zavrglo

tožbo (2. odstavek 354. člena ZPP v zvezi z 1. odstavkom 274.

člena ZPP).

V preostalem delu (glede odškodnine za neizkoriščeni letni

dopust) pritožbeno sodišče soglaša z zaključki iz izpodbijane

sodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnik

le zatrjeval, da dopusta ni mogel koristiti pred prenehanjem

pogodbe o zaposlitvi, vendar za svoje navedbe ni predložil

nobenega dokaza. Ob upoštevanju potrebnih predpostavk za nastanek

odškodninske obveznosti bi moral predlagati dokaze, na podlagi

katerih bi sodišče prve stopnje ugotovilo posamezne elemente

odškodninske odgovornosti tožene stranke (da je tožniku škoda

nastala, da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja tožene stranke

in da obstaja odgovornost tožene stranke za to škodo). Ker v

dokaznem postopku ni bilo ugotovljeno, da tožnik letnega dopusta

ni izkoristil po krivdi tožene stranke, je v izpodbijani sodbi

del tožbenega zahtevka za izplačilo odškodnine za neizkoriščen

letni dopust pravilno zavrnjen in je pritožbeno sodišče sodbo

sodišča prve stopnje v tem delu potrdilo (353. člen ZPP),

pritožbo tožnika pa kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka

165. člena ZPP. Ker odgovor tožene stranke na pritožbo ni

pripomogel k rešitvi tega individualnega delovnega spora, sama

krije stroške postopka, ki so ji s tem v zvezi nastali.

Ker tožnik dela tožbenega zahtevka za izplačilo odškodnine za

neizrabljen letni dopust in pogodbene kazni zaradi nezakonitega

prenehanja delovnega razmerja ni opredelil po višini in tako

posamična vtoževana glavnična terjatev ne dosega revizijskega

minimuma (2. odstavek 367. člena ZPP), je bilo potrebno po

določilu 5. točke 31. člena Zakona o delovnih in socialnih

sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04; v nadaljevanju ZDSS-1) in 32.

členu citiranega zakona odločati tudi o tem, ali se revizija

dopusti. V skladu s 1. odstavkom 32. člena ZDSS-1 sodišče dopusti

revizijo v primeru, če je od odločitve vrhovnega sodišča

pričakovati odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če

odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega

sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev,

ali če v praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni

enotnosti, vrhovno sodišče pa o njem še ni odločalo. V konkretnem

individualnem delovnem sporu ne gre za nobenega od navedenih

primerov, zaradi česar je pritožbeno sodišče sklenilo, da

revizije ne dopusti.