Appeal partially allowed: employer ordered to pay wages until return to work and reduced legal costs.

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe in sklepa v

1. odstavku 3. točke izreka in v 6. točki izreka delno spremeni:

- tako, da se 1. odstavek 3. točke izreka sedaj v celoti glasi:

"Tožena stranka je dolžna plačati tožniku za čas od 12.12.2002 do

31.12.2002 plačo v znesku 64.500,00 SIT neto, skupaj z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 19.1.2003 dalje do plačila, ter v zneskih

po 129.000,00 SIT neto mesečno za čas od 1.1.2003 do vrnitve na

delo, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega

preteklega mesečnega zneska od 19. dne dalje v naslednjem mesecu

do plačila, ter odvesti vse davke in prispevke od zapadlosti

posamezne plače, vse v roku 8. dni, pod izvršbo, tožbeni zahtevek

za plačilo plače za čas od vrnitve na delo dalje pa se zavrne."

- tako, da se 6. točka izreka glasi:

"Tožena stranka je dolžna tožniku plačati pravdne stroške v

višini 148.500,00 SIT zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne

26.11.2004 do plačila.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni

izpodbijani del sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega

postopka.

[JEDRO]

Ker delodajalec o ugovoru delavca zoper sklep o prenehanju

delovnega razmerja ni odločil v 30-dnevnem zakonskem roku,

delavec pa je tožbo vložil v 74. dneh od vložitve ugovora

pri delodajalcu, je tožba vložena v razumnem roku.

Zaslišanje delavca pred disciplinskim organom je bilo

skaldno z 2. odstavkom 63. člena ZTPDR obligatorno. Kršitev

pravice do zagovora pa ima za posledico nezakonitost odločitve

disciplinskega organa.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje v 1. točki

izreka zaradi umika dela tožbe ustavilo postopek za plačilo

regresa za letni dopust za leto 2002, v 2. točki izreka je

razveljavilo odločbo tožene stranke o izreku disciplinskega

ukrepa prenehanja delovnega razmerja z dne 27.1.2003 in

ugotovilo, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni

prenehalo z dne 11.12.2003, zaradi česar ga je ta dolžna pozvati

nazaj na delo. Nadalje je v 3. točki izreka naložilo toženi

stranki v plačilo sorazmerni del plače za mesec december 2002, za

čas od dne 1.1.2003 pa plačilo mesečnih neto zneskov 129.000,00

SIT, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega mesečnega

zneska od 19. dne v naslednjem mesecu do plačila, v 2. odstavku

3. točke izreka pa je višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek

tožnika zavrnilo. V 4. točki izreka je odločilo, da je dolžna

tožena stranka tožniku obračunati regres za leto 2003 v bruto

znesku 132.170,00 SIT, ter mu po odvodu davkov izplačati neto

znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.1.2004. V

presežku je tožbeni zahtevek tožnika zavrnilo, prav tako je v 5.

točki izreka zavrnilo njegov zahtevek za plačilo odškodnine za

neizrabljeni letni dopust v višini skupno 360.000,00 SIT. S 6.

točko izreka izpodbijane sodbe in sklepa je toženi stranki

naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 168.300,00 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26.11.2004 dalje.

Zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper sklep o stroških

postopka se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka

ter predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in sklepa ter

zavrnitev tožbenega zahtevka tožnika v celoti, podredno pa

razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in sklepa ter v tem obsegu

vrnitev zadeve v nov postopek pred drugega sodnika sodišča prve

stopnje. V pritožbi navaja, da bi sodišče prve stopnje moralo

tožbo zaradi nesklepčnosti zavreči, ne pa razpisati in nato

dvakrat preložiti prvi narok za glavno obravnavo. Nadalje je

tožena stranka tudi nasprotovala spremembi tožbe in povečanju

tožbenega zahtevka v delu, ki se nanaša na izplačilo plač za

obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja (tožnik je

namreč najprej zahteval 129.000,00 SIT mesečno bruto, nato pa

neto zneske v isti višini). Tožnik je poleg tega prekoračil rok

za vložitev tožbe, saj je ugovarjal zoper prvostopni sklep tožene

stranke dne 4.2.2003; zahtevo za sodno varstvo pa je podal po

preteku razumnega roka (po 74 dneh). Prav tako je sodišče

neutemeljeno štelo, da je v disciplinskem postopku obligatorna

ustna obravnava, oziroma da ima delavec pravico do ustnega

zagovora. Pri odločanju o denarnih zahtevkih bi bilo sodišče prve

stopnje dolžno upoštevati vmesne dohodke tožnika ter drugače

odločiti o stroških postopka. Brez potrebe je namreč prelagalo

naroke za glavno obravnavo, poleg tega pa tudi ni upoštevalo

dejstva, da je tožnik uspel le z delom tožbenega zahtevka.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep

o stroških postopka v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi,

pri tem pa je skladno z določilom 2. odstavka 350. člena Zakona o

pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 36/04 - UPB2; v nadaljevanju

ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb

postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke 2.

odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega

prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni

zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka,

na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je

popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje, vendar je na tako

ugotovljeno dejansko stanje delno zmotno uporabilo materialno

pravo.

Pritožbeno sodišče v pretežni meri soglaša z dejanskimi

ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot

izhajajo iz izpodbijane sodbe, prav tako nima pomislekov v

pravilnost dokazne ocene izvedenih dokazov. Sodišče prve stopnje

je utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku tožnika za razveljavitev

sklepa z dne 27.1.2003, na podlagi katerega je tožniku zaradi

izrečenega disciplinskega ukrepa delovno razmerje prenehalo.

Posledično pa je utemeljeno odločilo, da je tožnik upravičen do

reintegracije in reparacijskih zahtevkov za obdobje od

nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do vrnitve na delo k

toženi stranki. Neutemeljeno pa je ugodilo delu tožbenega

zahtevka tožnika za izplačilo plače in obračun davkov ter

prispevkov za obdobje po ponovni vzpostavitvi delovnega razmerja.

Ob presoji pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da

tožnikova tožba ob vložitvi res ni bila popolna, vendar je tožnik

na podlagi poziva predsednice senata sodišča prve stopnje na

naroku dne 7.1.2004 in v pripravljalni vlogi z dne 2.3.2004 po

pooblaščencih, ki sta mu bila postavljena v postopku brezplačne

pravne pomoči, dopolnil in specificiral tožbeni zahtevek. Ne gre

torej za naknadno spremembo tožbenega zahtevka, za katero bi bilo

potrebno po določilu 1. odstavka 185. člena ZPP soglasje tožene

stranke. Navedeni narok po sklepu predsednice senata tudi ni štel

za prvi narok za glavno obravnavo, tako da so pritožbene navedbe

tožene stranke, da bi bilo potrebno tožbo kot nesklepčno zavreči,

neutemeljene.

V izpodbijani sodbi je sodišče prve stopnje pravilno štelo tožbo

za pravočasno, saj jo je tožnik vložil znotraj razumnega roka. V

konkretnem individualnem delovnem sporu je namreč prišlo do molka

organa tožene stranke na drugi stopnji. Prvostopni disciplinski

organ tožene stranke je dne 27.1.2003 tožniku z odločbo izrekel

disciplinski ukrep prenehanja delovega razmerja, odločba je bila

vročena tožniku dne 5.2.2004. Navedba v pritožbi, da je odločbo

tožene stranke tožnik prejel že dne 4.2.2003 in tako zamudil

osemdnevni rok za ugovor iz 1. odstavka 65. člena Zakona o

temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 60/89

in 42/90; v nadaljevanju ZTPDR), ki ni z ničemer argumentirana,

predstavlja pritožbeno novoto. Navajanje novih dejstev in

predlaganje novih dokazov pa je v postopku odločanja o pravnem

sredstvu po določilu 1. odstavka 337. člena ZPP izključeno, razen

v primeru, če pritožnik izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel

navesti ali predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo

oziroma do konca glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče tega dejstva ni upoštevalo,

saj tožena stranka ni izkazala, da ga brez svoje krivde ni mogla

navesti v roku iz 1. odstavka 337. člena ZPP.

Tožnik je, kot je pravilno ugotovljeno v izpodbijani sodbi, zoper

odločbo o izrečenem disciplinskem ukrepu pravočasno ugovarjal,

vendar tožena stranka o njegovem ugovoru ni odločila. Tožba je

bila nato vložena v 74. dneh od vložitve ugovora, kar je sodišče

prve stopnje ustrezno ocenilo kot vložitev tožbe v razumnem roku.

S tem zaključkom soglaša tudi pritožbeno sodišče in pri tem

pojasnjuje, da ima po določilu 105. člena Zakona o delovnih

razmerjih (Ur. l. SRS 14/90, 5/91 in Ur. l. RS 71/93; v

nadaljevanju ZDR/90) delavec pravico do sodnega varstva tudi po

poteku 15-dnevnega roka iz 1. odstavka 83 člena ZTPDR, če

delodajalec v predpisanem roku ne odloči o njegovi zahtevi.

Navedena zakona (ZTPDR in ZDR/90) se uporabljata za presojo

konkretnega individualnega spora iz razloga, ker je bila zahteva

za uvedbo disciplinskega postopka izdana dne 11.12.2002 -

postopki uveljavljanja pravic, obveznosti in odgovornosti iz

delovnega razmerja, ki so se začeli pred 1.1.2003, ko je začel

veljati novi Zakon o delovnih razmerjih (Ur. l. RS 42/02), se

namreč po določilu 233. člena istega zakona dokončajo po starih

predpisih.

Glede samega vodenja disciplinskega postopka pri toženi stranki

pritožbeno sodišče soglaša z zaključki iz izpodbijane sodbe, da

tožena stranka pred odločitvijo o disciplinski odgovornosti

tožnika ni spoštovala zakonskih zahtev. Tožnika kot delavca,

zoper katerega je bila podana zahteva za začetek disciplinskega

postopka, bi bilo potrebno po določilu 2. odstavka 63. člena

ZTPDR zaslišati pred disciplinskim organom delodajalca, razen v

primeru, če se brez opravičenih razlogov ne bi odzval na pravilno

poslano vabilo. Tožena stranka pa, kot je pravilno ugotovilo že

sodišče prve stopnje, vabila na zaslišanje sploh ni poslala, niti

ni vodila disciplinske obravnave. Neosnovani so pritožbeni očitki

tožene stranke, da je zadostila zakonskim zahtevam s tem, ko je

tožniku omogočila pisni odgovor na zahtevo za začetek

disciplinskega postopka ter nato po prejemu odgovora glede na

okoliščine konkretnega primera zaključila, da zaslišanje ni

potrebno. Zaslišanje pred disciplinskim organom je namreč po

citirani določbi ZTPDR obligatorno in bi ga morala tožena

stranka, ne glede na to, da je štela dejansko stanje za nesporno,

tožniku omogočiti. Ker tega ni storila, je izdana odločba z dne

27.1.2003, s katero je bil tožniku izrečen disciplinski ukrep

prenehanja delovnega razmerja, nezakonita, kot izhaja iz

izpodbijane sodbe.

Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo višino mesečne

plače, ki bi pripadala tožniku, če mu delovno razmerje ne bi

nezakonito prenehalo. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč

izhaja, da je bila plača tožnika v pogodbi o zaposlitvi z dne

23.8.2002 (priloga A16) dogovorjena v neto znesku. Poleg tega je

direktor tožene stranke, ko je bil zaslišan na naroku za glavno

obravnavo dne 26.11.2004, izpovedal, da je on sam na omenjeni

pogodbi o zaposlitvi (A16) v 9. členu, v katerem je bila določena

tožnikova plača, prečrtal besedo bruto in zapisal neto mesečni

znesek 129.000,00 SIT. Tako ne more biti nobenega dvoma o tem, da

sta se pravdni stranki v pogodbi o zaposlitvi dogovorili za neto

in ne bruto znesek, pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi s

tem pa so neutemeljene. Prav tako je neutemeljen ugovor tožene

stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati vmesne

dohodke tožnika in mu priznati ustrezno nižje zneske iz naslova

plače - navedeni dohodki namreč tekom postopka na prvi stopnji

niso bili z ničemer izkazani, zato so zneski, prisojeni v

izpodbijani sodbi, pravilni.

Sodišče prve stopnje pa v izpodbijani sodbi v 3. točki ni

upoštevalo dejstva, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku

le plačo za čas do ponovne reintegracije v delovno razmerje. Po

vrnitvi na delo bo namreč tožnik upravičen do izplačila plače po

dejansko opravljeni delovni obveznosti, zaradi česar je njegov

reparacijski del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na obdobje po

ponovni vzpostavitvi delovnega razmerja, neutemeljen. Pritožbeno

sodišče je iz tega razloga delno ugodilo pritožbi tožene stranke

in po 4. točki 358. člena delno spremenilo izpodbijani del sodbe

in sklepa sodišča prve stopnje tako, da je tožbenenemu zahtevku

tožnika za izplačilo plače ugodilo le za čas do vrnitve na delo.

Glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje pa pritožbeno

sodišče ugotavlja, da niso bili priznani le za pravdo potrebni

stroški po določilu 1. odstavka 155. člena ZPP. Sodišče prve

stopnje je namreč kot potrebne stroške postopka nepravilno

priznalo tudi stroške za pregled spisa (50 odvetniških točk; v

nadaljevanju OT), za posvet s stranko (50 OT) in za končno

poročilo stranki (50 OT), čeprav so ti stroški že vključeni v

nagrado za sestavo tožbe oziroma v nagrado za zastopanje. Ti

nepravilno priznani stroški glede na vrednost odvetniške točke v

času odločanja (110,00 SIT) in davek na dodano vrednost (20%)

znašajo skupaj 19.800,00 SIT. Za navedeni znesek je pritožbeno

sodišče zmanjšalo na prvi stopnji tožniku prisojene stroške

postopka in ustrezno spremenilo izpodbijani del sklepa sodišča

prve stopnje. Tožena stranka je tako tožniku dolžna povrniti

znesek 148.500,00 SIT pravdnih stroškov pred sodiščem prve

stopnje, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 26.11.2004

dalje. Pri odločitvi je pritožbeno sodišče upoštevalo Odvetniško

tarifo (Ur. l. RS, št. 67/03).

Neutemeljeno pa tožena stranka navaja, da bi sodišče prve stopnje

moralo upoštevati delni uspeh tožnika glede na vtoževani tožbeni

zahtevek, saj gre v presojanem individualnem delovnem sporu za

spor o prenehanju delovnega razmerja, v katerem je tožnik po

ugotovitvi sodišča prve stopnje, s katero soglaša pritožbeno

sodišče, v pretežni meri uspel. Z delom tožbenega zahtevka za

razveljavitev odločbe tožene stranke, s katero je bil tožniku

izrečen ukrep prenehanja delovnega razmerja, je tožnik uspel v

celoti, prav tako z reintegracijskim delom, v pretežni meri pa je

uspel tudi z denarnim delom tožbenega zahtevka.

Ker v preostalem delu izpodbijanega dela sodbe in sklepa sodišča

prve stopnje niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni

razlogi, niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke v preostanku

zavrniti in potrditi nespremenjeni izpodbijani del sodbe in

sklepa (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka

165. člena ZPP. Ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja,

krije tožena stranka kot delodajalec po 5. odstavku 41. člena

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04)

sama svoje stroške pritožbenega postopka.