Employer illegally dismissed employee during sick leave; court partially allowed appeal and increased cost award.

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se odločitev o stroških

postopka (v 2. tč. izreka sodbe) delno spremeni tako, da se

znesek 131.274,00 SIT zviša na znesek 186.951,00 SIT.

V ostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke

zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti pritožbene stroške v

znesku 16.500,00 SIT, v roku 8 dni.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Tožnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

[JEDRO]

Tožena stranka je tožniku odpovedala PZ iz razloga nesposobnosti.

Ker je bil tožnik ob izteku odpovednega roka v bolniškem staležu,

bi morala tožena stranka skladno s 3. odstavkom 116. člena ZDR z

dnem ugotovitve tožnikove zdravstvene zmožnosti (zaključek

bolniškega staleža) ugotoviti, da je tožniku prenehalo delovno

razmerje, ne pa mu izredno odpovedati PZ, ker se po zaključenem

bolniškem staležu ni vrnil na delo. Ker je s tem tožniku

odpovedala PZ, ki je že prenehala, saj je bila že predhodno

odpovedana iz razloga nesposobnosti, je izredna odpoved PZ

nezakonita.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je s sodbo razveljavilo izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi tožnika, ki jo je tožena stranka podala dne

11.11.2003 (1. tč. izreka). Glede stroškov je odločilo, da je

tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku

131.274,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje

prvostopne sodbe dalje do plačila (2. tč. izreka).

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožili obe stranki iz vseh

pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o

pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v

skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih

sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v sporih pred

delovnimi sodišči. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je

sodišče zmotno razsodilo. Vso odgovornost glede tožnikove kršitve

pogodbenih obveznosti je naložilo njej kot delodajalcu in pri tem

ni upoštevalo določbe 34. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR,

Ur. l. RS št. 42/02), da mora delavec obveščati delodajalca o

bistvenih okoliščinah, ki vplivajo ali bi lahko vplivale na

izpolnjevanje delovnih obveznosti, kar velja tudi glede obvestila

o prenehanju začasne zadržanosti z dela. Zdravniška komisija je

tožniku dne 24.10.2003 zaključila bolniški stalež, zaradi česar

bi se moral naslednji dan javiti na delu. Ker tega ni storil, so

bili na njegovi strani podani resni razlogi za izredno odpoved

pogodbe. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v celoti zavrne

tožnikove zahtevke oz. podrejeno, da razveljavi sodbo in vrne

zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v pritožbi zoper sodbo izpodbija odločitev o stroških

postopka. Navaja, da bi moralo sodišče priznati njegovi

pooblaščenki za opravljena dejanja v celoti predlagano nagrado in

stroške v skladu z veljavno Odvetniško tarifo. Gre za priznanje

nagrade za pripravljalno vlogo z dne 3.12.2004, posveta s

stranko, izdelavo poročila stranki ter prevozne stroške

pooblaščenke za udeležbo na dveh narokih glavne obravnave. Poleg

tega bi moralo sodišče pri odmeri stroškov izhajati iz višje

vrednosti spornega predmeta. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče

v izpodbijanem delu spremeni odločitev o stroških postopka tako,

da mu jih prizna v ustrezno višjem znesku.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo tožene stranke. Navaja, da je

sodišče o glavni stvari, to je glede ugotovitve o nezakonitosti

izredne odpovedi pogodbe, pravilno razsodilo. Zato predlaga, da

pritožbeno sodišče zavrne njeno pritožbo in v izpodbijanem delu

potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožba tožnika je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega

izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve

določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst.

350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu tako v zvezi z izdano sodbo

kot izvedenim postopkom na prvi stopnji ni ugotovilo nobenih

bistvenih postopkovnih kršitev, na katere opozarja pritožba

tožene stranke in na katere je moralo pritožbeno sodišče paziti

po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je v zvezi z

odločitvijo o glavni stvari na ugotovljeno dejansko stanje

pravilno uporabilo materialno pravo, razen delno glede odločitve

o stroških, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Zato pritožbeno

sodišče na pritožbene navedbe obeh strank še odgovarja.

V skladu z določbo 3. odst. 81. čl. ZDR lahko delavec in

delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi v primerih oz.

iz razlogov, določenih z zakonom. Po določbi 2. odst. 82. čl. ZDR

je utemeljen razlog, ki opravičuje izredno odpoved, dolžna

dokazati tista stranka, ki izredno odpoveduje pogodbo o

zaposlitvi. V skladu z določbo 2. alinee 1. odst. 111. čl. ZDR

lahko delodajalec izredno odpove delavcu pogodbo o zaposlitvi, če

delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in

druge obveznosti iz delovnega razmerja, in če v skladu z določbo

1. odst. 110. čl. ZDR ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov

pogodbenih strank ugotovi, da ni mogoče nadaljevati delovnega

razmerja do izteka odpovednega roka oz. do poteka časa, za

katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi.

Sodišče prve stopnje je po izvedenih listinskih dokazih

ugotovilo, da je tožena stranka najprej dne 3.4.2003 odpovedala

tožniku pogodbo o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti ter v

odpovedi določila 30 dnevni odpovedni rok. Vendar je bil tožnik

ob izteku odpovednega roka dne 14.5.2003 in v nadaljevanju v

bolniškem staležu do dne 24.10.2003. Pritožbeno sodišče soglaša z

ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da tožena stranka po navedenem

datumu ne bi smela šteti tožnikovega izostanka z dela kot razlog

za začetek postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je

pogodbe, ki je bila predhodno že odpovedana iz razloga

nesposobnosti.

Z določbo 3. odst. 116. čl. ZDR, ki spada v poglavje posebnega

pravnega varstva pred odpovedjo, je urejeno prenehanje delovnega

razmerja delavcev, ki so odsotni z dela zaradi bolezni. Po

navedeni zakonski določbi delavcu, ki mu je odpovedana pogodba o

zaposlitvi iz razloga nesposobnosti in je ob poteku odpovednega

roka odsoten z dela zaradi začasne nezmožnosti za delo zaradi

bolezni ali poškodbe, preneha delovno razmerje z dnem ugotovitve

zdravstvene zmožnosti za delo, najkasneje pa s potekom šestih

mesecev po izteku odpovednega roka. V času podane izredne

odpovedi je tožniku delovno razmerje že prenehalo. Zato tožena

stranka za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku

po tem, ko se je odpovedni rok že iztekel oz. ko je tožniku

delovno razmerje že prenehalo, ni imela pravne podlage.

Tožena stranka je tako zmotno uporabila materialno pravo, saj ni

imela podlage, da je ugotovila kršitev pogodbenih obveznosti iz

pogodbe o zaposlitvi, ki je bila tožniku že odpovedana iz drugega

razloga. Pravilno bi ravnala, če bi z dnem ugotovitve zdravstvene

zmožnosti tožnika, to je po zaključenem bolniškem staležu,

ugotovila prenehanje tožnikovega delovnega razmerja. Zato je

tožnik z vložitvijo tožbe upravičeno sprožil spor pred sodiščem.

Glede tega je v celoti imel pravni interes zaradi uveljavljanja

pravic pri pristojnem zavodu za zaposlovanje, do katerih bi bil

(in je) upravičen v posledici redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi

iz razloga nesposobnosti.

Ker je sodišče prve stopnje v sporu pravilno ugotovilo, da je

tožena stranka nezakonito izredno odpovedala tožniku pogodbo o

zaposlitvi, s takšno ugotovitvijo pa pritožbeno sodišče v celoti

soglaša, je bilo potrebno v celoti zavrniti pritožbo tožene

stranke in potrditi sodbo v delu, ki jo izpodbija (353. čl. ZPP).

Tožnik izpodbija sodbo v delu odločitve o stroških postopka.

Sodišče prve stopnje je sicer tožniku za opravila pooblaščenke,

ki ga je zastopala v postopku, odmerilo stroške v skladu z

dejansko potrebnimi stroški in veljavno Odvetniško tarifo ter

takšno odločitev tudi obrazložilo. Vendar bi po ugotovitvi

pritožbenega sodišča moralo priznati tožniku še predlagano

nagrado za pripravljalno vlogo z dne 5.12.2004, v kateri je

opredelil zahtevek iz naslova razlike plače po višini, ki je

tožena stranka do takrat še ni poravnala. Poleg tega bi moralo

sodišče priznati tožniku tudi potne stroške pooblaščenke za

udeležbo na dveh narokih glavne obravnave, saj ima tožnik stalno

prebivališče bližje pooblaščenkini pisarni kot kraju, kjer je

sedež delovnega sodišča.

Zato je pritožbeno sodišče v tem obsegu stroškovnega predloga

ugodilo pritožbi in priznalo tožniku za navedeno pripravljalno

vlogo 375 točk, kar ob vrednosti 110,00 SIT za točko (Ur. l. RS,

št. 67/03) in 20 % DDV znaša 49.500,00 SIT ter nadalje stroške

prevoza pooblaščenke 1 x 3.099,00 SIT in 1 x 3.078,00 SIT, kar

skupaj znaša 55.677,00 SIT dodatno priznanih stroškov. To pomeni,

da je sedaj tožena stranka, namesto dosedaj priznanih 131.274,00

SIT (v 2. tč. izreka izpodbijane sodbe), iz tega naslova dolžna

plačati tožniku višji znesek, to je 186.951,00 SIT stroškov

postopka, kot je to razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem pa

tožnikov pritožbeni predlog glede upoštevanja stroškov v zvezi s

posvetom in izdelavo poročila stranki ni sprejelo, ker so ti

stroški že priznani oz. zajeti v tarifi za sestavo tožbe in

pripravljalnih vlog.

Tožnik je v zvezi s pritožbo priglasil stroške. Pritožbeno

sodišče mu je v skladu s pritožbenim uspehom priznalo za pritožbo

125 točk, kar ob vrednosti 110,00 SIT za točko in 20 % DDV znaša

16.500,00 SIT ter stroške v tej višini naložilo v plačilo toženi

stranki, kot je to razvidno iz izreka te sodbe.

Tožnik je tudi v zvezi z odgovorom na pritožbo tožene stranke

priglasil stroške. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da njegov

odgovor ni v ničemer prispeval k sprejeti rešitvi zadeve. Zato je

odločilo, da sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje

pritožbene stroške. Takšna odločitev je skladna tudi z določbo 2.

odst. 22. čl. ZDSS, po kateri v sporih o prenehanju delovnega

razmerja krije delodajalec svoje stroške, ne glede na izid

postopka.

Odločitev o stroških ima podlago v določbi 2. odst. 165. čl. v

zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP.