Appeal dismissed; employer must prove business reason for dismissal via written act, not witness testimony.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišče

prve stopnje.

Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Čeprav je bil pri toženi stranki sprožen postopek odpovedi PZ

večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, je bila tožnici

podana redna odpoved PZ iz poslovnega razloga po 1. alinei 1.

odstavka 88. člena ZDR, ker naj bi se ukinilo njeno delovno

mesto. Kljub temu, da ukinitev delovnega mesta v splošnem aktu

delodajalca ni pogoj za obstoj poslovnega razloga za odpoved PZ,

pa bi morala tožena stranka predložiti pisni akt o tej spremembi,

glede na to, da se je v odpovedi sklicevala na to spremembo.

Ukinitve delovnega mesta v splošnem aktu delodajalca ni mogoče

dokazovati z zaslišanjem priče.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo redno

odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne

28.5.2004 ter odločilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi

stranki ni prenehalo s potekom odpovednega roka. Tožena stranka

je zato dolžna tožnico pozvati nazaj na delo, ji priznati delovno

razmerje z vsemi pravicami in obveznostmi, ji vpisati delovno

dobo v delovno knjižico ter izplačati vse denarne obveznosti, ki

izvirajo iz dela, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.

dne v mesecu za pretekli mesec. Glede stroškov postopka je

sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna

tožnici plačati znesek v višini 155.100,00 SIT skupaj z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 10.2.2005 dalje.

Zoper ugodilni del navedene sodbe se iz vseh pritožbenih razlogov

pritožuje tožena stranka ter predlaga spremembo sodbe z

zavrnitvijo tožbenega zahtevka tožnice v celoti. Pri tem navaja,

da je tekom postopka pred sodiščem prve stopnje v zadostni meri

dokazala obstoj poslovnega razloga za redno odpoved pogodbe o

zaposlitvi tožnici, predlagala je tudi zaslišanje prič, vendar so

bili vsi njeni dokazni predlogi zavrnjeni. Zmotno je namreč

stališče v izpodbijani sodbi, da je moč obstoj prenehanja potreb

po določenem delu dokazati samo z listinsko dokumentacijo, le-ta

namreč v konkretnem primeru ne obstoji. Dejstvo, da ni šlo za

večje število delavcev, katerih delo je postalo nepotrebno in da

je bilo ukinjeno delovno mesto "projektant I", na katerem je

delala tožnica, bi bilo moč ugotoviti z zaslišanjem prič, kot je

predlagala tožena stranka. Poleg tega tožnici pri toženi stranki

ni začelo teči novo delovno razmerje, zaradi česar bi bilo

potrebno skleniti aneks k pogodbi o zaposlitvi.

Na pritožbo je tožnica podala odgovor, v katerem navaja, da bi

morala tožena stranka o odločitvi, da ne bo izpeljala postopka

odpovedi pogodbe o zaposlitvi večjemu številu delavcev iz

poslovnega razloga, sprejeti sklep, saj je s tem posegla v

njihove pravice in obveznosti. Odločitev sodišča prve stopnje, da

o tem ne bo zaslišalo prič, temveč je zahtevalo predložitev

listinske dokumentacije, je zato pravilna. Nadalje še navaja, da

bi morala tožena stranka ob zatrjevani ukinitvi delovnega mesta

"projektant I" ter ugotovitvi obstoja poslovnega razloga za

odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici ponuditi sklenitev nove

pogodbe o zaposlitvi, v nasprotnem primeru pa v sodnem postopku

dokazati, da je ustrezno delo za tožnico iskala, vendar brez

uspeha.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah

razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je skladno z 2.

odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št.

36/04 - UPB2; v nadaljevanju ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11.,

12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno

uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo,

da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev

določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po

uradni dolžnosti, da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko

stanje ter da je sodba materialnopravno pravilna in zakonita.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila pri toženi

stranki samo tožnici odpovedana pogodba o zaposlitvi iz

poslovnega razloga, čeprav je bil pred tem sprožen postopek

odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov, kot je

urejen v 96. do 102. členu Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l.

RS, št. 42/02; v nadaljevanju ZDR). V presojanem individualnem

delovnem sporu ni šlo za primer, ko postane nepotrebno delo

večjega števila delavcev zaradi poslovnega razloga po določbi 1.

odstavka 96. člena ZDR. Zato je bila tožena stranka dolžna

navesti in dokazati utemeljen razlog za odpoved pogodbe o

zaposlitvi tožnici iz 1. odstavka 88. člena ZDR (1. odstavek 82.

člena ZDR). V sami odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28.5.2004

(priloga B1) je tako navedla, da je bilo s sklepom št. 1 z dne

3.5.2004 ukinjeno delovno mesto "projektant I", na katero je bila

razporejena tožnica, vendar pa, kot je pravilno ugotovilo že

sodišče prve stopnje, to iz citiranega sklepa ne izhaja. S

sklepom št. 1 (priloga B2) je namreč predsednik uprave tožene

stranke le potrdil oceno stanja in opredelitev trajnega

prenehanja potreb po delu delavcev ter zadolžil izvršnega

direktorja za kadrovsko in splošno področje, da prične z

aktivnostmi, ki so vezane na kadrovsko prenovo sistema tožene

stranke. Pravilni so tako zaključki iz izpodbijane sodbe, da

tožena stranka s predložitvijo citiranega sklepa ni dokazala

ukinitve delovnega mesta "projektant I", na kar se sklicuje v

odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ter s tem obstoja poslovnega

razloga za prenehanje potreb po delu tožnice. Nadalje tožena

stranka kljub pozivu sodišča prve stopnje na naroku za glavno

obravnavo dne 14.1.2006 ni predložila splošnega akta, ki bi

določal pogoje dela na posameznem delovnem mestu, oziroma njegove

spremembe, kar je bila po 2. odstavku 20. člena ZDR dolžna

izdelati. Ob tem pritožbeno sodišče le pojasnjuje, da sicer

ukinitev delovnega mesta v splošnem aktu delodajalca ni pogoj za

obstoj poslovnega razloga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz 1.

alinee 1. odstavka 88. člena ZDR, vendar se v presojanem

individualnem delovnem sporu sama tožena stranka sklicuje na

ukinitev delovnega mesta "projektant I", kot na utemeljen razlog

za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Prav

tako je pravilno stališče v izpodbijani sodbi, da ukinitve

delovnega mesta v splošnem aktu delodajalca ni moč dokazovati z

zaslišanjem priče, ker je za takšno spremembo potreben pisni akt.

Sodišče prve stopnje je s temi razlogi ustrezno zavrnilo dokazne

predloge tožene stranke, njene pritožbene navedbe, ki se nanašajo

na nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa so zmotne.

Nadalje sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da držijo pritožbene

navedbe tožene stranke, da ni šlo za odpoved neobstoječe pogodbe

o zaposlitvi, kot je zaključilo sodišče prve stopnje. V

konkretnem individualnem delovnem sporu namreč ni bilo sporno

dejstvo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki, pri

kateri je tudi opravljala delo na delovnem mestu "projektant I".

Sklenitev same pogodbe o zaposlitvi je bila po prej veljavnem

Zakonu o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/73;

v nadaljevanju ZDR/90) sicer predvidena, tožnica je dne 1.2.1996

pogodbo o zaposlitvi z družbo S. tudi sklenila (priloga B4), nato

pa je bila zaradi statusne spremembe od dne 1.1.1996 s sklepom

razporejena k toženi stranki. Zmoten je zaključek v izpodbijani

sodbi, da bi bilo potrebno zaradi razporeditve skleniti aneks k

pogodbi o zaposlitvi, saj je imel po prej veljavni zakonodaji

delodajalec možnost s sklepi enostransko vplivati na pravni

položaj delavca in spreminjati pogodbo o zaposlitvi. Ker je o

razporeditvi tožnice tožena stranka sprejela dokončni sklep, ni

moč šteti, da je šlo za neobstoječo pogodbo o zaposlitvi. Ker pa

je tožnica pri toženi stranki opravljala delo na delovnem mestu

"projektant I", bi morala tožena stranka dokazati utemeljen

razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega

razloga, ki jo je podala tožnici za delovno mesto "projektant I".

Odločitev sodišča prve stopnje, da je odpoved pogodbe o

zaposlitvi tožnice nezakonita ob ugotovitvi, da delovno mesto

tožnice ni bilo ukinjeno in poslovni razlog ni bil dokazan, je

pravilna.

Ker tako niso bili podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi,

niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožene stranke zavrniti kot

neutemeljeno in potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve

stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka

165. člena ZPP. Ker odgovor tožnice na pritožbo tožene stranke ni

pripomogel k razrešitvi tega individualnega delovnega spora, sama

nosi svoje stroške pritožbenega postopka.