Employment transfer under ZDR Art. 73 dismissed; automatic rights transfer applies without new collective agreement.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Postopek spremembe delodajalca po 73. členu ZDR ni enak postopku

prevzema delavecv po določbah prejšnjih delovnopravnih predpisov.

Tako kot evropska Direktiva št. 2001/23/EC za primer prenosa

podjetja, dela podjetja, obrata ali dela obrata določa

avtomatičen prenos vseh pravic in obveznosti iz PZ ali iz

delovnega razmerja (torej podpis nove PZ ni potreben), tudi novi

ZDR v primeru spremembe delodajalca po 73. členu ZDR ne

predvideva sklenitve nove PZ med delodajalcem prevzemnikom in

delavcem. V primeru spremembe delodajalca po 73. členu ZDR

delavec ohrani enake pravice, kot jih je imel pri delodajalcu

prenosniku (PZ se v celoti ohrani). Delodajalcu prenosniku ni

potrebno izdati sklepa o prehodu, če pa ga, ima ta lahko le

naravo obvestila.

Pravni prenos podjetja je lahko začasen. Ni utemeljen ugovor

delavca, da je zato njegov položaj negotov, saj po

prenehanju veljavnost pravnega posla, na podlagi katerega je

prišlo do prevzema, preidejo pogodbene in druge pravice in

obveznosti iz delovnega razmerja ponovno na delodajalca

prenosnika ali na novega delodajalca prevzemnika.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek za

ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev sklepa o prehodu v novo

družbo z dne 12.2.2003 ter za vrnitev tožnika nazaj na delo k

toženi stranki na isto ali drugo delovno mesto, ki ustreza

njegovi izobrazbi in hkrati z vrnitvijo vseh pravic iz dela oz.

pridobljenih prejšnjih pravic. Odločilo je, da stranki krijeta

vsaka svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene

razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo, ne da bi se

v problematiko poglobilo, kar bi se moralo, glede na to, da sodna

praksa za tovrstne zahtevke še ni utrjena. Evidentno je, da je že

ukinitev dela dejavnosti oz. prehod oddelka orodjarne

nelegitimen, saj ga ni potrdila skupščina delničarjev in ne

nadzorni svet. Tožnik je bil na čelu sindikata, katerega

"problematični" člani so se znašli na listi za prehod k drugemu

delodajalcu. Sindikat tudi ni podal soglasja v smislu 74. člena

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur.l. RS št. 42/2002) oz. ga je

podal, ne da bi sklical posvetovalni zbor, svet delavcev pa tudi

ni deloval po svojem poslovniku. V imenu sindikata je nastopal

nelegitimno izvoljeni predsednik, ki je bil sicer iz sindikata

izključen 18.2.2002. V to se je sodišče prve stopnje lahko

prepričalo. Sindikatu niso bili predočeni vsi ekonomski in

socialni vidiki prenosa dejavnosti. Sodišče prve stopnje je tudi

premalo pozornosti namenilo tožnikovi bojazni za prihodnost.

Dvoletna pogodba ne zagotavlja varnosti prevzetim delavcem,

medtem ko je varnost delavcev pri toženi stranki trdna. Tožnik je

še vedno predsednik sindikata, sporen je njegov izbrisani status

člana nadzornega sveta, je pa tudi invalid III. kategorije. Zato

uživa posebno varstvo. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe

in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da je pri prenosu

upoštevala vse določbe ZDR o prenosu dela dejavnosti. O tem

odloča uprava družbe, ki za svoje odločitve tudi odgovarja.

Sindikat je bil pravočasno in ustrezno obveščen in je s prenosom

tudi soglašal. Po kakšnem postopku je sindikat prišel do svoje

odločitve, ni stvar tožene stranke in na to tudi ni mogla

vplivati. Notranja razmerja v sindikatu so stvar sindikata

samega. Tožnik niti ne izkazuje pravnega interesa za tožbo, saj

je ohranil pravice, kot jih je imel pri toženi stranki. Predlaga

zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah

pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na

bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona

o pravdnem postopku (ZPP, Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in

na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik v tem delovnem sporu - v skladu s 1. odstavkom 204. člena

ZDR - smiselno uveljavlja odpravo kršitve pravic iz delovnega

razmerja; tožena stranka naj bi njegove pravice kršila z

nezakonitim prenosom dela dejavnosti na drugega delodajalca -

prevzemnika, zaradi česar je prišlo do spremembe delodajalca za

14 delavcev v oddelku orodjarne.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka del svoje

dejavnosti - oddelek orodjarne - s pravnim poslom prenesla na

drugo pravno osebo. S prenosom dela dejavnosti je za delavce, ki

so delali na delovnih mestih prenešenega oddelka, prišlo do

spremembe delodajalca. Tožnik kot eden izmed delavcev je ob

prenosu ohranil enake pravice, kot jih je imel pri toženi

stranki. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da je tožena

stranka pri prenosu spoštovala določbe iz 73. in 74. člena

ZDR-02.

Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje.

Tožena stranka, čeprav v vlogah sedaj natančno opisuje, kakšen je

postopek prevzema delavcev, ni ravnala povsem v skladu s svojimi

navedbami. Njeno stališče, da s prenosom dela dejavnosti na

podlagi pravnega posla preidejo pogodbene in druge obveznosti iz

delovnih razmerij, ki so jih delavci imeli na dan prenosa pri

prevzemniku, na prenosnika, je pravilno. To pa hkrati pomeni, da

toženi stranki ni bilo treba izdajati nikakršnega sklepa in tudi

ne določati, da tožnik z delodajalcem prevzemnikom sklene novo

pogodbo o zaposlitvi. Postopek spremembe delodajalca po 73. členu

ZDR-02 ni enak postopku prevzema delavcev po določbah prejšnjih

delovnopravnih predpisov. Tako kot evropska Direktiva št.

2001/23/EC za primer prenosa podjetja, dela podjetja, obrata ali

dela obrata določa avtomatičen prenos vseh pravic in obveznosti

iz pogodbe o zaposlitvi ali iz delovnega razmerja (torej podpis

nove pogodbe o zaposlitvi ni potreben), tudi naša zakonodaja v

primeru spremembe delodajalca po 73. členu ZDR-02 ne predvideva

sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem

prevzemnikom. V primeru prenosa ohrani delavec pri novem

delodajalcu povsem enake pravice, kot jih je imel pri delodajalcu

prenosniku, v bistvu ohrani v celoti pogodbo o zaposlitvi,

sklenjeno z delodajalcem prenosnikom. Tožena stranka je zato

izdala nepotreben sklep o prehodu v drugo podjetje (ki ima v tem

primeru lahko le naravo obvestila), kar pa na samo zakonitost

postopka spremembe delodajalca ni vplivalo.

Po 1. odstavku 73. člena ZDR-02 pride do spremembe delodajalca v

primeru pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega

na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oz.

pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve.

Pravni prenos podjetja je lahko tudi začasen, kar izhaja iz 6.

odstavka 73. člena ZDR-02. Tožena stranka je z družbo M. d.n.o.

za čas dveh let sklenila pogodbo o medsebojnem sodelovanju, s

katero je na to družbo prenesla delovne prostore, delovna

sredstva, drobni inventar in delavce, hkrati pa se je z njo

dogovorila, da bo prevzela v izdelavo nova orodja, popravila

obstoječih orodij, popravila in dodelave strojnih delov,

popravila pomožnih repromaterialov in pripravo ponudb kooperantom

za izdelavo teh del. Pogodba je pravni posel, s katerim je tožena

stranka dejavnost orodjarne (ki je sicer delala pretežno za

potrebe tožene stranke same) prenesla na družbo M. d.n.o., s

katero se je tudi dogovorila, da bo ta še naprej pretežno

opravljala delo zanjo. Pogodbo (pravni posel) sta sklenila

zakonita zastopnika delodajalca prenosnika in delodajalca

prevzemnika. To pa za njeno veljavnost zadostuje, zato so

pritožbene navedbe o "nelegitimnem" prenosu povsem brezpredmetne.

Poslovne odločitve so stvar delodajalcev; ni stvar sodišča, da

ocenjuje njihovo smotrnost in upravičenost.

Pritožbeno sodišče na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje

zaključuje, da je del podjetja torej nadaljeval z dejavnostjo

tako, da je prevzemnik ohranil identiteto, nadaljeval z

ekonomskimi cilji in na bistveno podoben način razvrščal in

uporabil iste vire, kot prenosnik. Prevzemnik je oddelek

orodjarne prevzel v celoti z vso opremo in delavci ter nadaljeval

z enako dejavnostjo na enak način, kot prenosnik. Temu tožnik

niti ne ugovarja.

V skladu s 74. členom ZDR-02 sta delodajalca dolžna najmanj 30

dni pred prenosom obvestiti sindikat pri delodajalcu o datumu

prenosa, razlogih za prenos, pravnih, ekonomskih in socialnih

posledicah prenosa za delavce in predvidenih ukrepih za delavce.

Obvestilo je potrebno zaradi posvetovanja, ki se izvede z

namenom, da delodajalec in sindikat dosežeta sporazum glede

pravnih, ekonomskih in socialnih posledic prenosa za delavce in

glede predvidenih ukrepov za delavce. Tožena stranka je obvestila

sindikat, ki je dne 3.2.2003 soglašal s prenosom. Sklep je

podpisal predsednik sindikata D. R.. Tožnik ni ponudil nobenih

dokazov o tem, da D. R. ni bil veljavno izvoljen za predsednika

sindikata niti, da je sam bil dne 18.2.2002, ko je podpisal sklep

o izključitvi D. R. iz članstva, to pristojen storiti. Iz

izvedenih dokazov namreč izhaja, da je bil tožnik dne 6.12.2001

izključen iz članstva sindikata KNSS Neodvisnost. Sklep o tem je

sprejel pristojen Pritožbeni organ I. stopnje KNSS Neodvisnost -

Predsedstvo KNSS, katerega predsednik je hkrati tudi predsednik

KNSS Neodvisnost, konfederacije novih sindikatov Slovenije D. L..

Tako tožnik, izključen iz članstva sindikata, ni mogel veljavno

izključiti iz članstva D. R., predsednika sindikata KNSS

Neodvisnost pri toženi stranki. Sodišče prve stopnje je v zvezi s

tem izvedlo vse ponujene dokaze, zato je njegova ugotovitev, da

je sindikat s predlogom tožene stranke glede prenosa dela

podjetja soglašal, pravilna.

V zvezi z ugovorom, da svet delavcev o prenosu dela podjetja ni

odločal v skladu s poslovnikom, pritožbeno sodišče ugotavlja, da

je po 89. členu Zakona o sodelovanju delavcev pri upravljanju

(ZSDU, Ur.l. RS št. 42/93) delodajalec o vprašanju, ki se tiče

zmanjšanja gospodarske dejavnosti, dolžan obvestiti svet

delavcev. To je tožena stranka tudi storila. Svet delavcev je

vprašanje obravnaval na seji z dne 3.2.2003 in na predlog ni imel

pripomb.

Iz navedenega izhaja, da tožena stranka tožnikovih pravic ni

kršila, zato je sodišče prve stopnje njegov zahtevek upravičeno

zavrnilo. Tožnikov status invalida III. kategorije v postopku

spremembe delodajalca ni pomemben, saj ZDR-02 zagotavlja varstvo

posebnih kategorij delavcev le pred odpovedjo pogodbe o

zaposlitvi, članstva v nadzornem svetu pa ni izkazal. V zvezi z

bojaznijo, ki jo za svojo prihodnost izraža tožnik, pa je

potrebno pripomniti le to, da je pogodba o medsebojnem

sodelovanju, s katero je bil na družbo M. d.n.o. prenešen del

dejavnosti tožene stranke, sklenjena le za obdobje dveh let. To

pomeni, da ni šlo za trajen prenos dejavnosti. Za primer

začasnega prenosa pa 6. odstavek 73. člena ZDR-02 določa, da po

prenehanju veljavnosti pravnega posla preidejo pogodbene in druge

pravice in obveznosti iz delovnih razmerij ponovno na delodajalca

prenosnika oz. na delodajalca novega prevzemnika. Tožnikova

bojazen je torej odveč.

Ker ni razlogov, ki so navedeni v pritožbi in ne razlogov, na

katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče

na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo

sodišča prve stopnje.