Appeal allowed: Employer not required to offer defense if employee physically assaults director.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako,

da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

Tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka pred sodiščem

prve stopnje.

[JEDRO]

Zakonodajalec je predvidel situacijo, ko delodajalec pred

odpovedjo PZ delavcu ni dolžan omogočiti zagovora. V tem primeru

delavcu tudi ni dolžan vročiti pisne obdolžitve, saj ima ta svojo

funkcijo le v primeru, če je delavcu omogočen zagovor.

Če delavec verbalno in fizično napade direktorja, gre za primer,

ko od delodajalca ni mogoče pričakovati, da delavcu omogoči

zagovor.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se

razveljavi izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 11.2.2003

in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo na zakonit

način dne 12.2.2003, temveč je trajalo vse do 20.1.2004. Kar je

tožnik zahteval več, to je pravico do poziva nazaj na delo, ki ga

je tožnik opravljal pred prenehanjem delovnega razmerja, je

zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku

plačati odškodnino v višini 1,00 SIT, kar zahteva tožnik več, je

zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožeči stranki

obračunati plačo v bruto mesečnem znesku 142.695,00 SIT za čas od

12.2.2003 do 20.1.2004, po poplačilu davkov in prispevkov pa

tožniku izplačati čisto izplačilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi

od zapadlosti posamezne mesečne plače, ki je prvi dan v mesecu za

pretekli mesec do plačila. Kar je zahteval tožnik več, to je

izplačilo razlike med bruto in čisto plačo za čas od 12.2.2003 do

20.1.2004 ter izplačilom bruto plače za čas od 21.1.2004 dalje do

poziva na delo, je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo, da je

dolžna tožniku povrniti pravdne stroške v višini 99.000,00 SIT

skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe

dalje do plačila, v roku 8 dni pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku

pritožuje tožena stranka iz razloga nepopolno in zmotno

ugotovljenega dejanskega stanja in posledično zaradi zmotne

uporabe materialnega prava in predlaga, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti

zavrne kot neutemeljen oziroma podredno, da sodbo razveljavi in

zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Tožena stranka

meni, da je v celoti spoštovala določbo 2. odstavka 83. člena

Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur. l. RS, št. 42/2002), ki

določa, kdaj mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor. Iz

dikcije tega člena jasno izhaja, da se določila 177. člena ZDR

uporabljajo smiselno tako, da se delavcu omogoči zagovor tudi na

drug način kot le z vročitvijo formalne obdolžitve. Tožena

stranka se ne strinja z obrazložitvijo sodišča prve stopnje, da

obveznost pisne obdolžitve delodajalca obstoji brez izjem, med

tem ko pozna le izjemo spoštovanje obveznosti pravice do

zagovora. Pravica do zagovora je namreč neločljivo povezana z

obveznostjo pisne obdolžitve, ki daje zagovoru svoj smisel in

vsebino. Če obveznosti do spoštovanja pravice do zagovora ni

zaradi okoliščin, zaradi katerih od delodajalca ni moč

pričakovati, da bi omogočil zagovor, postane brez smisla tudi

vsebina pisne obdolžitve. V konkretnem primeru od delodajalca ni

bilo mogoče pričakovati, da bo delavcu dal možnost zagovora.

Stališče sodišča prve stopnje, da direktor ni bil toliko

prestrašen, da ne bi delavcu omogočil zagovor, ker ga je

naslednji dan povabil k sebi v pisarno brez varnostnika in bi mu

zato lahko omogočil tudi zagovor, je neutemeljeno. Gre namreč za

to, da je delavec s svojim ravnanjem pokazal očiten odnos do

nadrejenih v podjetju s tem, ko je izrazil in skušal tudi fizično

udejanjiti svoje grožnje, ko je direktorja fizično napadel.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na

pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve

pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena

Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur. l. RS, št. 26/99 in

naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da

sodišče prve stopnje v postopku ni zagrešilo absolutno bistvenih

kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po

uradni dolžnosti, da je popolno ugotovilo dejansko stanje, da pa

na ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo materialnega

prava.

Pravilno opozarja pritožba, da je sodišče prve stopnje zmotno

uporabilo določbo 2. odstavka 83. člena ZDR, ko je zavzelo

stališče, da mora delodajalec v vsakem primeru, tudi če delavcu

ni dolžan omogočiti zagovora, vročiti pisno obdolžitev. Tako

stališče je zmotno, saj kot pravilno opozarja pritožba, ima pisna

obdolžitev svojo funkcijo le v primeru, če se delavcu omogoči

zagovor.

Zmotno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da v konkretnem

primeru niso bile podane okoliščine, v katerih delodajalec ni bil

dolžan tožniku omogočiti zagovora. Tožena stranka je namreč že v

izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi navedla, da je prišlo do

takšnega incidenta, v katerem je bil tožnik nasilen do

direktorja, tako da je moral posredovati varnostnik in še en

delavec, da so preprečili fizični napad na direktorja. Zaradi

navedenega in zaradi izrazito napadalnega odnosa tožnika do

vodstva družbe, ki se je kazal že dalj časa, delodajalec delavcu

ni dal možnosti, da poda svoj zagovor. Da je bilo dejansko stanje

tako, kot je opisano v izredni dopovedi pogodbe o zaposlitvi, je

ugotovilo tudi sodišče prve stopnje v izvedenem dokaznem

postopku. Zato zaključek sodišča prve stopnje, da niso podani

razlogi, zaradi katerih bi bilo neutemeljeno pričakovati od

delodajalca, da delavcu omogoči zagovor, ni pravilen. Po stališču

pritožbenega sodišča je namreč ravno opisani primer tak, ki

predstavlja okoliščine, ko od delodajalca ni mogoče pričakovati,

da bo delavcu omogočil zagovor pred izredno odpovedjo pogodbe o

zaposlitvi.

Zakonodajalec je namreč v 2. odstavku 83. člena ZDR dopustil

izjeme, ko delodajalec ni dolžan delavcu omogočiti zagovora, če

obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca

neupravičeno pričakovati, da delavcu omogoči zagovor. Da so bile

podane take okoliščine, je v pisni izredni odpovedi pogodbe o

zaposlitvi obrazložila tudi tožena stranka.

Pravica do zagovora ni absolutna pravica delavca, kot to izhaja

že iz Konvencije MOD št. 158, ki določa izjemo v 7. členu, in

sicer zagovora delavcu ni potrebno omogočiti, če je obramba

nemogoča, to je takrat, ko delavca ni in tudi v primerih, ko bi

bilo od delodajalca z razlogom neupravičeno pričakovati, da mu to

omogoči.

V zvezi s pravico do zagovora v postopku izredne odpovedi pogodbe

o zaposlitvi je zavzelo stališče že tudi Vrhovno sodišče RS v

svojem sklepu opr. št. VIII Ips 20/2005, v katerem je navedlo:

"Pravica delavca, da se zagovarja o razlogih za izredno odpoved

pogodbe o zaposlitvi, je gotovo pomembna, ni pa absolutna. In

četudi je treba izjeme od te pravice obravnavati ozko, jih je

treba obravnavati še posebej, kolikor jih delodajalec izrecno

uveljavlja in obrazloži. Če namreč obstajajo okoliščine (če jih

delodajalcu uspe dokazati, kar predstavlja, da ima možnost za

to), zaradi katerih bi bilo od njega neupravičeno pričakovati, da

delavcu omogoči zagovor, potem odpoved brez predhodnega zagovora

ni nezakonita."

Glede na navedeno so torej možne situacije, v katerih delodajalec

ni dolžan delavcu vročiti pisne obdolžitve in mu omogočiti

zagovora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Taka

situacija je bila podana v konkretnem primeru, ko je dalavec

direktorja tožene stranke, ko mu je le-ta dajal navodila, da

morajo biti vrata blagajniškega prostora zaprta, le-tega verbalno

in fizično napadel. To so take okoliščine, da od delodajalca ni

mogoče pričakovati, da bo delavcu omogočil zagovor pred izredno

odpovedjo pogodbe o zaposlitvi.

Glede na navedeno je zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da je

bil kršen postopek pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, zaradi

česar je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo

sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v

celoti zavrnilo, za kar je imelo podlago v določbi 4. točke 358.

člena ZPP. Pritožbeno sodišče je namreč ugotovilo, da je sodišče

prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo v delu, v

katerem je presojalo odpoved pogodbe o zaposlitvi po vsebini, saj

je ugotovilo, da je tožnik kršil pogodbene obveznosti, zaradi

katerih nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče.

Pritožbeno sodišče je odločilo, da tožena stranka nosi sama svoje

stroške postopka pred sodiščem prve stopnje na podlagi določbe 2.

odstavka 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS

- Ur. l. RS št. 19/94). O pritožbenih stroških ni odločalo, ker

jih tožena stranka ni priglasila.