Appeal dismissed: Accounting errors in pension valuation do not meet conditions for supervisory review or special procedure renewal under ZPIZ.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Za nadomestitev pravnomočne ugotovitve morajo biti izpolnjeni

pogoji za uveljavitev posebnega primera nadzorstvene pravice po

269. čl. ZPIZ ali pogoji za posebno obnovo postopka v smislu 270.

čl. ZPIZ. Napake pri valorizaciji ne pomenijo novega dejstva, ki

bi vplivalo na samo pravico in tako ni izpolnjen pogoj za

razveljavitev ali spremembo dokočne odločbe po 1. alinei 270. čl.

ZPIZ. Posebna obnova postopka z razveljavitvijo ali spremembe

dokončne odločbe se opravi le v primeru napake v zavarovančevo

škodo. Če se zavod sklicuje na računsko napako pri valorizaciji

invalidske pokojnine, ni izpolnjen pogoj za poseben primer

uveljavljanja nadzorstvene pravice, ker odločbo lahko v tem

primeru razveljavi ali spremeni le organ druge stopnje pod

pogojem, da so bile z odločitvijo očitno kršene materialne

določbe zakona ali splošnih aktov v škodo zavoda. Za postopanje

zavoda v smislu izrednih pravnih sredstev, kot je npr. obnova

postopka po 249. čl. ZUP ali odprava oz. razveljavitev odločbe po

nadzorstveni pravici na podlagi 263. čl. ZUP, morajo biti

izpolnjeni zakoniti pogoji, sicer nadomestitev pravnomočne

ugotovitve z novo odločbo na podlagi izrednih pravnih sredstev ni

dopustna.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu

zahtevku tožeče stranke, razveljavilo odločbi tožene stranke št.

582271 z dne 23.9.1999 in št. P-582.271 z dne 7.6.2000 ter zadevo

vrnilo toženi stranki v nov postopek.

Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotno oz.

nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe

materialnega prava in predlagala, da sodišče druge stopnje

izpodbijano sodbo kot nezakonito odpravi. V pritožbi navaja, da

je pri valorizaciji pokojnine, odmerjene tožnici z ugotovitvijo z

dne 30.7.1986 ter po izdaji ugotovitev o preračunu pokojnine v

skladu z določbo 106.a čl. Zakona o temeljnih pravicah iz

pokojninskega in invalidskega zavarovanja z dne 28.4.1988 in z

dne 5.1.1989 prišlo do napake in se je tožnici invalidska

pokojnina izplačevala v višjem znesku, kot bi ji pripadala v

primeru pravilne valorizacije pokojnine, odmerjene z omenjeno

pravnomočno odločbo oz. ugotovitvijo z dne 30.7.1986. Odločba z

dne 23.9.1999 ima naravo uskladitvene odločbe, ureja stanje le za

naprej od 1.10.1999 dalje in ne predstavlja spremembe dokončne in

pravnomočne odločbe oz. ugotovitve z dne 30.7.1986. Zavod bi

lahko uskladitveno odločbo izdal po uradni dolžnosti, zato tožeče

stranke ni bilo potrebno pozvati, da zahtevo z dne 15.3.1999

opredeli ter odpravi morebitne pomanjkljivosti. Napako bi lahko

zavod odpravil tudi brez izdaje nove odločbe in pričel tožnici

izplačevati pokojnino in varstveni dodatek v pravilni višini, to

pa ne bi bilo v skladu z načelom varstva pravic. Stališče zavoda

je potrjeno s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr.

št. Psp 35/2002 z dne 14.6.2002, ki temelji na določbah Zakona o

splošnem upravnem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko

stanje, pravilno uporabilo materialno pravo in ni kršilo določb

postopka, na katere na podlagi 2. odst. 350. čl. Zakona o

pravdnem postopku (prečiščeno besedilo, Ur. l. RS, št. 36/04 -

ZPP - UPB 2) sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti.

Za presojo se v tem socialnem sporu v skladu s 391. čl. Zakona o

pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 -

72/05 - ZPIZ-1) uporabljajo predpisi, ki so veljali do 1.1.2000,

to je do uveljavitve tega zakona. Tožena stranka v pritožbi

zmotno navaja, da izpodbijana odločba z dne 23.9.1999 ne

predstavlja spremembe dokončne in pravnomočne odločbe oz.

ugotovitve z dne 30.7.1986. Iz izreka odločbe namreč izhaja, da

se z njo nadomešča ugotovitev z dne 30.7.1986, to je pravnomočen

akt, s katerim je bila tožnici odmerjena invalidska pokojnina za

čas od 9.6.1986 dalje. Sodišče prve stopnje je celovito in

pravilno obrazložilo, da tožena stranka ni imela pravne podlage

za nadomestitev pravnomočne ugotovitve niti v tedaj veljavnem

Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št.

12/92 - 54/98 - ZPIZ), niti v Zakonu o splošnem upravnem postopku

(prečiščeno besedilo - Ur. l. SFRJ, št. 47/86 - ZUP), ki se je po

7. čl. in 1. odst. 253. čl. ZPIZ do 1.4.2000 uporabljal za

odločanje o pravicah iz pokojninskega in invalidskega

zavarovanja. Za nadomestitev niso bili izpolnjeni pogoji za

uveljavitev posebnega primera nadzorstvene pravice po 269. čl.

ZPIZ niti pogoji za posebno obnovo postopka v smislu 270. čl.

ZPIZ. Napake pri valorizaciji, ki jih tožena stranka ni

podrobneje pojasnila, ne pomenijo novega dejstva, ki bi vplivalo

na samo zavarovankino oz. tožničino pravico in tako ni izpolnjen

pogoj za razveljavitev ali spremembo dokončne odločbe po 1.

alinei 270. čl. ZPIZ. Iz dikcije izpodbijane prvostopne odločbe

tudi ne izhaja, da jo je tožena stranka izdala zaradi

razveljavitve ali spremembe odločbe, pač pa za nadomestitev

ugotovitve, s katero je bila pravica določena. Posebna obnova

postopka z razveljavitvijo ali spremembe dokončne odločbe se

opravi le v primeru napake v zavarovančevo škodo. Izpolnjen tudi

ni pogoj za poseben primer uveljavljanja nadzorstvene pravice,

ker odločbo lahko v tem primeru razveljavi ali spremeni le organ

druge stopnje pod pogojem, da so bile z odločitvijo očitno kršene

materialne določbe zakona ali splošnih aktov v škodo zavoda, kar

v obravnavanem primeru ni izkazano, zavod se sklicuje le na

računsko napako.

Za izdajo izpodbijanih odločb tudi niso bili izpolnjeni pogoji po

ZUP. Za postopanje v smislu izrednih pravnih sredstev, kot je

obnova postopka po 249. čl. ZUP ali odprava oz. razveljavitev

odločbe po nadzorstveni pravici na podlagi 263. čl. ZUP, so v

zvezi z ugotovitvijo iz leta 1986 potekli vsi roki. Nenazadnje

tožena stranka z izpodbijano odločbo ni odločila o prav tako

dokončnih in pravnomočnih ugotovitvah o preračunu pokojnine po

106. a čl. Zakona o temeljnih pravicah iz pokojninskega in

invalidskega zavarovanja z dne 28.4.1988 in 5.1.1989, ki tudi

določata konkretne zneske pokojnine z datumom pričetka

izplačevanja.

Ostale pritožbene navedbe o dopustnosti izdaje uskladitvene

odločbe po uradni dolžnosti oz. odpravi napake brez izdaje nove

odločbe za odločitev o zakonitosti izpodbijanih odločb niso

pomembne. Najprej zato, ker je uskladitveno odločbo, s katero se

nadomesti pravnomočna odločba o priznani pravici, mogoče izdati

le ob izpolnjenih pogojih za obnovo postopka oz. za razveljavitev

ali spremembo odločbe. Zavod je sam ugotovil, da bi bila poprava

napake, nastale pri valorizaciji, brez izdaje odločbe, v

nasprotju z načelom varstva pravic. Navedba, da z vidika varstva

pravic zavod odloči z odločbo v primeru, ko se na podlagi

pravilne odločbe zavarovancu izplačuje dajatev v previsoki

višini, o čemer je zavzelo stališče to sodišče, za presojo zadeve

ni odločilna. Sodna praksa ni pravni vir, sodišča so pri

odločanju vezana na ustavo in zakon. Poleg tega ne gre za

identičen primer, ker iz omenjene sodbe opr. št. Psp 35/2002, s

katero je bila potrjena sodba sodišča prve stopnje opr. št. Ps

1103/98 izhaja, da v tem primeru ni bilo poseženo v pravnomočno

in dokončno odločbo v smislu odprave ali razveljavitve in tudi ni

šlo za nadomestitev odločbe, kot v tem spornem primeru.

V skladu z napotilom sodišča prve stopnje bo tožena stranka

morala s tožnico razčistiti vsebino njene zahteve in ji po

potrebi pojasniti način usklajevanja invalidske pokojnine in

varstvenega dodatka oz. odločiti o njenem zahtevku, če bo

ugotovila, da se nanaša na uveljavitev pravice oz. gre za predlog

za obnovo postopka.