Supreme Court allows revision, ruling two witnesses unnecessary for notarized wills where testator reads it but uses fingerprint. Outcome: Will deemed valid without two witnesses.

Reviziji se ugodi, sodba sodišča druge stopnje se razveljavi in se zadeva vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

[JEDRO]

Že v naslovu določbe 66.čl. ZD je navedeno, da velja za primer, če oporočitelj oporoke ne zna ali ne more prebrati. Zato obvezne navzočnosti dveh prič ni mogoče širiti na druge primere, pri katerih take formalnosti zakon ne zahteva. Oporočitelj, ki lahko oporoko prebere in torej lahko sam preveri pravilnost zapisane vsebine, lahko napravi veljavno sodno oporoko po 65.čl. ZD na način, da mu jo sestavi po njegovi izjavi sodnik, nakar jo v navzočnosti sodnika prebere in podpiše. Kolikor zaradi določenih ovir oporoke ne more podpisati in namesto tega napravi odtis prsta, ni zakonitega razloga, da bi bila zaradi tega potrebna oporoka z navzočnostjo dveh prič.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev neveljavnosti oporoke G. M. K. J., ki jo je dne 3.12.1990 sestavil sodnik v bolnici Onkološkega inštituta v Ljubljani. Tožnikoma je naložilo, da povrneta tožencema Ž. M. in Z. M. pravdne stroške v znesku 22.600,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje. Pritožbi tožnikov proti tej sodbi je sodišče druge stopnje ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevku ugodilo in naložilo tožencem, da povrnejo tožnikoma stroške postopka na prvi stopnji v znesku 44.831,00 SIT in pritožbenega postopka v znesku 16.482,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Toženca Ž. M. in Z. M. sta vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Predlagata, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, oziroma, da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje in zadevo vrne temu sodišču v novo sojenje. V obrazložitvi revizije navajata, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da obličnost oporoke ni v skladu z zakonom o dedovanju - ZD. Poudarjata, da je v konkretnem primeru oporočiteljica oporoko sama prebrala in ker so se ji tresle roke, je namesto podpisa pod oporoko odtisnila odtis kazalca desne roke. Sodnik je bil ves čas navzoč in je vse to tudi zapisniško ugotovil. Odtis ročnega znamenja je po zakonu o overitvi podpisov, pisave in prepisov (Ur.l. SRS, št. 29/72) povsem izenačen s podpisom. Oporoka je veljavna po 65.čl. ZD. Obličnost po 66.čl. tega zakona je potrebna le, kadar oporočitelj ne zna ali ne more prebrati oporoke. Kolikor je sodišče štelo, da sodna oporoka zaradi formalne pomanjkljivosti ni veljavna, bi moralo presoditi še, če izpolnjuje pogoje za veljavno ustno oporoko in jo upoštevati kot tako.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je vložila odgovor. V njem izpodbija revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Poudarja, da bi bila sporna oporoka veljavna le, če bi jo zapustnica podpisala, ali če bi bili pri sestavitvi navzoči dve priči, kot to določa 66.čl. ZD. Ne more pa iti za veljavno ustno oporoko, ker ni bila sestavljena v izrednih razmerah. Državno tožilstvo Republike Slovenije se o prejeti reviziji ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Tožena stranka v reviziji ni pojasnila, katere bistvene kršitve določb pravdnega postopka uveljavlja kot revizijski razlog. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. zakona o pravdnem postopku - ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Pritrditi pa je treba reviziji, da je sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi, ko je ugotovilo neveljavnost zapustničine oporoke z dne 3.12.1990, zmotno uporabilo materialno pravo. Vse potrebne pogoje za sestavo veljavne oporoke je potrebno presojati po zakonu o dedovanju. Ta zakon obravnava sodno oporoko (za kakršno je šlo v konkretnem primeru) v 65. in 66. členu. Sodna oporoka po 66.čl., pri kateri morata biti navzoči dve priči, in sodnik v njuni navzočnosti sestavljeno oporoko prebere, oporočitelj pa jo podpiše ali napravi na njej ročno znamenje, pride v poštev, če oporočitelj oporoke ne zna ali ne more prebrati. Smisel navzočnosti dveh prič je v tem, da se ob strožji obličnosti preveri, če zapisana vsebina oporoke ustreza oporočiteljevi volji. Že v naslovu določbe 66.čl. ZD je navedeno, da velja za primer, če oporočitelj oporoke ne zna ali ne more prebrati. Zato obvezne navzočnosti dveh prič ni mogoče širiti na druge primere, pri katerih take formalnosti zakon ne zahteva. Oporočitelj, ki lahko oporoko prebere in torej lahko sam preveri pravilnost zapisane vsebine, lahko napravi veljavno sodno oporoko po 65.čl. ZD na način, da mu jo sestavi po njegovi izjavi sodnik, nakar jo v navzočnosti sodnika prebere in podpiše. Kolikor zaradi določenih ovir oporoke ne more podpisati in namesto tega napravi odtis prsta, ni zakonitega razloga, da bi bila zaradi tega potrebna oporoka z navzočnostjo dveh prič. Zadoščajo ustrezne zapisniške ugotovitve sodnika, ki jih določa 65.čl. ZD. Okoliščina, da ta določba v primerjavi z določbo 66.čl. ne omenja ročnega znamenja zapustnika, ne pomeni, da v primeru iz 65.čl. ni mogoče nadomestiti podpisa z ročnim znamenjem, ampak da je pri osebah, ki ne znajo ali ne morejo brati, ročno znamenje namesto podpisa dokaj pogosto. Pri takem položaju ni mogoče ugotoviti neveljavnosti zapustničine oporoke samo na podlagi dejstva, da je na sodni oporoki namesto zapustničinega podpisa njen prstni odtis, napravljen v sodnikovi navzočnosti.

Sodišče druge stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni presojalo utemeljenosti številnih pritožbenih ugovorov v zvezi z okoliščinami pri sestavljanju oporoke in oporočno sposobnostjo oporočiteljice. Zato je revizijsko sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču druge stopnje v novo odločanje (2.odst. 395.čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbi 3.odst. 166.čl. ZPP.