Social contributions dispute dismissed as administrative matter requiring administrative court jurisdiction.

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

V sporu v zvezi s plačevanjem prispevkov za socialno varnost iz

državnega proračuna je odločilno, ali upravičenec izpolnjuje

pogoje iz 7. in 9. čl. Uredbe, da je vpisan v razvid

samozaposlenih v kulturi in da njegovo delo pomeni izjemen

kulturini prispevek ali da opravlja deficitarni poklic. Obveznost

plačila prispevkov ne temelji na zavarovalnem razmeru iz 7. čl.

ZDSS-1, niti ne gre za socialni prejemek, čeprav je dodatni (ne

pa temeljni) pogoj tudi premoženjski cezus. Ker niso izpolnjeni

kriteriji iz 7. čl. ZDSS-1, ne gre za socialni spor. Odločbo, ki

je predmet presoje, je izdal državni organ kot nosilec javnosti

pooblastil v skladu z zakonom o uresničevanju njenega interesa,

zato gre za upravni spor.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za

stvarno nepristojno za odločanje v sporni zadevi (I. točka

izreka) in obenem sklenilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa

zadeva odstopljena Upravnemu sodišču Republike Slovenije v

Ljubljani (II. točka izreka).

Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica. Navaja, da se glede

stvarne pristojnosti prvostopnega sodišča ne more izreči, še

zlasti na spremenjeno zakonodajo. Po njenem je potrebno

razveljaviti oziroma odpraviti vse prvostopne in pritožbene

sklepe, ki so bili izdani v zadevi opr. št. Ps 1332/2004 in

zadevo vrniti v prejšnje stanje. Če odstop zadeve upravnemu

sodišču pomeni, da nima nobene obveznosti v zvezi s plačilom

prispevkov, in da so bili poravnani pri Republiki Sloveniji,

Ministrstvu za kulturo, je odločitev pravilna. Ne strinja se z

ugotovitvami sodišča prve stopnje, ker ni zahtevala izbrisa iz

razvida samozaposlenih v kulturi in se tej pravici ni odpovedala.

Meni, da tudi ne gre zgolj za presojo zakonitosti dokončnega

posamičnega akta, ampak za ugotavljanje pravnega razmerja. Meni,

da bi sodišče moralo pridobiti podatke o upravnem sporu v zvezi z

odločbo Ministrstva za kultura št. 619-264/00 z dne 8.3.2004, na

podlagi katere je bila izdana odločba Ministrstva za kulturo št.

133-397/99 z dne 5.4.2004, in da stanje postopka pri upravnem

sodišču ne dopušča izvajanja postopka pri naslovnem sodišču,

kakor tudi ne pri Višjem delovnem in socialnem sodišču.

Pritožba ni utemeljena.

Vsako sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na procesne

predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da zadevo sploh lahko

obravnava. Ena izmed predpostavk, na katero mora glede na določbo

19. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s

spremembami; v nadaljevanju ZPP) vsako sodišče paziti ves čas

postopka, je stvarna pristojnost. Ne glede na to, za katero

sodišče gre in ne glede na fazo postopka, sodišče pazi na to, ali

je glede na predmet odločanja kot objektivni kriterij in glede na

stranke spora, kot subjektivni kriterij, v posamezni zadevi

pristojno odločati.

V obravnavani zadevi ne gre za socialni spor iz 1. odstavka 7.

člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št.

2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju ZDSS-1). Po tej določbi je

socialno sodišče pristojno za reševanje sporov iz področja

pokojninskega in invalidskega zavarovanja, zdravstvenega

zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti in

zaposlovanja, starševskega varstva in družinskih prejemkov, na

področju socialnih prejemkov o socialnovarstvenih dajatvah, pa

tudi o pravici do socialnih prejemkov iz različnih naslovov, če

je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca, in če je

za priznanje pravice do takega prejemka odločilen premoženjski

cenzus.

V obravnavanem primeru je bistvo spora o tem, ali ustvarjalno

delo tožnice pomeni po obsegu in kakovosti pomemben prispevek k

slovenski kulturi oziroma, ali delo tožnice pripomore k

uresničevanju javnega interesa na področju kulture. Šele ob

izpolnjevanju teh pogojev in na tej podlagi priznanega statusa

samostojnega kulturnega delavca, pristojno ministrstvo, če je

izpolnjen dohodkovni pogoj oziroma premoženjski senzus, plača

prispevke za socialno varnost. Plačevanje prispevkov za socialno

varnost na tej podlagi, ne temelji na nobenem od zavarovalnih

razmerjih določenih v 7. členu ZDSS-1, pač pa gre za drugo pravno

razmerje. Čeprav je plačevanje prispevkov sicer vezano tudi na

premoženjski cenzus, pa prispevki za socialno varnost, ki jih

določa Zakon o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št.

5/96 - 97/01; v nadaljevanju ZPSV) ne predstavljajo socialnega

prejemka, razen tega pa so upravičenci do plačila prispevkov za

socialno varnost le tisti upravičenci, ki izpolnjujejo temeljni

namen, ki ni v reševanju socialne varnosti, ampak v pomembnosti

prispevka k slovenski kulturi.

V obravnavani zadevi je tožnica vložila tožbo zoper dokončno

odločbo Republike Slovenije, Ministrstva za kulturo št.

133-297/99 z dne 5.4.2004. Citirano odločbo je izdal državni

organ na podlagi Zakona o uresničevanju javnega interesa na

področju kulture (Ur. l. RS, št. 75/94). Po 2. odstavku 1. člena

Zakona o upravnem sporu (Ur. l. RS, št. 50/97 - 70/2000; v

nadaljevanju ZUS) odloča sodišče v upravnem sporu o zakonitosti

dokončnih posamičnih aktov, ki jih izdajo državni organi, organi

lokalne skupnosti ali druge osebe, ki so nosilci javnih

pooblastil. Ker gre, glede na takšne kriterije, v obravnavanem

primeru za upravni spor, je v skladu z 9. členom ZUS za odločanje

na prvi stopnji pristojno upravno sodišče.

V skladu z določbo 23. člena ZPP sodišče, ki mu je bila zadeva

odstopljena kot pristojnemu sodišču, nadaljuje postopek, kot da

bi se začel pred njim. Pravdna dejanja nepristojnega sodišča niso

brez veljave samo zaradi tega, ker jih je opravilo nepristojno

sodišče. Pritožbeno stališče, da je potrebna razveljavitev

sklepov in vrnitev v prejšnje stanje, ki je sicer pravovarstveni

institut določen v 116. členu ZPP v primeru zamude roka ali

naroka, je zato zmotno. Neutemeljeno vztraja pritožba, da je

odstop zadeve upravnemu sodišču pravilen le, če zanjo pomeni

pozitivne posledice. Ker o glavni stvari še ni bilo odločeno, o

tem, ali je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen ali ne, ali gre

za presojo s tožbo izpodbijane dokončne odločbe, bo odločilo

pristojno sodišče na podlagi dokazov izvedenih v dokaznem

postopku, ne pa na podlagi obrazložitve, bodisi izpodbijanega

sklepa sodišča prve stopnje, ali dokončne odločbe toženca.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo

kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.