Appeal dismissed; independent pension tax calculated using only Slovenian insured period per bilateral agreement.

Pritožba se zavrne in v izpodbijanem delu (I. točka izreka)

potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Pri odmeri samostojne, izjemne pokojninske dajatve, priznane po

Zakonu o uvedbi pravice do izjemne pridobitve pokojnine za

delavce v premogovnikih, je mogoče upoštevati le pokojninsko

dobo, dopolnjeno pri slovenskem nosilcu zavarovanja, ne pa tudi

pokojninske dobe, dopolnjene pri hrvaškem nosilcu zavarovanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je sicer zavrnilo tožnikov zahtevek na

razveljavitev drugostopenjske odločbe toženca opr. št. 4084370 z

dne 28.11.2001 in ohranitev v veljavi prvostopenjske odločbe iste

opr. št. z dne 17.10.2001 (I. točka izreka) hkrati pa

drugostopenjsko odločbo z dne 28.11.2001 v tretji vrsti

spremenilo tako, da je znesek pokojninske dajatve, odmerjen v

višini 74.782,03 SIT nadomestilo s 76.220,15 SIT, znesek

80.166,34 SIT z zneskom 81.708,00 SIT ter znesek 80.166,34 SIT z

zneskom 81.708,00 SIT (II. točka izreka). Toženo stranko je

zavezalo, da v 30-ih dneh po pravnomočnosti sodbe tožniku izplača

razliko med že izplačano izjemno pokojnino in pokojnino, določeno

s sodno odločbo. Sklenilo je tudi, da trpi vsaka stranka svoje

stroške postopka (III. točka izreka).

Zoper sodbo sta se pritožili obe stranki.

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper ugoditveno II. in III.

točko izreka, vendar je njena pritožba kot prepozna s sklepom

sodišča prve stopnje opr. št. Ps 1706/2001 z dne 7.4.2004 že

pravnomočno zavržena.

Tožeča stranka v pravočasni pritožbi izpodbija zavrnilni del

sodbe zaradi zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom v

smeri ugoditve celotnemu zahtevku. Navaja le, da je bila v

odločbi Vlade R Slovenije št. 197-1/2001, s katero je bila

priznana pravica do izjemne pokojnine po Zakonu o izjemnem

priznanju pokojnine za delavce v premogovnikih, v skupni

pokojninski dobi upoštevana tudi pokojninska doba, dopolnjena v R

Hrvaški. Kljub temu je sodišče zavzelo stališče, da je toženec v

dokončni odločbi pravilno upošteval dejstvo, da se pokojninska

doba, ki jo je dopolnil na območju R Hrvaške, ne všteva v skupno

pokojninsko dobo, saj naj bi to izhajalo iz 3. odstavka 25. člena

Sporazuma med R Slovenijo in R Hrvaško, četudi cit. člen tega za

izjemne pokojnine ne določa. Meni, da bi sodišče v konkretnem

primeru moralo uporabiti 22. člen sporazuma.

Tožena stranka v pisnem odgovoru prereka navedbe tožnika in

predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik sicer pravilno poudarja, da za rešitev predmetne zadeve 3.

odstavek 25. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med

Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Ur. l. RS - MP, št.

21/97; v nadaljevanju: mednarodna pogodba) ni uporabljiv. Vendar

pa ni uporabljiv niti celoten 22. člen, temveč smiselno kvečjemu

le 4. odstavek te določbe. Tako je izpodbijani zavrnilni del

sodbe materialno-pravno sicer res nepravilno utemeljevan s 3.

odstavkom 25. člena mednarodne pogodbe, vendar pa to samo po sebi

za zakonitost I. točke izreka sodbe, ni odločilno.

V predmetni zadevi gre namreč izključno za spor o višini

odmerjene izjemne pokojnine, ki jo je od 1.8.2001 dalje po Zakonu

o uvedbi pravice do izjemne pridobitve pokojnine za delavce v

premogovnikih (Ur. l. SRS, št. 44/69) tožniku priznala Vlada

Republike Slovenije (priloga A 2 sodnega spisa). S pravnomočnim

upravnim aktom je tožencu naložila le odmero, usklajevanje in

izplačevanje dajatve v skladu z veljavnim Zakonom o pokojninskem

in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99; v nadaljevanju

ZPIZ). Navedeno seveda pomeni, da v predsodnem postopku, ki je

predmet tega socialnega spora, določbe 1., 2. in 3. odstavka 22.

člena cit. mednarodne pogodbe, ki urejajo seštevanje zavarovalnih

dob, dopolnjenih v obeh državah pogodbenicah za pridobitev,

ohranitev ali ponovno pridobitev pravice, niso bile uporabljive,

niti ni šlo za odmero sorazmernega dela izjemne pokojnine po

pravilih o določitvi sorazmernega dela dajatve v smislu 25. člena

mednarodne pogodbe, temveč samostojne dajatve po slovenskih

predpisih. Sicer pa je tako ob odmeri samostojnega, kot

sorazmernega dela, višina pokojninske dajatve poleg višine

pokojninske osnove itak odvisna od dolžine pokojninske dobe,

dopolnjene v državi pogodbenici, ki dajatev odmerja. Zato je bila

z izpodbijanim upravnim aktom, pokojnina pravilno odmerjena ob

upoštevanju le v R Sloveniji dopolnjene zavarovalne, in s tem

hkrati v skladu s cit. mednarodno pogodbo, ki se glede na 8. člen

Ustave R Slovenije uporablja neposredno. V 4. odstavku 22. člena

mednarodne pogodbe je izrecno dogovorjeno, da če obstaja po

pravnih predpisih ene države pogodbenice, pravica do dajatve brez

seštevanja zavarovalnih dob, pristojni nosilec te države, dajatev

prizna le na podlagi zavarovalne dobe, ki jo upošteva po svojih

pravnih predpisih. Od uveljavitve mednarodne pogodbe s 1.2.1998,

se namreč pri odmeri samostojne pokojninske dajatve upošteva le

doba, dopolnjena v državi pogodbenici, ki dajatev odmerja.

Z izpodbijanim drugostopenjskim upravnim aktom je bila tako v

upravno revizijskem postopku po uradni dolžnosti, prvostopenjska

odločba zaradi previsoko odmerjene dajatve, pravilno odpravljena

in izjemna pokojnina zakonito odmerjena le glede na 24 let, 4

mesece in 13 dni pokojninske dobe, dopolnjene pri slovenskem

nosilcu zavarovanja. Torej v skladu s 50. v zvezi s 409. členom

veljavnega ZPIZ v višini 52 % od pokojninske osnove. S I. točko

izreka sodbe je posledično tožbeni zahtevek na razveljavitev

drugostopenjske upravne odločbe in ohranitev v veljavi

prvostopenjske z dne 17.10.2001, utemeljeno zavrnjen in je iz

istih razlogov tudi pritožba ostala brezuspešna.

S to dodatno obrazložitvijo je bilo potrebno pritožbo kot

neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP-UPB2 potrditi

izpodbijano I. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje. V II. in

III. točko izreka sodbe o dosojeni višji dajatvi od pravilno in

zakonito odmerjene z izpodbijanim upravnim aktom, pa tako ni

mogoče posegati, saj je glede na sklep prvostopenjskega sodišča o

zavrženju toženčeve pritožbe, v tem delu že pravnomočna.