Appeal dismissed; court ruled defendant cannot claim lack of funds for court appearance to avoid default judgment.

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Sodišče lahko odloči brez obravnave, če po prejemu odgovora na

tožbo ugotovi, da dejansko stanje med strankama ni sporno in

sta se stranki obravnavi pisno odpovedali. Če niso podani pogji

za odločitev brez naroka, sodišče določi narok, na katerega

povabi stranke in jih posebej opozori na zakonske posledice

izostanka. Če se tožeča stranka kljub opozorilu na posledice

izostanka z naroka tega ne udeleži in se šteje, da je tožbo

umaknila, se v pritožbi ne more sklicevati na to, da se naroka ni

udeležila zato, ker za to ni imela finančnih sredsrev in bi ji ta

moralo zagotoviti sodišče.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom na podlagi določb

2. odst. 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l.

RS št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) odločilo, da se

šteje tožba za umaknjeno in da se postopek ustavi.

Zoper sklep je pritožbo vložil tožnik. Meni, da je sodišče

napačno ugotovilo, da je voljno tožbo umaknil. Glavne obravnave

se ni mogel udeležiti, ker je brez finančnih sredstev. Za prihod

na glavno obravnavo bi mu zato sredstva moralo zagotoviti

sodišče. Sodišče je kršilo njegove ustavne in človekove pravice.

Ker dejansko stanje med strankama ni sporno, bi sodišče moralo

odločiti brez glavne obravnave.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o

pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 s spremembami, v

nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče

prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno

odločilo, v postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih

kršitev določb ZPP. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno

sodišče dodatno poudarja naslednje.

Sodišče v skladu z določbo 24. člena ZDSS-1 lahko odloči brez

glavne obravnave, vendar le pod pogojem, če po prejemu odgovora

na tožbo ali pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankama

dejansko stanje ni sporno in da ni drugih ovir za izdajo odločbe,

stranki pa sta se glavni obravnavi odpovedali.

Glede na citirano določbo ZDSS-1 je sodišče pristojno

ugotavljati, če je dejansko stanje med strankama nesporno oz. ni

drugih ovir za izdajo odločbe, ne pa stranke same. Te morajo v

roku, ki ga določi sodišče, dati le pisno soglasje, da sta se

glavni obravnavi odpovedali. Logično je, da se takšno postopanje

nanaša na fazo postopka pred razpisom naroka. V kolikor ne gre za

odločitev brez naroka, je edina dolžnost sodišča, da določi narok

in nanj pravočasno, na način kot je določen v 113. členu ZPP,

povabi stranke in jih posebej opozori na zakonite posledice

izostanka.

Zmotno je stališče pritožbe, da je sodišče dolžno strankam

zagotavljati prihod na sodišče. Ker je bil tožnik na prvi narok

za glavno obravnavo pravilno vabljen in opozorjen na posledice

izostanka, pred prvostopnim sodiščem pa tudi ni izkazal

upravičenih razlogov za izostanek od prvega naroka za glavno

obravnavo oz. ni bilo splošno znanih okoliščin, iz katerih bi

izhajalo, da iz upravičenih razlogov ni mogel priti na narok, je

prvostopenjsko sodišče glede na to, da so bili izpolnjeni pogoji

iz 2., 5. in 6. odst. 28. člena ZDSS-1 pravilno odločilo. Gre za

fikcijo umika, ki je posledica neupravičenega izostanka in ne

temelji na volji strank v smislu 188. člena ZPP.

Zaradi obrazloženega se tožnik tudi ne more šele v pritožbi

sklicevati na finančno stanje in ga navajati kot razlog za

izostanek na prvem naroku za glavno obravnavo. Takšno sklicevanje

tudi ne more biti upoštevno glede na določbo 337. člena ZPP.

Glede na vse obrazloženo in ker pritožba neutemeljeno vztraja, da

so kršene njegove ustavne in človekove pravice, je sodišče druge

stopnje tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo

sklep sodišča prve stopnje.