Unemployment agency record removal upheld; unavailability justified by lack of proof of absence.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Ker tožnica ni bila dosegljiva na nadzorih, opravljenih v času in

kraju, določenem z zaposlitvenim načrtom, je bil skladno s 70.

členom ZZZPB izpolnjen pogoj, da se jo preneha voditi v evidenci

brezposelnih oseb. Pri tem ni odločilno, ali je imel toženec v

času nazdora za tožnico prosto delovno mesto ali ne, saj zakon ne

določa tega pogoja.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin

tožbeni zahtevek, da se razveljavi odločba Zavoda Republike

Slovenije za zaposlovanje, Območna služba P. št. 461-220/3-2-0359

z dne 18.3.2003, potrjeno z odločbo Zavoda Republike Slovenije za

zaposlovanje št. 461-1-170/03-1717-mp z dne 26.5.2003 in da jo je

Zavod Republike Slovenije dolžan voditi od 18.2.2003 dalje v

seznamu evidence brezposelnih oseb in preklicati prepoved ponovne

prijave zavodu pred potekom šestih mesecev od 18.2.2003 v

evidenci brezposelnih oseb in ji povrniti stroške postopka.

Obenem je odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo po pooblaščencu vložila tožnica iz vseh

pritožbenih razlogov. Navaja, da ima sodba nejasen razlog, da bi

moral pooblaščenec pridobiti potrdilo o povišani temperaturi

tožnice. Nejasni so tudi razlogi v sodbi, da sodišče ni našlo

olajševalnih okoliščin o nadzoru, ki naj bi ga toženec opravil,

razen tega o nadzoru sodba nima razlogov. Meni, da bi toženec

moral dokazati, da ima v času nadzora za tožnico zagotovljeno

zaposlitev. Sodišče je uporabilo Pravilnik o merilih za

izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb, ki postavlja strožje

pogoje kot zakon in ga sodišče ni dolžno uporabiti. Tožnici je

kršena ustavna pravica do svobode gibanja. Predlaga, da

pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožencu pa naloži plačilo

stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o

pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v

nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče

prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno

uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni prišlo do

absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih

kršitev. Pritožbeno sodišče glede pritožbenih navedb dodaja

naslednje.

Kaj se šteje za upravičen razlog za izostanek z naroka in na

kakšen način je izostanek potrebno upravičiti, v zakonu ni

določeno. Gre za pravni standard, ki ga sodišče ugotavlja za vsak

konkreten primer posebej. Zdravstveno stanje oz. težave, za kar

naj bi po navedbah šlo pri tožnici, se nedvomno izkazuje z

ustreznim zdravniškim spričevalom ali izvidom, na podlagi

katerega sodišče potem presodi, ali gre za upravičen izostanek

ali ne. Ker tožnica razlogov za izostanek ni z ničemer izkazala,

je sodišče tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno štelo,

da je izostanek neupravičen.

V obravnavani zadevi, ko gre za spor zaradi prenehanja vodenja v

evidenci brezposelnih oseb, je sodišče prve stopnje pravilno

dokazno ocenilo dne 18.2.2003 in 25.2.2003 opravljen nadzor na

naslovu X.. Pri obeh nadzorih, opravljenih v času in kraju,

določenem z zaposlitvenim načrtom, tožnica ni bila dosegljiva.

Kot izhaja iz zapisnika (priloga B3) je bil nadzor na naslovu

X. opravljen dne 18.2.2003 ob 8.40 in 25.2.2003 ob 10. uri. V

obeh primerih nadzornik tožnice na tem naslovu ni našel, čeprav

bi glede na zaposlitveni načrt (priloga B2), ki ga je tožnica

podpisala, morala biti osebno ali po telefonu na tem naslovu

dosegljiva vsak delovni dan, nepretrgoma od 8. do 11. ure. To pa

so tista odločilna dejstva, zaradi katerih je izpolnjen dejanski

stan iz 70. čl. Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer

brezposelnosti (Ur. l. RS št. 5/91 - 69/98, v nadaljevanju

ZZZPB).

Po citirani določbi 70. čl. ZZZPB zavod preneha voditi evidenco

brezposelnih oseb v taksativno določenih primerih, med drugim, če

brezposelni ni na razpolago za zaposlitev. Po 17. c čl. ZZZPB se

šteje, da je brezposelna oseba na razpolago za zaposlitev, če je

dosegljiva zavodu vsak delovni dan tri ure dnevno na naslovu

prebivališča ali na naslovu, za katerega se dogovori z zavodom.

Čas dosegljivosti določi zavod. Podrobnejšo ureditev glede

razpolage za zaposlitev vsebuje Pravilnik o merilih za

izpolnjevanje obveznosti brezposelnih oseb in o prenehanju

pravice do denarnih prejemkov iz zavarovanja za primer

brezposelnosti (Ur. l. RS št. 58/99, v nadaljevanju pravilnik).

Enako kot v določbi 17. c čl. ZZZPB pravilnik v 1. odst. 5. čl.

določa, da mora biti brezposelna oseba vsak delovni dan

nepretrgoma tri ure v delovnem času zavoda prisotna na naslovu

svojega stalnega oz. začasnega prebivališča ali na naslovu v

Republiki Sloveniji, za katerega se dogovori z zavodom. Čas

dosegljivosti določi zavod. Gre za identično določbo in ni mogoče

govoriti o strožjih pogojih, kot so določeni v zakonu. Sicer pa

za odločanje o sporni zadevi daje zadostno podlago že ZZZPB v

določbah 17. c in 70. člena. Za brezposelno osebo, ki ne

izpolnjuje zahtev, določenih v 1. odst. 17. c člena ZZZPB, se

šteje, da ni na razpolago. Za tak dejanski stan je šlo v

obravnavani zadevi, zaradi česar je zavod skladno z 9. alineo 1.

odst. 70. čl. ZZZPB tožnico prenehal voditi v evidenci

brezposelnih oseb. Pri tem je irelevantno, ali je imel toženec za

tožnico prosto delovno mesto ali ne, ker takšnega pogoja institut

razpolage ne določa.

Brezposelna oseba ima glede na določbo 2. odst. 17. c čl. ZZZPB

pravico biti odsotna zaradi osebnih razlogov ali zaradi drugega

utemeljenega razloga do 18 delovnih dni v enem letu, vendar se

mora o tem najmanj 8 dni pred pričetkom odsotnosti dogovoriti z

zavodom, sicer se šteje, da ni na razpolago. Ker v obravnavanem

konkretnem primeru dejanskega stanja iz 2. odst. 17. c čl. ZZZPB

tožnica ni izkazala, torej, da bi bila upravičeno odsotna iz

naslova X. po predhodnem dogovoru z zavodom, niti ni izkazano, da

bi sporočila nov naslov, sodišče prve stopnje razlogov, na katere

se je tožnica sklicevala, utemeljeno ni moglo upoštevati in

šteti, da je bila na razpolago. Prav tako se pritožba

neutemeljeno sklicuje na kršitev svobode gibanja. Skladno z

določbo 32. čl. Ustave Republike Slovenije, se ta pravica sme

omejiti iz posebej predpisanih razlogov z zakonom. Ne samo, da je

dosegljivost vsak delovnik v trajanju treh ur določena z ZZZPB,

tudi sicer ne predstavlja kršitve določb 32. čl. Ustave Republike

Slovenije.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo

kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na

podlagi 68. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l.

RS št. 2/2004 - 10/2004 - ZDSS-1) v zvezi s 154. čl. ZPP

odločilo, da tožnica trpi sama svoje stroške pritožbe.