Social court dismissed appeal; case is administrative dispute over cultural worker status, not social security rights.

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Če se zahteva presojo zakonitosti dokončnega akta, s katerim je

bilo odločeno, da tožnica nima več pravice do plačila prispevkov

za obvezno zdravstveno ter pokojninsko in invalidsko zavarovanje,

gre za upravni spor. Skladno z 2. odstavkom 1. člena ZUS se v

upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov,

ki jih izdajo državni organi, organov lokalne skupnosti ali druge

osebe, ki so nosilci javnih pooblastil. Ne gre za socialni spor

po 5. alinei 7. člena ZDSS-1, ki določa, da je socialno sodišče

pristojno odločati o pravici do socilanih prejemkov iz različnih

naslovov, če je njihov namen reševati socialno varnost

upravičenca in če je za priznanje pravice do takega prejemka

odločlen premoženjsi cenzus. Ker je v tem sporu bistveno

vprašanje, ali tožnica izpolnjuje pogoje za priznjanje statusa

samostojnega kulturnega delavca, ki je pogoj, da se prispevki za

obvezno zavarovanje plačjo s strani Ministrstva za kulturo, v

kolikor je izpolnjen tudi premoženjski cenzus, ne gre za spor, ki

bi temeljil na zavarovalnih razmerjih iz 7. člena ZDSS-1, zato ni

podana pristojnost socilanega sodišča, ampak gre je za reševanje

tega spora pristojno upravno sodišče.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje se je z izpodbijanim sklepom izreklo za

stvarno nepristojno za odločanje v sporni zadevi (I. točka

izreka) in obenem sklenilo, da bo po pravnomočnosti tega sklepa

zadeva odstopljena Upravnemu sodišču Republike Slovenije (II.

točka izreka).

Zoper sklep je pritožbo vložila tožnica. Navaja, da gre v njenem

primeru prav za situacijo iz 5. alinee 7. člena Zakona o delovnih

in socialnih sodiščih, po kateri je socialno sodišče pristojno

odločati tudi v zadevah v zvezi s pravico iz drugih naslovov, če

je njihov namen reševati socialno varnost upravičenca in če je za

priznanje upravičenosti do takega prispevka, odločilen

premoženjski cenzus. Vztraja, da je bil kršen postopek, ker je

odločbo toženca prejela po preteku zakonitega roka, sodišče pa

tudi ni upoštevalo dokazov in predložene dokumentacije. Odločitev

Republike Slovenije, Ministrstva za kulturo je bilo do nje

diskriminatorno, kršena pa je bila tudi pravica do enakosti pred

zakonom.

Pritožba ni utemeljena.

Vsako sodišče mora po uradni dolžnosti paziti na procesne

predpostavke, ki morajo biti izpolnjene, da zadevo sploh lahko

obravnava. Ena izmed predpostavk, na katero mora glede na določbo

19. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99 s

spremembami, v nadaljevanju ZPP) vsako sodišče paziti ves čas

postopka, je stvarna pristojnost. Sodišče mora paziti na to, ali

je glede na predmet odločanja kot objektivni kriterij in glede na

stranke spora kot subjektivni kriterij, v posamezni zadevi

pristojno odločati.

V obravnavani zadevi ne gre za socialni spor iz 1. odst. 7. člena

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.l. RS št. 2/2004 in

10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Po tej določbi je socialno

sodišče pristojno reševati spore iz področja pokojninskega in

invalidskega zavarovanja, zdravstvenega zavarovanja, zavarovanja

za primer brezposelnosti in zaposlovanja, starševskega varstva in

družinskih prejemkov, na področju socialnih prejemkov o

socialnovarstvenih dajatvah, pa tudi o pravici do socialnih

prejemkov iz različnih naslovov, če je njihov namen reševati

socialno varnost upravičenca in če je za priznanje pravice do

takega prejemka odločilen premoženjski cenzus.

Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, je v obravnavanem

primeru bistvo spora o tem, ali ustvarjalno delo tožnice pomeni

po obsegu in kakovosti pomemben prispevek k slovenski kulturi oz.

ali delo tožnice pripomore k uresničevanju javnega interesa na

področju kulture. Šele ob izpolnjevanju teh pogojev in na tej

podlagi priznanega statusa samostojnega kulturnega delavca,

pristojno ministrstvo, če je izpolnjen tudi dohodkovni pogoj oz.

premoženjski cenzus, plača prispevke za socialno varnost.

Plačevanje prispevkov za socialno varnost na tej podlagi, ne

temelji na nobenem od zavarovalnih razmerjih določenih v 7. členu

ZDSS-1, pač pa gre za drugo pravno razmerje. Čeprav je plačevanje

prispevkov vezano tudi na premoženjski cenzus, so upravičenci do

plačila prispevkov za socialno varnost le tisti upravičenci, ki

izpolnjujejo temeljni namen, ta pa ni v reševanju socialne

varnosti, ampak v pomembnosti prispevka k slovenski kulturi.

Nenazadnje pa prispevki za socialno varnost, ki jih določa Zakon

o prispevkih za socialno varnost (Ur.l. RS št. 5/96 - 97/01 -

ZPSV) ne predstavljajo socialnega prejemka.

V obravnavani zadevi tožeča stranka zahteva presojo zakonitosti

dokončnega akta, ki ga je izdal državni organ na podlagi Zakona o

uresničevanju javnega interesa na področju kulture (Ur.l. RS št.

75/94). Po 2. odst. 1. člena Zakona o upravnem sporu (Ur.l. RS

št. 50/97 - 70/2000, v nadaljevanju ZUS) odloča sodišče v

upravnem sporu o zakonitosti dokončnih posamičnih aktov, ki jih

izdajo državni organi, organi lokalne skupnosti ali druge osebe,

ki so nosilci javnih pooblastil. Ker gre, glede na takšne

kriterije, v obravnavanem primeru za upravni spor, je v skladu z

9. členom ZUS za odločanje na prvi stopnji pristojno upravno

sodišče.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničino pritožbo

kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločalo izključno

le o stvarni pristojnosti, ni pa presojalo izpodbijane upravne

odločbe ali odločalo o tožničinem tožbenem zahtevku. Pritožbene

navedbe, ki se nanašajo na predsodni postopek in na vsebinsko

obravnavanje zadeve, vključno s tistimi, ki se nanašajo na

kršitve določb Ustave Republike Slovenije, za pritožbeno rešitev

zadeve niso relevantne, niti ne morejo biti upoštevne.