Appeal partially allowed; hearing location in social disputes must be justified to ensure access to justice.

Pritožbi se delno ugodi, I. točka izreka izpodbijanega sklepa se

razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje.

V preostalem se pritožba zavrne in v nerazveljavljenem delu (II.

točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

V socialnih sporih se lahko skladno s 64. členom ZDSS-1 naroke

opravlja poleg na sedežu sodišča tudi na zunanjih oddelkih, ali

na sedežu ali zunanjih oddelkih delovnih sodišč, če ima

zavarovanec stalno oz. začasno prebivališče na tem območju.

Diskrecijska odločitev sodišča, da glavne obravnave ne razpiše

izven svojega sedeža mora biti obrazložena. Dejstvo, da je

socialno sodišče organizirano za območje cele Slovenije in da ni

posebej razdelana krajevna pristojnost, še ne pomeni, da bi bilo

dopustno postopati tako, da bi bil drugače kot v ostalih sporih

(kazenskih, civilnih in delovnih) strankam otežen dostop do

sodišča. Zato je potrebno oceniti, ali so zatrjevani razlogi na

strank tožnika (bolezen, invalidnost, ekonomski status) takšni,

da mu bistveno otežujejo prihod na narok na sedež sodišča v

Ljubljani in s tem onemogočajo uresničitev pravice do sodnega

varstva in ali so torej podani pogoji za razpis glavne obravnave

v kraju stalnega prebivališča tožnika.

Ker je pritožbeno sodišče razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje

in zadevo vrnilo v novo sojenje, ni mogoče uporabiti določb v

zvezi z izostankom strank z naroka (1., 2., in 3., odstavke 28.

člena ZDSS-1 - zamudna sodba oz. fikcija umika tožbe), ampak bi

moral uporabiti določbo 4. odstavka 28. člena ZDSS-1 in odločiti

glede na stanje spisa. Ker sodišče prve stopnje ni postopalo po

4. odstavku 28. člena ZDSS-1, je zagrešilo bistveno kršitev

določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je v predmetnem socialnem sporu ustavilo

postopek, ker je ugotovilo, da se šteje tožba za umaknjeno (I.

točka izreka) in hkrati zavrglo predlog za izdajo začasne odredbe

(II. točka izreka). Odločitev je utemeljena s procesno-pravnimi

razlogi, in sicer štetje tožbe za umaknjeno kot posledica

izostanka tožnika z glavne obravnave, zavrženje predloga za

izdajo začasne odredbe pa s tem, da je ni mogoče obravnavati po

vsebini, ker ni bila popravljena in dopolnjena v skladu s sklepom

sodišča.

Cit. sodno odločbo izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov,

s predlogom na spremembo v smeri odprave izpodbijanega upravnega

akta z dne 17.6.1996; izdaje sklepa o nadaljevanju postopka;

prekinitve postopka do pravnomočne odločitve v Republiki

Avstrije; odločitve o pritožbah z dne 19.12.1998, 16.12.1998,

22.2.1999 in 23.12.1999, ter naložitve povračila stroškov

postopka. V laični pritožbi poudarja, da je predlagal prekinitev

postopka do pravnomočne rešitve spora pred avstrijskim nosilcem

zavarovanja in da je hkrati predlagal nadaljevanje postopka, ter

da bi zato sodišče moralo postopati po 2. in 3. odstavku 210.

člena Zakona o pravdnem postopku. Nadalje navaja, da je v zvezi s

4. odstavkom 28. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih

pojasnil svojo materialno stisko, zaradi katere se ni mogel

udeležiti obravnave, ravno tako pa zdravstveno somatsko in

psihično stanje, ki opravičuje njegovo odsotnost. Prepričan je,

da bi sodišče moralo izdati sklep o preložitvi naroka, ter da se

mu ne zdi smiselno, da bi bil že četrtič zaslišan. Tudi glede

zavrženja predloga za izdajo začasne odredbe meni, da ni

zakonito, saj naj bi 3.10.2004 vlogo dopolnil v skladu z zahtevo

sodišča, s predlagano odredbo pa je želel, da bi se preprečila

uporaba sile in nastanek precejšnje škode, kar naj bi izkazal z

izvršilnimi postopki. Cit. dopisi in vlogi, ki jih je naslavljav

na sodišče, naj bi izkazovali zatrjevane okoliščine. Ker so bila

vsa pravna sredstva in vloge vložena pred uveljavitvijo novega

Zakona o delovnih in socialnih sodiščih 1.1.2005, meni, da bi

postopek moral biti voden po starem Zakonu o delovnih in

socialnih sodiščih.

Pritožba je delno utemeljena.

Začasne odredbe so sredstva zavarovanja terjatve iz spora o

glavni stvari. Glede na Zakon o izvršbi in zavarovanju (Ur. l.

RS, št. 40/2004; v nadaljevanju ZIZ-UPB1) jih je mogoče izdati

pred uvedbo, med in celo po končanju sodnega postopka, vse dokler

ni opravljena izvršba (267. člen). Sklep o začasni odredbi ima

učinek sklepa o izvršbi (268. člen), ki pa ga sodišče izda le, če

so zanj izpolnjene predpisane formalno-pravne in vsebinske

predpostavke. Začasna odredba za zavarovanje denarne ali

nedenarne terjatve je namreč dopustna, če je terjatev verjetno

izkazana, in če so hkrati izpolnjene vse ostale predpisane

predpostavke iz 270. člena oziroma 272. člena ZIZ-UPB1. Seveda

mora predlog vsebovati vse sestavine, kot jih mora vsebovati

vsaka vloga, vključno z vrsto predlagane začasne odredbe iz 271.

ali 273. člena ZIZ-a. Tudi za predlog za izdajo začasne odredbe

namreč velja, da mora obsegati sestavine iz 105. člena Zakona o

pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, s poznejšimi

spremembami; v nadaljevanju ZPP), in sicer navedbo sodišča, ime

ter stalno oziroma začasno prebivališče oziroma sedež strank,

sporni predmet, vsebino izjave in podpis vlagatelja.

Ker vloga, poimenovana predlog za izdajo začasne odredbe z dne

28.8.2004 (list. št. 142 v sodnem spisu) takšnih sestavin ni

vsebovala, je bilo z njo pravilno postopano po 1. odstavku 108.

člena ZPP in tožniku naloženo, da jo v odrejenem 15-dnevnem roku

vrne popravljeno in dopolnjeno z navedbo sodišča, imenom strank,

spornim predmetom in vsebino izjave ter podpisom. Tožnik je v

dopolnitvi vloge (list. št. 148 v sodnem spisu) sicer namesto

tujega nosilca zavarovanja, kot naslovnika navedel prvostopenjsko

sodišče, vendar pa je tudi ta vloga ostala brez poimenovanja

tožene stranke, jasno opredeljenega spornega predmeta, vsebine

izjave ter brez ustrezno predlagane vrste oziroma ukrepa

zavarovanja. Na podlagi predloga za začasno odredbo v zvezi s

postopkom, ki se vodi pri naslovnem sodišču in tujem nosilcu

zavarovanja, tako niti ni mogoče sklepati, zakaj in kakšna

terjatev ter s kakšnim ukrepom naj bi bila zavarovana. Ker vloga

poimenovana predlog za izdajo začasne odredbe ni bila dopolnjena

in popravljena tako, da bi jo bilo mogoče obravnavati po vsebini,

je z 2. odstavkom izpodbijanega sklepa ob pravilno uporabljenem

4. odstavku 108. člena ZPP, zakonito zavržena, in je iz istih

razlogov tudi pritožba v tej smeri ostala brezuspešna.

Utemeljena pa je pritožba tožnika zoper I. odstavek izpodbijanega

sklepa o ustavitvi postopka zaradi štetja tožbe za umaknjeno. Ne

sicer zaradi smiselno uveljavljane procesne kršitve, ker ni bil

izdan sklep o nadaljevanju mirujočega postopka iz 210. v zvezi z

208. členom ZPP, kot zmotno meni pritožitelj. Od 1.1.2005 velja

in se uporablja nov Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (Ur.

l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; v nadaljevanju ZDSS-1), ki v 27.

členu izrecno določa, da v delovnih in socialnih sporih ni

mirovanja postopka. V zadevah, v katerih je bil socialni spor

pričet pred uveljavitvijo navedenega zakona, pa na prvi stopnji

do uveljavitve zakona ni bila izdana odločba, s katero bi bil

postopek končan, namreč glede na 84. člen ZDSS-1 sploh ne morejo

nastati pravne posledice v zvezi z institutom mirovanja in zato

tudi ne more priti do procesnih kršitev, ki bi vplivale na

pravilnost in zakonitost sodnega postopka, ki se po 1.1.2005

nadaljuje, kot da mirovanja postopka sploh ne bi bilo.

V predmetni zadevi pa je prišlo do kršitve iz 1. odstavka 339.

člena ZPP, ker je bilo postopano po 3. odstavku 28. člena ZDSS-1,

čeprav bi glede na okoliščine konkretnega primera sodišče moralo

uporabiti 4. odstavek 28. člena ZDSS-1. V zadevi je bila namreč

že 2.10.1998 izdana meritorna zavrnilna sodba, ki pa jo je

pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Psp 4/2004 z dne 16.1.2004

v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča Republike Slovenije opr. št.

Up 146/01 z dne 16.1.2003 razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno

meritorno sojenje. V takšnih okoliščinah pa določbe ZDSS-1 o

posledicah izostanka s prvega poravnalnega naroka ali s prvega

naroka za glavno obravnavo iz 1., 2. ali 3. odstavka 28. člena

ZDSS-1, ki velja šele od 1.1.2005 dalje niso uporabljive in zato

ne more priti niti do posledic eventuelnega izostanka na način,

kot je zaključilo sodišče prve stopnje. Postopati je potrebno po

4. odstavku 28. člena ZDSS-1, ki izrecno določa, da če na kakšen

poznejši narok ne pride nobena stranka, sodišče lahko odloči

glede na stanje spisa, če je že opravilo narok, na katerem so se

izvajali dokazi in je dejansko stanje dovolj pojasnjeno.

Nadalje niso bile upoštevane določbe ZDSS-1, ki bi morale biti

uporabljene, zato izpodbijani sklep nima vseh relevantnih

procesno-pravnih razlogov. Res je sicer, da zatrjevane težke

materialno-ekonomske oziroma socialne razmere niso upravičljiv

razlog v smislu 5. odstavka 28. člena, kot pravilno zaključuje

prvostopenjsko sodišče, vendar le, če bi bila določba 3. odstavka

28. člena ZDSS-1 sploh uporabljiva. Zatrjevane okoliščine ter

invalidnost tožnika bi lahko bile tehten razlog za postopanje po

3. odstavku 13. člena ZDSS, o čemer pa izpodbijani sklep nima

razlogov. Po tej določbi Delovno in socialno sodišče v Ljubljani

v socialnih sporih sicer res odloča na sedežu sodišča. Vendar pa

glede na 64. člena ZDSS-1 lahko naroke opravlja tudi na svojih

zunanjih oddelkih, ali na sedežu ali zunanjih oddelkih drugih

delovnih sodišč. Sodišče narok opravi na svojih zunanjih oddelkih

ali na sedežu ali zunanjih oddelkih drugih delovnih sodišč, če

ima zavarovanec stalno, oziroma začasno prebivališče na tem

območju. Gre za diskricijsko odločitev sodišča, da glavno

obravnavo v socialnih sporih ne razpiše izven svojega sedeža, ki

pa mora biti obrazložena. Dejstvo, da je socialno sodišče

organizirano za območje cele Republike Slovenije, in da ni

posebej razdelane krajevne pristojnosti, še ne pomeni, da bi bilo

pri izvrševanju sodne oblasti prav na tem področju dopustno

postopati tako, da bi bil drugače, kot v vseh ostalih sodnih

sporih (kazenskih, civilnih in tudi delovnih) strankam otežen

dostop do sodišča. Zato je tudi v konkretnem primeru potrebno

oceniti, ali so razlogi na strani tožnika (od zatrjevanega

zdravstvenega stanja oziroma bolezni, težkih socialnoekonomskih

razmer in invalidnosti) morebiti takšni, da mu bistveno otežujejo

prihod na narok na sedež sodišča v Ljubljani in s tem onemogočajo

učinkovito uresničevanje pravice do sodnega varstva. Torej

ugotoviti, ali so okoliščine takšne, da narekujejo razpis naroka

za glavno obravnavo v kraju njegovega stalnega prebivališča in s

tem na sedežu ali zunanjem oddelku drugega delovnega sodišča v

smislu 64. člena ZDSS-1.

Ker izpodbijani sklep v tej smeri nima razlogov in ga zato ni

mogoče preizkusiti, je bilo potrebno pritožbi tožnika iz tega

razloga ugoditi, I. točko izreka razveljaviti in zadevo vrniti

sodišču prve stopnje v novo sojenje. Če bo ugotovljeno, da so pri

tožniku dejansko obstajale takšne okoliščine, ki so bistveno

oteževale prihod na glavno obravnavo v Ljubljano, bo potrebno

razpisati nov narok v kraju njegovega stalnega prebivališča, in s

tem preprečiti posledice izostanka ter o tožbenem zahtevku

odločiti po vsebini v skladu z napotili iz sklepa opr. št. Psp

4/2004 z dne 16.1.2004. Tedaj bo potrebno odločiti tudi o

priglašenih stroških postopka, ki so na podlagi 3. odstavka 165.

člena ZPP, pridržani za končno odločbo.