Appeal dismissed; worker denied wage replacement due to lack of right to reassignment.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Ker tožniku ni bila priznana pravica do razporeditve oz.

zaposlitve na drugem ustreznem delu, že zaradi tega ne izpolnjuje

pogojev za priznanje pravice do nadomestila zaradi manjše plače

na drugem ustreznem delu.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni

zahtevek tožnika, da mu je toženec dolžan izplačati nadomestilo

plače zaradi zaposlitve na drugem ustreznem delu zaradi

invalidnosti, ki je posledica bolezni, od nastanka invalidosti do

izdaje sodbe z zakonitimi zamudnimi obrestmi ter da je toženec

dolžan tožniku izplačevati nadomestilo vsakega 1. v mesecu od

izdaje sodbe dalje. Prvostopno sodišče je dokončno odločbo

toženca z dne 15.10.2001 kot pravilno in zakonito potrdilo ter

odločilo, da tožnik trpi sam svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik in sicer zaradi zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem navaja, da se je

kot zdrava oseba zaposlil v P. V. dne 7.6.1982. V zelo kratkem

času je zbolel in je bil po petih letih ocenjen kot invalid III.

kategorije invalidnosti zaradi posledic bolezni. Pri tem je

invalidska komisija menila, da je invalidnost nastala že pred

zaposlitvijo v P. V., torej pred 7.6.1982. Na podlagi takega

izvedenskega mnenja mu je toženec dne 23.9.1987 izdal odločbo, da

nima pravice do nadomestila plače iz razloga, ker naj bi

invalidnost nastala že pred zaposlitvijo v P. V.

Tako odločitev je izpodbijal tudi pred takratnim sodiščem, vendar

pa je bil pri tem neuspešen. Tožnik meni, da mu je bila s tem

povzročena krivica. Kot član invalidske komisije je namreč

sodeloval zdravnik, ki mu je izdal zdravniško spričevalo glede

njegove delazmožnosti v rudniku, medtem ko je kot član invalidske

komisije menil, da je invalidnost nastala že pred zaposlitvijo v

P. V. Od dneva nastanka invalidnosti dalje se je

zdravstveno stanje slabšalo, zato tožnik meni, da je upravičen do

nadomestila plače kot invalid, zaposlen na drugem ustreznem delu.

Delo na drugem ustreznem delu je namreč bistveno manj plačano od

dela, na katerem je delal pred nastankom invalidnosti, torej v

jami.

V odgovoru na pritožbo toženec predlaga, da pritožbeno sodišče

pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je

prvostopno sodišče razčistilo dejstva, bistvena za odločitev v

sporu ter na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega

stanja ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno

odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere

pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl.

Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS št. 26/99 - 2/04 - ZPP).

Sodbo je tudi ustrezno obrazložilo tako z dejanskimi kot tudi s

pravnimi razlogi.

Kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, pred njim pa tudi toženec,

tožnik ponovno uveljavlja priznanje pravic iz invalidskega

zavarovanja in sicer pravice do nadomestila zaradi manjše plače

na drugem ustreznem delu. Postopek v zvezi z ugotavljanjem

invalidnosti in priznanjem pravic iz invalidskega zavarovanja je

bil namreč voden pri pravnem predniku toženca, pri čemer je le-ta

s prvostopno odločbo št. I-988.880 z dne 25.9.1987, potrjeno z

drugostopno odločbo opr. št. I-988.880 z dne 16.6.1988, odločil,

da tožnik zaradi posledic bolezni ni sposoben opravljati dela in

naloge nakladanje na vzdržbi. V polnem delovnem času pa je

sposoben opravljati delo izven jame, kjer ni prepiha, prahu in

kjer ni potrebno vsakodnevno tuširanje po opravljenem delu. Tudi

ni sposoben za dela na višini. Nadalje je bilo odločeno, da

tožnik ne izpolnjuje pogojev za uveljavitev pravic iz

invalidskega zavarovanja, to pa iz razloga, ker naj bi pri

tožniku obstajala popolna izguba zmožnosti za dela in naloge

nakladanje na vzdržbi že ob nastopu tega dela. Tožnik je omenjeno

odločitev izpodbijal tudi pred takratnim sodiščem, pri čemer je

bila s prvostopno odločbo opr. št. Si 352/89 z dne 26.12.1989, in

z drugostopno odločbo št. I Sp 122/90-3 z dne 12.4.1990,

odločitev toženca kot pravilna in zakonita potrjena.

S pravnomočno odločitvijo torej tožnik ni pridobil nobenih pravic

iz invalidskega zavarovanja, torej tudi ne pravice do

razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno delo. Priznanje

navedene pravice pa je en od osnovnih pogojev za priznanje

nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Kot je

to določeno v 1. odst. 133. čl. Zakona o pokojninskem in

invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS št. 12/92 s spremembami -

ZPIZ) v zvezi z 446. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem

zavarovanju (Ur. l. RS št. 106/99 - ZPIZ-1) pravico do

nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu lahko

ima delovni invalid II. ali III. kategorije invalidnosti, ki na

podlagi priznane pravice do razporeditve oz. zaposlitve opravlja

preostali delovni zmožnosti ustrezno delo. Ker tožniku ni bila

priznana pravica do razporeditve oz. zaposlitve na drugo ustrezno

delo, že zaradi tega ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice

do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

Pritožbene navedbe, ki se nanašajo na delo takratne invalidske

komisije, so torej za rešitev predmetne zadeve pravno

irelevantne, kajti omenjeno bi moral tožnik uveljavljati že v

postopku, ki je bil pri pravnem predniku toženca voden v letu

1987 in ki se je, kot je bilo to že obrazloženo, končal z odločbo

sodišča opr. št. I Sp 122/90 z dne 12.4.1990, ne pa šele v novem

postopku, ki ga je tožnik sprožil z vložitvijo zahteve dne

26.2.2001.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno

zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.