Appeal dismissed: cohabitation after divorce for same reasons as divorce lacks widow's pension status.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.

[JEDRO]

Če je zakonska zveza razvezana, bivša zakonca pa po razvezi še

nadalje prebivata skupaj v odnosu, ki je v bistvu enak tistemu,

zaradi kakršnega je prišlo do razveze zakonske zveze, se v

postopku za priznanje pravice do vdovske pokojnine ne more

priznati obstoj izvenzakonske skupnosti, ki bi imela pravne

posledice na področju pravic iz pokojninskega in invalidskega

zavarovanja. Zatrjevana izvenzakonska skupnost je po vsebini

taka, kot je bila zakonska zveza, ki je bila razvezana zaradi

nevzdržnosti, ker ni bilo več temeljev iz 13. čl. ZZZDR. Iz

razvezane zakonske zveze pa ima preživeli zakonec pravico do

vdovske pokojnine samo, če ima pravico do vdovske pokojnine po

sodni odločbi oz. po sporazumu in jo je užival do smrti

zavarovanca (113. čl. ZPIZ-1).

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožničin zahtevek, da se

razveljavita odločbi toženca z dne 6.11.2001 in z dne 14.11.2000

ter da se ugotovi, da ima tožnica pravico do vdovske pokojnine po

pokojnem A.R., ki jo je toženec dolžan odmeriti in izplačati

skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznih

zapadlih prejemkov do plačila ter ji povrniti stroške postopka.

Nadalje je odločilo, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnica po pooblaščencu, smiselno zaradi

zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Navaja, da sodišče pri

oceni izpolnjevanja pogojev za priznanje izvenzakonske skupnosti

ni upoštevalo krajevnih in socialnih okoliščin ter navad, ki

navkljub teoretičnim pravilom v tem okolju veljajo kot nesporen

dokaz obstoja zakonske oz. izvenzakonske skupnosti. Nadalje

poudarja, da se tožničina izvenzakonska skupnost ni razlikovala

od pred njo obstoječe zakonske skupnosti, kateri bi zakon

priznaval vse pravne posledice statusa ovdovelega zakonca. Prav

tako se ni razlikovala tudi od večine zakonskih in izvenzakonskih

skupnosti na tem in v širšem socialnem okolju. Glede izjave

pokojnega A. R., podane 10.5.1999 o tem, da ima

samostojno gospodinjstvo, pa pritožba navaja, da je bil razlog v

tem, da si je na ta način pridobil pravico do socialne pomoči.

Toženec v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe in

predlaga zavrnitev le-te kot neutemeljene.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je

prvostopenjsko sodišče dovolj popolno in pravilno ugotovilo

bistvena dejstva ter ob pravilni uporabi materialnega prava

pravilno odločilo. Postopkovnih določb, na katere pazi pritožbeno

sodišče po uradni dolžnosti, ni kršilo. Sodbo je obrazložilo z

bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, ki jih

pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju ne navaja znova. Glede na

pritožbena izvajanja pa poudarja naslednje.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v 13. čl. določa,

da zakonska zveza temelji na svobodni odločitvi skleniti zakonsko

zvezo; na obojestranski čustveni navezanosti, vzajemnem

spoštovanju, razumevanju, zaupanju in medsebojni pomoči. Verjetno

res v nekaterih zakonskih zvezah ti elementi niso več podani, kar

smiselno izpostavlja pritožba. Vendar tudi v takih primerih velja

zakonska fikcija, da je zakonska zveza trajala do smrti enega od

zakoncev, če ni bila poprej razvezana (63. čl. ZZDR) ali

razveljavljena (42. čl. zakona). To pa posledično tudi pomeni, da

preživelemu zakoncu za uveljavitev pravice do vdovske pokojnine

ni potrebno izkazovati prej navedenih elementov zakonske zveze,

saj velja zakonska domneva o njihovem obstoju. V primeru

zatrjevane izvenzakonske skupnosti (dalj časa trajajoče

življenjske skupnosti; 12. čl. ZZDR in 114. čl. ZPIZ/99) pa mora

stranka oz. preživeli partner dokazati, da je bila življenjska

skupnost partnerjev po vsebini približno taka, kot je življenjska

skupnost, ki naj obstaja med zakoncema. Ni sicer potrebno, da so

v posameznem primeru podane vse okoliščine oz. elementi, vendar

pa v konkretni zadevi pritožbeno sodišče soglaša z izpodbijano

sodbo zlasti zato, ker je iz sodbe o razvezi zakonske zveze med

tožnico in R. A. Temeljnega sodišča v M., Enota v P., št. P

X/94, z dne 11.10.1994, ki je v toženčevem spisu, št.

P-5.039.304, razvidno, da je tožnica s tožbo z dne 24.8.1994

zahtevala razvezo zakonske zveze zaradi nevzdržnosti iz enakih

razlogov oz. okoliščin, o katerih je v sedanjem sodnem postopku

izpovedala, da so bile po razvezi podane med njo ter A. R.,

umrlim dne 24.4.2000, v zatrjevani izvenzakonski skupnosti.

Izpovedbo tožnice (ter tudi priče D. L.) je prvostopenjsko

sodišče podrobno povzelo v obrazložitvi sodbe, zato jo pritožbeno

sodišče ne navaja znova. V primeru, kot je obravnavani, ko je

zakonska zveza razvezana, bivša zakonca pa po razvezi še nadalje

prebivata skupaj v odnosu, ki je v bistvu enak tistemu, zaradi

kakršnega je prišlo do razveze zakonske zveze, pa se v postopku

za priznanje pravice do vdovske pokojnine ne more priznati obstoj

izvenzakonske skupnosti, ki bi imela pravne posledice na področju

pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, saj je

zatrjevana izvenzakonska skupnost po vsebini taka, kot je bila

zakonska zveza, ki je bila, kot je razvidno iz obrazložitve

pravnomočne sodbe, prav zaradi nevzdržnosti, ker ni bilo več

temeljev iz 13. čl. ZZZDR, razvezana; iz razvezane zakonske zveze

pa ima preživeli zakonec pravico do vdovske pokojnine samo, če

ima po sodni odločbi oz. po sporazumu pravico do preživnine in jo

je užival do smrti zavarovanca (113. čl. ZPIZ/99).

Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno ter s to dodatno obrazložitvijo potrdilo izpodbijano

sodbo. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je odločilo tudi, da

nosi stroške za pritožbo sama (36. čl., 1. odst.; ZDSS, Ur.l. RS,

št. 19/94).