Appeal dismissed; plaintiff failed to prove acquisition of ownership via good faith possession due to mother's bad faith.

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

[JEDRO]

Pri nedokazanem pravnoposlovnem prenosu bi lahko tožnik uspel s svojim zahtevkom le, če bi dokazal priposestvovanje, na katerega se je tudi skliceval. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je na kmetiji gospodarila tožnikova mati P. B. do leta 1986, ko je premoženje z izročilno pogodbo izročila tožniku. Od tedaj dalje tožnik do vložitve tožbe v letu 1992 zemljišča ni mogel priposestvovati, ker ni potekla doba, ki jo za priposestvovanje določa 4.odst. 28.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. FLRJ, št. 6/80). Po 2.odst. 30.čl. tega zakona se v priposestvovalno dobo všteva tudi priposestvovalna doba pravnega prednika, kolikor je šlo za dobrovernega posestnika. Glede tožnikove matere P. B. pa sta sodišči ugotovili, da njena posest ni bila dobroverna. Tako tožnik tudi na podlagi priposestvovanja ni mogel pridobiti lastninske pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek na ugotovitev lastninske pravice na parceli št. 2456/2, vl.št. 1864 k.o. Š. in parceli št. 2456/4, vl.št. 1439 iste k.o. ter na izstavitev listine za vknjižbo tožnikove lastninske pravice v zemljiški knjigi. Tožniku je naložilo, da povrne tožencem pravdne stroške v znesku 122.601,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje do plačila. Tožnikovo pritožbo proti tej sodbi je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je vložil proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijske razloge bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V obrazložitvi revizije izpodbija ugotovitev sodišč, da tožnik skupaj s posestnimi predniki ni v dobri veri užival spornih parcel. Poudarja, da zemljišče po dogovoru med bratoma v letu 1965 ni bilo več last F. B. Spadalo je k domačiji, katere prevzemnik naj bi bil J. B. Do tega kasneje ni prišlo. J. B. je potem zemljišče dejansko izročil tožniku, ki je prevzel kmetijo in zemljišče obdeloval. Realiziran je bil torej dogovor o brezplačni prepustitvi. Če tožnik ne bi bil v dobri veri, spornega zemljišča ne bi urejal. Ker sodišče ni opravilo predlaganega ogleda, ni ugotovilo, da je to zemljišče ravno tako kultivirano, kot preostalo tožnikovo zemljišče. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker je bilo protispisno ugotovljeno, da je tožnikova mati spraševala sina F. in celo njegovo ženo - tretjo toženko, če lahko sporno zemljišče kosi.

Revizija je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o prejeti reviziji tudi ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10.tč. 2.odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tožnik omenja v zvezi z uveljavljanjem bistvenih kršitev določb pravdnega postopka protispisne ugotovitve sodišč o tem, če je tožnikova mati spraševala za dovoljenje glede košnje na spornem zemljišču. Te navedbe kažejo na zatrjevanje bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP. Omenjena kršitev je podana med drugim, če obstaja nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi izpovedbami. Tožnik svojih trditev o protispisnosti ni točno opredelil. Njegove trditve, da se je sodišče sklicevalo nepravilno na vse priče in samo našlo tretjo toženko, ki naj bi jo tožnikova mati spraševala, pa niso točne. Sodišče prve stopnje je v svoji sodbi pravilno povzelo in podrobno analiziralo izpovedbe zaslišanih prič in strank ter nato sprejelo dokazno oceno, ki je bila podlaga odločitve. Tako uveljavljana kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

Tožnik v reviziji zlasti izpodbija dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje. Z zadevnimi revizijskimi navedbami se revizijsko sodišče ni ukvarjalo, ker zmotna ali nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni revizijski razlog (3.odst. 385.čl. ZPP). Revizijsko sodišče je na dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje vezano.

Sodišči prve in druge stopnje sta na podlagi dejanskih ugotovitev pri odločitvi o zavrnitvi tožnikovega zahtevka tudi pravilno uporabili materialno pravo. Tožnik v postopku ni dokazal, da bi pridobil lastninsko pravico na spornem zemljišču s pravnim poslom. Niti sam ne zatrjuje, da bi sklenil kakšno pisno pogodbo z bratom J. B., ki naj bi po njegovih trditvah kupil zemljišče od pravnega prednika tožencev F. B. v letu 1965. Parcela je bila izročena domačiji, to je J., ki je bil takrat predviden za prevzemnika kmetije, na kateri je gospodarila mati. J.B. da je nato zemljišče prepustil tožniku, ki je kmetijo obdeloval. Pri nedokazanem pravnoposlovnem prenosu bi lahko tožnik uspel s svojim zahtevkom le, če bi dokazal priposestvovanje, na katerega se je tudi skliceval. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je na kmetiji gospodarila tožnikova mati P. B. do leta 1986, ko je premoženje z izročilno pogodbo izročila tožniku. Od tedaj dalje tožnik do vložitve tožbe v letu 1992 zemljišča ni mogel priposestvovati, ker ni potekla doba, ki jo za priposestvovanje določa 4.odst. 28.čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur.l. FLRJ, št. 6/80). Po 2.odst. 30.čl. tega zakona se v priposestvovalno dobo všteva tudi priposestvovalna doba pravnega prednika, kolikor je šlo za dobrovernega posestnika. Glede tožnikove matere P. B. pa sta sodišči ugotovili, da njena posest ni bila dobroverna. Tako tožnik tudi na podlagi priposestvovanja ni mogel pridobiti lastninske pravice.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).