Appeal dismissed; unemployment periods receiving invalidity benefits do not count for pension eligibility.

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Za priznanje pravice do invalidske pokojnine se po 2. odst. 71.

čl. ZPIZ-1 za izpolnitev pogojev zavarovalne oz. pokojninske dobe

brezposelnim zavarovancem v delovna leta ne vštevajo obdobja

brezposelnosti, ko so prejemali ustrezno nadomestilo na podlagi

invalidnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je bila

pri tožniku do 31.1.2003 podana III. kategorija invalidnosti

zaradi posledic bolezni, od 30.1.2003 dalje pa se tožnik razvrsti

v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni, vendar se

tožniku ne prizna pravica do invalidske pokojnine na podlagi

ugotovljene invalidnosti. Obenem je odločilo, da tožnik sam nosi

svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih

razlogov s predlogom, da se sodba razveljavi ali spremeni tako,

da tožniku za čas od 30.1.2003 dalje pripada invalidska

pokojnina, odmero pa naloži tožencu. Navaja, da je sodišče prve

stopnje preiskovalno načelo razlagalo preširoko in da ni imelo

pooblastila za to, da samo brez ustreznih dejanskih navedb in

predlogov strank ugotavlja, kdaj naj bi tožnik prenehal prejemati

nadomestilo na podlagi invalidnosti. Po njegovem mnenju je

obrazložitev sodbe tako pomanjkljiva, da se ne da preizkusiti. Če

sodišče pove, da je tožnik prejemal nadomestilo le do 1.10.1992,

bi bilo prav, da pove tudi, na podlagi katerega dokaza je to

ugotovljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odst. 350. čl. Zakona o

pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99 s spremembami, v

nadaljevanju ZPP) v obsegu pritožbenih navedb ter po uradni

dolžnosti glede pravilne uporabe materialnega prava in absolutnih

bistvenih kršitev določb ZPP, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je

sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje in izvedlo

vse dokaze v skladu z napotki pritožbenega sodišča ter pravilno

uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do

absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, niti do očitanih

kršitev. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z

dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi pritožbeno sodišče v

celoti soglaša. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa dodaja le še

naslednje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo potem, ko je

Višje delovno in socialno sodišče v sklepu opr. št. Psp 281/2003

z dne 4.5.2005 zavzelo stališče, da bo o tem, ali tožnik

izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do invalidske pokojnine,

lahko odločilo šele, ko bo ugotovilo, koliko časa je v času

brezposelnosti tožnik prejemal nadomestilo na podlagi

invalidnosti.

Za priznanje pravice do invalidske pokojnine se po 2. odst. 71.

čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS

št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) za izpolnitev

pogojev zavarovalne oz. pokojninske dobe, brezposelnim

zavarovancem v delovna leta ne vštevajo obdobja brezposelnosti,

ko so prejemali ustrezno nadomestilo na podlagi invalidnosti. V

skladu z 68. čl. ZPIZ-1 namreč zavarovanec pridobi pravico do

invalidske pokojnine, če je invalidnost posledica bolezni pod

pogojem, da je pred nastankom invalidnosti dopolnil pokojninsko

dobo, ki pokriva najmanj tretjino razdobja od dopolnjenih 20 let

starosti do nastanka invalidnosti, šteto delovna leta kot polna

leta.

Glede na citirane določbe torej brezposelni zavarovanec pridobi

pravico do invalidske pokojnine pod pogojem, da z dopolnjeno

pokojninsko dobo do nastanka invalidnosti pokriva najmanj

tretjino delovnih let, ugotovljenih z upoštevanjem časa

prejemanja nadomestila za invalidnost.

Iz razpoložljive listinske dokumentacije v sodnem in upravnem

spisu določno izhaja, in to med strankama ni sporno, da je

tožnik, rojen 7.12.1937, do dneva nastanka prve kategorije

invalidnost dopolnil 3 leta in 6 mesecev pokojninske dobe in da

je bil od 1.2.1967 delovni invalid III. kategorije invalidnosti

(odločba K., št. I 602.126 z dne 15.2.1967). Obenem izhaja iz

listinske dokumentacije, da mu je bila z odločbo z dne 20.3.1967

kot invalidu III. kategorije invalidnosti priznana pravica do

prejemanja začasnega nadomestila in nato z odločbo št. 602.126 z

dne 17.9.1992 izplačevanje nadomestila z dnem 1.10.1992

ustavljeno, kar vse je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje in

izrecno citiralo omenjeno odločbo, s katero je toženčev

predhodnik tožniku izplačevanje nadomestila z dnem 1.10.1992

ustavil in za takšno odločitev hkrati navedlo še pravno podlago

(201. in 271. čl. ZPIZ/92). Obenem je dodatno ugotovilo, da

tožnik podatkov o tem, da bi prejemal nadomestilo za invalidnost

še po tem datumu, torej po 1.10.1992, ni predložil in to jasno

izhaja tudi iz nakaznic, ki jih je tožnik predložil na glavni

obravnavi dne 30.6.2005 (list. št. 86 in priloge A 22) le za

obdobje od leta 1981 do 1991.

Vsem ugotovljenim dejstvom pritožba ne nasprotuje in se tudi ne

sklicuje na morebitne druge nasprotne dokaze.

Sodišče prve stopnje je po prepričanju pritožbenega sodišča v

izvedenih dokazih imelo vso podlago za zaključek, da je tožnik

prejemal nadomestilo na podlagi invalidnosti od leta 1967 do

1.10.1992 in ker bi moral ob upoštevanju 68. čl. v zvezi z 2.

odst. 71. čl. ZPIZ-1 dopolniti najmanj 6 let pokojninske dobe, na

podlagi pokojninske dobe 3 let in 6 mesecev, kolikor znaša skupna

tožnikova pokojninska doba, ne izpolnjuje pogoja potrebne

pokojninske dobe za priznanje pravice do invalidske pokojnine in

utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo.

Neutemeljeno je pritožbeno stališče, da ugotovljenega časa

uživanja nadomestila za invalidnost ni mogoče preizkusiti. Enako

je neutemeljeno in v nasprotju z listinskimi dokazi, zlasti z

zapisnikom glavne obravnave z dne 30.6.2005 in predloženimi

nakaznicami, vztrajanje pritožbe, da je sodišče prve stopnje

izvajalo dokaze v nasprotju s preiskovalnim načelom in da bi

lahko odločilo o tožnikovem zahtevku tudi, če ne bi ugotavljalo,

do kdaj je prejemal nadomestilo. Ne samo, da čas trajanja

prejemanja nadomestila ni definiran samo z začetkom prejemanja,

tudi sam tožnik je predložil dokazila o prejemanju nadomestila le

za obdobje od leta 1981 do 1991 in nobenega dokaza o tem, da bi

nadomestilo še vedno prejemal oziroma, kot je ugotovilo sodišče

prve stopnje, da bi ga prejemal še po 1.10.1992.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo

kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.