Social court appeal allowed; first instance judgment annulled for lack of merits ruling and reasoning.

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi ter

zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Iz določb 81. in 82. člena ZDSS-1 izhaja, da je v socialnem sporu

primarno načelo meritornega, ne pa kasatornega sojenja. To

pomeni, da se odloča o materialnopravni pravici ter s tem v zvezi

o zakonitosti odločbe ZPIZ, saj velja za socialni spor načelo

polne jurisdikcije. Ker postane pravnomočen samo izrek sodbe, ne

pa tudi obrazložitev, mora biti v izreku vsebovana tako presoja

tožbenega zahtevka o vtoževani pravici, kot tudi presoja

izpodbijanega (za konkreten primer drugostopenjskega) upravnega

akta.

Če tožbeni zahtevek ni zadosti opredeljen, mora sodišče ob

upoštevanju načela odprtega sojenja najprej ugotoviti, za kakšen

spor s področja invalidskega zavarovanja gre ter ob ugotovitvi,

da materialnopravni tožbeni zahtevek sploh še ni opredeljen,

postopati po določbi 66. čl. ZDSS-1.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je razsodilo:

"Razveljavi se odločba tožene stranke št. X z dne 5.12.2003 in je

tožena stranka dolžna ponoviti postopek ter izdati nov upravni

akt v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe sodišča I. stopnje."

Zoper sodbo se pritožuje toženec iz vseh pritožbenih razlogov.

Poudarja, da je mnenje prvostopenjskega sodišča, da njegova

dokončna odločba temelji na nepopolno ugotovljenem zdravstvenem

stanju v povezavi z tožnikovo delovno zmožnostjo, zmotno.

Invalidska komisija II. stopnje je pri mnenju upoštevala vso

razpoložljivo medicinsko dokumentacijo ter se podrobno seznanila

tudi s tožnikovim delom. Določbe Pravilnika o organizaciji in

načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih

organov zavoda (Ur. l. RS, št. 113/2002) pa določajo, da poda IK

II. mnenje le na podlagi dokumentacije, zbrane v postopku za

uveljavljanje pravic, t.j. v konkretnem primeru do 26.6.2003.

Izvidi, izdani po tem datumu predstavljajo le morebitno podlago

za uveljavljanje pravic, ki jih mora stranka, odvisno od mnenja

njenega osebnega zdravnika, uveljavljati v novem postopku.

Pritožba je utemeljena.

V zadevi gre za postopek iz 1. odst. 84. čl. Zakona o delovnih in

socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004; nadalje:

ZDSS-1). Po določbah 19. čl. ZDSS-1 se v postopku v socialnih

sporih uporabljajo določbe Zakona, ki ureja pravdni postopek, če

ni s tem zakonom drugače določeno; konkretno določbe Zakona o

pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Iz določb

310. čl. ZPP pa jasno izhaja, da sodišče s sodbo odloči o

zahtevku. To izhaja tudi iz določb 81. in 82. čl. v zvezi s 73.

čl. ZDSS. Po določbah 81. čl. sodišče s sodbo tožbeni zahtevek

kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred

izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit ter da je izpodbijani

upravni akt pravilen in zakonit; če pa tožbenemu zahtevku ugodi,

s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali pa v celoti in

odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Ne glede na

določbo 2. odst. 81. čl. sicer lahko sodišče, če tožbenemu

zahtevku ugodi, glede na določbe 82. čl. ZDSS-1 izpodbijani

upravni akt odpravi in naloži tožencu izdajo novega upravnega

akta, ali pa izpodbijani upravni akt odpravi in odloči o podlagi

tožbenega zahtevka ter naloži tožencu izdajo novega upravnega

akta (le) o višini tožbenega zahtevka; vendar oboje (1. in 2.

alinea 1. odst. 82. čl. zakona) le v primeru, če bi bilo

ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali

povezano z nesorazmernimi težavami (ali če bi bilo ugotavljanje

glede višine tožbenega zahtevka pred sodiščem dolgotrajno ali

povezano z nesorazmernimi težavami).

Iz določb 1. in 2. odst. 81. čl. ter s tem povezanimi že

povzetimi določbami 82. čl. zakona torej jasno izhaja, da je v

socialnem sporu primarno načelo meritornega, ne pa kasatornega

sojenja. Torej, odločanje o materialnopravni pravici, zahtevani s

tožbenim zahtevkom ter s tem v zvezi presojanje zakonitosti

toženčeve odločbe, saj velja za socialni spor načelo polne

jurisdikcije. Ker postane pravnomočen samo izrek sodbe, ne pa

tudi obrazložitev, je jasno tudi, da mora biti v izreku vsebovana

tako presoja tožbenega zahtevka o vtoževani pravici, kar v

konkretnem primeru ni, kot tudi presoja izpodbijanega (za

konkreten primer drugostopenjskega) upravnega akta.

V izreku sodbe torej ni vsebovana presoja materialnopravnega

tožbenega zahtevka (zahtevek o vtoževani pravici) in iz spisa

sodišča prve stopnje tudi ne izhaja, da bi tožnik ta del zahtevka

jasno postavil. V zahtevku pa v tožbi sicer res predlaga samo

razveljavitev (pravilno: odpravo) odločbe z dne 5.12.2003 ter

vrnitev zadeve v ponovni postopek, vendar pa hkrati v tožbi (1.

odst. tožbe) prosi za odobritev 4 urnega delavnika ter tudi

zaslišan na obravnavi dne 11.10.2005, ko se zavzema, za

postavitev neodvisnega izvedenca, izjavlja, da "še vedno meni, da

mora sodišče odločiti o tej zadevi preko neodvisnega

strokovnjaka, ki naj določi stopnjo njegove sposobnosti". Iz

vsega navedenega torej izhaja, da gre za ne dovolj opredeljen

tožbeni zahtevek, glede česar ima ZDSS določbe v 2. odst. 73.

člena. Ob takšnem stanju bo moralo sodišče ob upoštevanju načela

odprtega sojenja najprej ugotoviti, glede na vse prej navedeno,

za kakšen spor po materialnem pravu s področja invalidskega

zavarovanja gre ter ob ugotovitvi, da materialnopravni tožbeni

zahtevek sploh še ni opredeljen, postopati po določbi 66. čl.

ZDSS-1.

Poleg tega pa sodišče ni z ničemer obrazložilo, zakaj bi bilo

ugotavljanje dejanskega stanja pred sodiščem dolgotrajno ali

povezano z nesorazmernimi težavami ter tega dela določbe 1.

alinee 1. odst. 82. čl. sploh ne navaja in je torej sploh ni

uporabilo.

Zaradi vsega obrazloženega pritožbeno sodišče ugotavlja, da ima

sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj

sodišče ni z ničemer obrazložilo, na kakšni podlagi je prišlo do

zaključka, da obstojijo že navedeni zakonsko predpisani pogoji,

ob katerih je edino le dopustno kasatorno sojenje v socialnem

sporu. Poleg tega pa v izreku sploh ni presojalo tožbenega

zahtevka. Posledično gre za kršitev po 14. tč. 2. odst. 339. čl.

ZPP, ki ima vselej za posledico razveljavitev sodbe.

Prvostopenjsko sodišče je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe,

očitno spregledalo, oz. ni upoštevalo vseh prej navedenih

značilnosti socialnega spora, v katerem je načelo polne juris

dikcije primarno in v katerem se sodi o vtoževani pravici, torej

o pravici, ki ima podlago v materialnopravnih predpisih s

področja socialne varnosti in o zakonitosti s tožbo izpodbijane

odločbe (v konkretnem primeru samo drugostopenjske toženčeve

odločbe).

Pritožbeno sodišče je mnenja, da opisanih nepravilnosti ni mogoče

popraviti z dopolnjeno ali ponovljeno izvedbo dokazov oz. z

izvedbo drugih procesnih dejanj na obravnavi pred sodiščem druge

stopnje (1. odst. 30. čl. ZDSS-1), saj kot že rečeno,

prvostopenjsko sodišče sploh še ni sodilo o materialno-pravnem

zahtevku, ki tudi sploh še ni bil opredeljen, prav tako pa, kot

že obrazloženo, ni moč preizkusiti, na kakšni podlagi je prišlo

do zaključka, da je podan dejanski stan po 1. alinei 1. odst. 82.

čl. ZDSS. Zato je pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo

razveljavilo ter odločilo, da se zadeva vrne v novo sojenje

prvostopenjskemu sodišču, ki bo moralo odpraviti opisane kršitve.

Če bo tožbeni zahtevek tudi materialnopravno opredeljen, oz., v

kolikor ne bo tožnik izrecno vztrajal samo na kasatornem sojenju,

pa bo moralo ob presoji zakonitosti toženčeve dokončne odločbe

najprej ugotoviti, ali je toženec pravilno uporabil postopkovne

določbe, konkretno določbe že navedenega pravilnika glede tega,

katero medicinsko dokumentacijo lahko upošteva IK II (36. in 49.

čl. pravilnika). Če bo sodišče ocenilo kot potrebno, lahko

uporabi tudi določbe 78. čl. ZDSS-1 o sodelovanlni dolžnosti

toženega zavoda. Po dokaznem postopku, v katerem bo moralo

razčistiti vsa pravno relevantna dejstva, pa bo v zadevi glede na

vse prej že obrazloženo ter glede na načelo meritornega sojenja,

meritorno odločilo, razen v primeru, kot že rečeno, če bo tožnik

jasno postavil samo zahtevek na odpravo toženčeve odločbe ter na

vrnitev zadeve tožencu v ponovno odločanje, kar posledično

pomeni, če bo vztrajal na kasatornem sojenju.

Zaradi vsega obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo

in izpodbijano sodbo razveljavilo.