Appeal dismissed; employer must repay pension overpayment when withholding right to offset prior wage replacement payments.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

ZPIZ ima podlago za izdajo odločbe o ugotovitvi preplačila v

določbah 275. čl. ZPIZ-1, kjer je določeno, da mora oseba, ki ji

je bil na račun zavoda izplačan denarni znesek, do katerega ni

imela pravice, le tega vrniti v skladu z določbami ZOR (OZ).

Čeprav je zavod vedel, da dajatve (preplačila) ni dolžan

izplačati, ima pravico zahtevati preplačilo nazaj, ker si je s

pravnomočno odločbo o priznanju delne invalidske pokojnine

pridržal pravico, da se izplačani zneski nadomestila poračunajo.

Ker poračun ne pride v poštev, je preplačilo tožnik dolžan

povrniti zavodu.

[OBRAZLOŽITEV]

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožnikov zahtevek, naj sodišče

odpravi odločbi toženca z dne 2.12.2004 in z dne 25.3.2005.

Nadalje je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu iz vseh

pritožbenih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je

prvostopenjsko sodišče razčistilo bistvena dejstva ter na podlagi

pravilno uporabljenega materialnega prava pravilno odločilo.

Postopkovnih določb, ki jih v ima v mislih pritožba in ostalih,

na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni kršilo.

Sodbo je pravilno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

Pritožbeno sodišče se z njimi strinja. V izogib ponavljanju jih

ne navaja znova. Glede na pritožbena izvajanja pa poudarja

naslednje.

Za pritožbeno presojo zadeve je irelevantno poudarjanje pritožbe,

po katerem naj bi tožniku toženec izdal odločbo o delni

invalidski upokojitvi brez razloga, ker za to ni bilo izkazane

dejanske potrebe ter naj bi toženec s tem grobo posegel v

tožnikove pridobljene pravice in ga postavil v neenakopraven

položaj celo z njegovimi sodelavci v istem podjetju. Enako velja

tudi za pritožbeno stališče, po katerem naj bi bilo tožencu

znano, da ni več podlage za izplačevanje nadomestila zaradi

manjše plače na drugem ustreznem delu, vendar pa na to ni

pravočasno reagiral in zato povzročil tožniku škodo. Po

pritožbenem stališču gre zato za izključno odgovornost toženca,

zaradi česar tožnik ne more nositi niti materialnih niti pravnih

posledic.

Bistveno za zadevo je, da je odločba z dne 21.10.2004, s katero

je toženec tožniku kot delovnemu invalidu III. kategorije

invalidnosti zaradi posledic bolezni priznal pravico do delne

invalidske pokojnine v mesečnem znesku od 1.11.2004 dalje, očitno

pravnomočna (vročilnica je v toženčevem spisu, št. 417.656) in da

ta odločba v tem sodnem postopku sploh ni pod sodno presojo, saj

tožba zoper njo ni vložena. Na podlagi te odločbe je toženec

tožniku izplačeval delno invalidsko pokojnino (od 11.5.2004

dalje), hkrati pa mu je od 11.5.2004 do 31.9.2004 še vedno

izplačeval nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem

delu, odmerjeno z odločbo z dne 20.1.1997. Prvostopenjsko sodišče

je pravilno zaključilo, da je toženec nedvomno vedel, da je

tožniku z dnem 11.5.2004 pričel izplačevati delno invalidsko

pokojnino, vendar mu je kljub temu v prej navedenem obdobju še

vedno izplačeval nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem

ustreznem delu ter dne 22.10.2004 izdal odločbo o ustavitvi

izplačevanja navedenega nadomestila. Bistveno je nadalje, da je

ta odločba prav tako očitno pravnomočna (vročilnica v toženčevem

spisu) ter bistveno, da je toženec v njej izrekel, da se

izplačani zneski nadomestila poračunajo. Ker je v konkretni

zadevi tožba vložena zoper dokončno odločbo z dne 25.3.2005

(priloga A/2 v spisu sodišča prve stopnje), s katero je toženec

zavrnil tožnikovo pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo z dne

2.12.2004 - z njo pa je med drugim izrekel, da je na podlagi

odločbe z dne 21.10.2004 ugotovljeno, da je dajatev, nadomestilo

- manjša plača, v obdobju od 11.5.2004 do 31.10.2004 preveč

izplačana in da je preplačilo nastalo v znesku 257.008,00 SIT - ,

sta pod sodno presojo v tem postopku samo ti dve odločbi.

Toženec ima podlago za izdajo odločbe o ugotovitvi preplačila v

določbah 275. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem

zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), v

katerih je med drugim določeno, da mora oseba, ki ji je bil na

račun toženca izplačan denarni znesek, do katerega ni imela

pravice, le tega vrniti v skladu z določbami Zakona o

obligacijskih razmerjih. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št.

83/01 - OZ) določa pravila vračanja v členih od 191 do 198, ki

jih je prvostopenjsko sodišče povzelo in pravilno uporabilo.

Pravilno je zaključilo tudi, da ima toženec pravico zahtevati

nazaj preplačilo, čeprav je vedel, da dajatve (preplačila) ni

dolžan izplačati zaradi tega, ker si je z že navedeno pravnomočno

odločbo z dne 22.10.2004 pridržal pravico, da se izplačani zneski

nadomestila poračunajo. Ker v konkretnem primeru poračun ne pride

v poštev, je preplačilo tožnik dolžan tožencu plačati na račun v

skladu z izrekom odločbe z dne 2.12.2004. Torej, toženec ni

izgubil verzijske pravice, zato ker se je v že navedeni

pravnomočni odločbi izrekel o pridržalni pravici (191. čl. OZ).

Zaradi obrazloženega je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.