Appeal dismissed; court held no creditor exists in mandatory enforcement proceedings, excluding Article 38c ZIZ application.

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Okrajno sodišče v K. ni upnik oziroma stranka postopka. Uporaba določbe 38. c. člena ZIZ, po kateri upnik, v primeru če z obračunom izvršitelja ne soglaša, v osmih dneh pri izvršitelju vloži zahtevo, da o obračunu odloči sodišče, ne pride v poštev.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da je izvršitelj F. S. upravičen do plačila za storitve v višini 8.177,31 SIT, obračunane dne 4.10.2005.

Zoper navedeni sklep se pritožuje izvršitelj, ki v pritožbi navaja, da je dne 4.10.2005 obračunal svoje plačilo v višini 15.723,04 SIT in poročilo in delni obračun izdal upniku v skladu s 38. c. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Upnik, ki je poročilo in delni obračun prejel dne 6.10.2005, v zakonskem roku ni vložil zahteve, da o obračunu odloči sodišče, zato obračun velja za dokončnega. Pritožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da mu prizna plačilo in stroške za opravljeno delo v višini 15.723,04 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma pritožbeno sodišče ugotavlja, da se predmetni izvršilni postopek vodi po uradni dolžnosti, zaradi izterjave povprečnine, na podlagi pravnomočnega sklepa Okrajnega sodišča v K. opr.št. K 35/97 z dne 12.10.2000 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v K. opr.št. Kp 610/2000 z dne 30.5.2001, izdanih v kazenskem postopku. 2. odst. 131. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) namreč določa, da se prisilna izterjava stroškov kazenskega postopka v dobro proračuna opravi po uradni dolžnosti. V skladu z 2. odst. 2. člena ZIZ pa se v takih primerih, torej ko zakon tako določa (v obravnavanem primeru ZKP), postopek izvršbe uvede po uradni dolžnosti.

V skladu s pravno teorijo (Sudsko izvršno pravo, obći dio avtorjev Triva-Belajec-Dika (paragrafi 19/12-13 in 40/24-25) in sodno prakso (prim. sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. III Ips 113/99 z dne 8.10.1999) gre v izvršilnih postopkih uvedenih po uradni dolžnosti za tako imenovani enostranski izvršilni postopek, kateri ima specifične lastnosti, ki uporabo nekaterih določb ZIZ v bistvu že pojmovno izključujejo. Bistvena značilnost takih postopkov je, da se začnejo po uradni dolžnosti in izpeljejo v celoti po uradni dolžnosti, brez upnika kot stranke v postopku. V tovrstnih izvršilnih postopkih je torej edina stranka dolžnik, upnika v izvršilnem procesnem smislu pa v takih postopkih ni. Tako tudi v obravnavani zadevi, ko postopek izvršbe teče po uradni dolžnosti, Okrajno sodišče v K. ni upnik oziroma stranka postopka, ki kot državni organ, ki nima pravne sposobnosti, to niti ne bi moglo biti. Ker torej v obravnavanem postopku upnika v izvršilnem procesnem smislu ni, uporaba določbe 38. c. člena ZIZ, po kateri upnik, v primeru če z obračunom izvršitelja ne soglaša, v osmih dneh pri izvršitelju vloži zahtevo, da o obračunu odloči sodišče, ne pride v poštev.

Na podlagi 4. odst. 38. člena ZIZ, se v primerih, če se postopek uvede po uradni dolžnosti, potrebni stroški vnaprej izplačajo v breme proračuna sodišča, ki je dovolilo izvršbo (v obravnavanem primeru Okrajnega sodišča v K.). Navedeno zakonsko določilo daje sodišču prve stopnje, kot sodišču, ki je dovolilo izvršbo in v breme katerega bodo izplačani stroški, podlago za odločanje o tem, kateri stroški so potrebni stroški in torej tudi o pravilnosti delnega obračuna izvršitelja. Prav to je storilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu, ko je, v roku treh dni od prejema delnega obračuna izvršitelja, o njem odločilo.

Same odmere plačila izvršitelj niti ne izpodbija, zato je pritožbeno sodišče pritožbo izvršitelja zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365 člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).