Court dismisses appeal, ruling monthly music royalties are periodic claims subject to a three-year limitation period.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanim delom sklepa (1.,2. in 4.

točka sklepa) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Avtorski honorar, ki ga pooblaščena kolektivna organizacija avtorjev

terja na podlagi Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Ur.

list RS, štev. 29/98) za uporabo glasbe v gostinskem obratu (lokalu),

brez izdanega dovoljena, in zapade mesečno v plačilo, predstavlja

občasno terjatev, za katero velja triletni zastaralni rok.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje sklep o izvršbi

Okrajnega sodišča, opr.štev. I 2004/01673, z dne 12.11.2004

razveljavilo v 1. točki glede glavnice v višini 116.879,40 SIT in

glede zakonskih zamudnih obresti od zneskov in datumov navedenih v

sklepu in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo, prav tako je

razveljavilo 3. točko sklepa o izvršbi ter odločilo o pravdnih

stroških tako, da je tožena stranka poleg izvršilnih stroškov dolžna

plačati tožeči stranki njene pravdne stroške v višini 74.728,40 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve

stopnje do plačila.

Zoper navedeni del sodbe vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja

pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede zneska 11.304,00 SIT

poudarja, da tožena stranka računu glede tega zneska izrecno ni

ugovarjala in se je sodišče opredelilo do dejstev, ki jih tožena

stranak ni zatrjevala. Glede na navedeno je potrebno slediti

stališču, da v kolikor tožena stranka vsebini računa ne ugovarja, se

šteje, da ga priznava. Dejstev, ki jih stranka prizna ali jih ne

prereka in potrebno dokazovati. Zato je stališče sodišča o

neutemeljenosti zahtevka v tem delu, zmotno. Zato je sodišče izvedlo

napačno dokazno oceno, ker meni, da bi morala tožnica neprerekani

terjatvi navkljub, dodatno zatrjevati podlago in predložiti tudi

druge dokaze. Sodišče bi moralo zahtevku v tem delu ugoditi, saj

zadošča že predložitev računa. Račun je tožena stranka zavedla tudi v

svojih poslovnih knjigah in uveljavila kot strošek pri obračunavanju

vstopnega DDV. Navedeno je razvidno iz listinskih dokazov - zapisnika

DURS, ki je bil pridobljen v pravdnem postopku. Nepravilna je tudi

odločitev glede zastaranja preostalih zahtevkov. Stališče sodišča o

triletnem zastaralnem roku je napačno, saj je tožena stranka brez

pravnega naslova - pogodbe uporabljala glasbena dela avtorjev in bila

s tem neupravičeno obogatena. V spornem primeru gre za zahtevke iz

naslova neupravičene pridobitve. ZASP v komentarju 59. člena določa,

da velja za avtorski honorar splošni pet letni zastralni rok po

določbi 371. člena ZOR. Tožena stranka ni imela sklenjene pogodbe,

pogodba ji je potekla dne 31.12.1999, aneksa k pogodbi pa ni

sklenila. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo pa

spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa

razveljavi ter zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 372. člena ZOR (ki se glede na prehodno

določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika uporablja v spornem

primeru) so občasne terjatve tiste občasne dajatve, ki dospevajo

letno ali v določenih krajših časovnih presledkih, kot so

terjatve obresti ali terjatve preživljanja. Enako velja za anuitete,

vendar ne velja za obročna odplačila in druge delne izpolnitve (2.

odstavek istega člena). Občasna terjatev je torej tista terjatev, ki

upoštevaje citirano zakonsko določbo izpolnjuje naslednje pogoje:

mora biti samostojna, ne sme se nanašati na dele celote, obdobje

dospelosti posameznih občasnih terjatev mora biti leto dni ali krajše

in višina terjatve mora biti določena oziroma določljiva (primerjaj

tudi komentar k 347. členu Obligacijskega zakonika v N. Plavšak in

ostali avtorji - Obligacijski zakonik s komentarjem - splošni del, 2.

knjiga; GV Založba, Ljubljana 2003, str. 465 in 466 - v tem delu

avtorica V. Kranjc). Vse navedene značilnosti pa v pritožbi še sporne

terjatve vsebujejo. Sodišče prve stopnje pravilno opozarja, da gre

za občasne terjatve, ki zapadejo mesečno iz istega pravnega naslova,

njihova višina in mesečna zapadlost pa sta določeni na podlagi

Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS št.

29/98) oz. v 2. točki III-A razdelka Tarife za javno priobčitev

glasbenih del ne glede na to ali uporabnik avtorsko delo uporablja na

podlagi pogodbe ali brez nje. Pritožbeno sodišče pa tem razlogom

glede na pritožbene očitke še dodaja, da ni pomembno ali gre za

dajatve, ki temeljijo na pogodbenem razmerju ali neposredno na

podlagi ustreznega predpisa - v konkretnem primeru cit. Pravilnika in

Tarife. Glede na citirano zakonsko določbo ni tedaj pomembna pravna

narava zahtevka ali gre torej za zahtevek na izpolnitev pogodbe ali

za obogatitveni zahtevek, ki temelji na predpisih avtorskega prava.

Bistveno je, da gre za občasne dajatve, ki se jih lahko opredeli z

zgoraj navedenimi značilnostmi.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da so upoštevaje datum vložitve

predloga za izvršbo - 28.10.2004 in upoštevaje triletni zastaralni

rok, zastarane vse terjatve, ki se nanašajo na obdobje do 28.10.2001,

to pa so vsi sporni računi, glede katerih sodišče prve stopnje

ugotavlja zastaranost terjatev, ki iz njih izvirajo, kot tudi

terjatev za sporni znesek 11.304,00 SIT, ki izvira iz računa štev.

00, z dne 19.10.2000 in datumom zapadlosti 3.11.2000, katero sodišče

prve stopnje zavrne sicer iz drugih, v pritožbi izpodbijanih,

razlogov. Tudi pri slednji pa gre, kot izhaja tudi iz dejanskih

ugotovitev prvostopnega sodišča, za občasno mesečno zapadlo dajatev,

ki temelji na cit. pravilniku oz. tarifi, torej - kot sicer izhaja

tudi iz za tožečo stranko nespornih okoliščin - enako kot pri drugih

spornih terjatvah na neupravičeni uporabi mehanične glasbe v

gostinskem lokalu in zato glede na zgoraj navedeno materialnopravno

določbo ZOR tudi zanjo velja, da je s strani tožeče stranke ugovor

zastaranja tožene stranke utemeljen. Zato v tem delu pritožbeno

sodišče ugotavlja neutemeljenost tudi tega dela tožbenega zahtevka iz

uveljavljanega ugovora zastaranja in zato posebej ne odgovarja na

pritožbene očitke, naslovljene na ta del odločitve. Glede sklicevanja

pritožnika na stališče avtorjev komentarja ZASP, pa pritožbeno

sodišče še ugotavlja, da se stališče avtorjev komentarja ZASP in v

komentarju k 59. členu ZASP navedene odločbe sodišč, ne nanašajo na

takšne občasne terjatve, kakršne so predmet tega pravdnega postopka

in zato ne morejo predstavljati opore sodišču pri odločanju v

konkretnem primeru.

Izpodbijana sodba je torej pravilna v materialnopravnem pogledu -

glede zneska 11.304,00 SIT iz sicer drugačnih razlogov, kot jih je

navedlo prvostopno sodišče. Tudi ni storjenih kakšnih bistvenih

kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge

stopnje paziti po uradni dolžnosti. Ob povedanem je pritožbeno

sodišče zavrnilo pritožbo in potrdilo pravilno sodbo sodišča prve

stopnje v izpodbijanem zavrnilnem delu (člen 353 v zvezi s 442.

členom ZPP).