Appeal allowed; first-instance court violated defense rights by ruling on privacy claims not alleged by plaintiff.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana vmesna sodba se razveljavi in se

zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

[JEDRO]

Glede na to, da sta ustavodajalec in zakonodajalec uredila varstvo

osebnostnih pravic v obliki generalne klavzule (tim. doktrina o

splošni osebnostni pravici), mora tožnik v tožbi konkretizirati

posamezno osebnostno pravico in očitano kršitev le-te.

S tem, ko je sodišče prve stopnje presojalo kršitev pravice do

zasebnosti in raznašanja neresničnih trditev, česar tožeča stranka ni

zatrjevala, je kršilo 7. in 212. člen ZPP in odvzelo toženi stranki

pravico do obrambe.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano vmesno sodbo razsodilo, da je

tožbeni zahtevek tožeče stranke glede temelja odškodninske

odgovornosti utemeljen.

Proti sodbi se je pravočasno pritožila tožena stranka, zaradi

nepravilne uporabe materialnega prava, zmotno ugotovljenega

dejanskega stranja in procesnih kršitev. Sodišču druge stopnje

predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek

zavrne, tožeči stranki pa naloži povrnitev vseh stroškov z obrestmi.

Meni, da je prvostopno sodišče preseglo trditveno podlago tožbe, ko

je ugotovilo, da je toženec s pridobivanjem rokopisa tožnice posegel

v njeno osebnostno pravico do zasebnosti in da je toženec s

pridobitvijo tožničine prošnje kršil njeno pravico do varstva osebnih

podatkov. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da bi toženec posegel

v njeno pravico do zasebnosti oziroma do varstva osebnih podatkov.

Šele v pripravljalni vlogi 27.9.2004 je trdila, da je toženec z

zbiranjem dokazov in anketo ravnal protipravno, ne pa, da bi bila s

tem kršena njena pravica do zasebnosti. S tem je sodišče zagrešilo

bistveno procesno kršitev, ki je vplivala na zakonitost in pravilnost

sodbe. Tožeča stranka tudi ni zatrjevala širjenja neresničnih

trditev, ampak le poseg v njeno čast in dobro ime. Podredno opozarja,

da s pridobitvijo rokopisa še ni bilo poseženo v tožničino pravico do

zasebnosti, niti do varstva osebnih podatkov. Toženec je namreč

uporabil le rokopis in ne njenih osebnih podatkov in še to s

soglasjem nadrejenih. Protipravno ni niti to, da se je raziskovanje

odvijalo mimo tožničine vednosti, saj se vsako raziskovanje domnevnih

kaznivih dejanj odvija mimo vednosti osumljenega. Prvostopno sodišče

je protislovno zaključilo, da je toženec širil neresnične trditve s

tem, ko je trdil, da je tožnica osumljena kot pisec spornega pisma.

Tožnica je bila osumljena, zato ta trditev ni bila neresnična.

Toženec tudi ni z ničemer izzval morebitnega ravnanja podrejenih

delavcev do tožnice, zato je vzročna zveza pretrgana. Pravi, da

tožnica ni dokazala, da je bila zaradi toženčevega ravnanja deležna

spremenjenega odnosa s strani zaposlenih. Njene zatrjevane duševne

bolečine so lahko le posledica samega kazenskega postopka in zato ne

predstavljajo pravno priznane škode.

Pritožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje z izpodbijano vmesno

sodbo najprej odločalo o temelju tožbenega zahtevka za plačilo

denarne odškodnine za nepremoženjsko in premoženjsko škodo, ki je

zatrjevano nastala tožnici zaradi toženčevih kršitev njenih

osebnostnih pravic. Materialnopravno podlago za odločitev

predstavljata zlasti določbi 200. in 198. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih - ZOR, ki urejata klasično odškodninsko

varstvo osebnostnih pravic ter 35. člen Ustave Republike Slovenije.

Glede na to, da sta ustavodajalec in zakonodajalec uredila varstvo

osebnostnih pravic v obliki generalne klavzule (tim. doktrina o

splošni osebnostni pravici), mora tožnik v tožbi konkretizirati

posamezno osebnostno pravico in očitano kršitev le-te.

Kot je razvidno iz pravdnega spisa (tožba in pripravljalna vloga na

r. št. 5), je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek utemeljevala z

navedbami, da je tožnica trpela hude duševne bolečine zaradi

kazenskega postopka oziroma zaradi negativnega odnosa sodelavcev in

nadrejenih do nje; da je toženec s svojim ravnanjem povzročil, da je

bila po krivem v kazenskem postopku, da je veljala za krivo in da so

imeli ostali do nje negativen odnos; da so bili vsi sodelavci

seznanjeni o kazenskem postopku in o tem, da je trdila in raznašala

hude neresnice, s čimer je bila močno prizadeta njena čast, dobro

ime, ugled in duševna integriteta. Trdila je tudi, da je bila zaradi

poslabšanja zdravja na bolniški, zaradi česar ji je nastala

premoženjska škoda v obliki nižje plače. S tem je konkretizirala

posamezne osebnostne pravice, ki naj bi bile kršene (področje

varovanja) in kršitev (toženčevo ravnanje) ter tako določila meje, v

katerih sme sodišče odločati (2. člen Zakona o pravdnem postopku -

ZPP). Tožnica do konca postopka na prvi stopnji ni zatrjevala, da bi

trpela duševne bolečine zaradi raznašanja dogodkov in dejstev

osebnega in družinskega življenja brez njene privolitve, oziroma

zaradi neupravičenega zbiranja podatkov njenega osebnega in

družinskega življenja, kar bi lahko pomenilo kršitev pravice do

zasebnosti. Tožencu tudi ni očitala širjenja neresničnih trditev. Na

to utemeljeno opozarja tudi pritožba. S tem, ko je presojalo kršitev

pravice do zasebnosti in raznašanje neresničnih trditev, česar tožeča

stranka ni zatrjevala, je prvostopno sodišče kršilo 7. in 212. člena

ZPP in odvzelo toženi stranki pravico do izjave oz. obrambe (prim.

odločbo Vrhovnega sodišča RS opr. št. II Ips 645/2003 in odločbo

Ustavnega sodišča RS opr. št. Up 312/03). Tožena stranka se je (glede

na to, da kršitev pravice do zasebnosti v postopku ni bila

zatrjevana) zanesla na to, da so predmet dokazovanja le dejstva, ki

jih je navedla tožeča stranka v svojih pravočasnih vlogah.

S takšnim postopanjem je sodišče prve stopnje storilo bistveno

kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena

ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, vmesno sodbo

razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje, da opravi novo

glavno obravnavo (1. odst. 354. člena ZPP). Glede na razlog

razveljavitve sodišče druge stopnje na ostale pritožbene navedbe

tožene stranke ne odgovarja. V ponovljenem postopku bo treba

ugotovljeno procesno kršitev odpraviti in o tožbenem zahtevku

odločiti ob upoštevanju pravočasnih navedb pravdnih strank in glede

na dejstva, ki bodo ugotovljena v kontradiktorno opravljenem

postopku.