Appeal court vacates first-instance judgment for unclear possession duration and land boundaries requiring retrial.

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem obsodilnem delu in glede

odločitve o stroških razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka obravnavano tožbo

vložila dne 11.12.2002, torej še pred uveljavitvijo Stvarnopravnega

zakonika, ki je pričel veljati 1.1.2003. Zato pravno podlago za

odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke predstavljajo določbe

ZTLR oziroma Pravna pravila, ki so se razvila na podlagi ODZ, saj

tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da je s priposestvovanjem, torej

na originarni način pridobil lastninsko pravico pred uveljavitvijo

Stvarnopravnega zakonika (primerjaj tudi 268. člen Stvarnopravnega

zakonika).

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je pod točko 1. izreka sodbe ugotovilo, da je

tožnik s priposestvovanjem postal lastnik dela parcele štev. 62/2 in

dela parcele 62/1, obe vl.št. .. k.o. P., in sicer v širini 4 m ob

parceli 51/1 iste k.o. in v dolžini meje s parcelo 51/1 k.o.

P.. Pod točko 2. je naložilo toženki, da dopusti in da soglasje za

odmero dela zemljišča parc.št. 62/2 in 62/1 k.o. P., ki je opisano

pod točko 1. izreka izpodbijane sodbe, pristojni geodetski upravi, na

podlagi katerega bo možna odmera samostojne parcele, sicer bo takšno

soglasje nadomestila pravnomočna sodba v tej pravdni zadevi. Kar je

tožeča stranka zahtevala več in drugače, je pod točko 3. izreka sodbe

zavrnilo. Obenem je odločilo (točka 4. izreka), da je tožena stranka

dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku

133.200,00 SIT, v primeru plačilne zamude pa z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila.

Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka in

uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno

pa razveljavitev sodbe. Izpodbijana sodba ni v skladu z določbami

ZTLR in sodno prakso. Sodišče ni pravilno in v celoti ovrednotilo

izpovedb 16 prič. V nadaljevanju delno citira izpovedbe prič B.,

K. A., S. A. in R. L., ter ob grajanju dokazne ocene prvega sodišča

navaja, da se do vseh izpovedb prič sodišče ni opredelilo. Toženka je

že sedem let v domu, zato je tožnik izvajal posest na skrivaj.

Pritožbo je zato vložil šele sedaj. Že samo besedilo tožbe kaže, da

je tožnik uporabljal sporno površino zgolj kot pot do svojih zemljišč

in ne kot svoje zemljišče. Nepremičnine je tožnik podedoval po očetu,

pri tem pa sploh ni preveril, kaj je podedoval, bil je malomaren in v

zvezi s to pritožbeno trditvijo citira sodbo II Ips 583/97 Vrhovnega

sodišča Republike Slovenije. Tožnik je zatrjeval, naj bi njegovo

zemljišče mejilo na hišo toženke, da so pred 30 leti delali pri

toženki fasado, na vprašanje, kaj so takrat imeli v mislih glede

lastništva poti, pa je odgovoril, da nič. Vse to bi moralo vzbuditi

dvom o tožnikovi dobrovernosti. Citira sodbo III Ips 560/96 Vrhovnega

sodišča Republike Slovenije in na podlagi izpovedb prič Š., G., L. in

G. zaključuje, da bi v predmetnem sporu lahko govorili le o pravici

do služnostne poti, nikakor pa ne o priposestvovanju zemljišča.

Sporen ostaja tudi obseg zemljišča. Sodišče ni preverilo dejanske

širine zemljišča, ampak je vzelo neko povprečje po izpovedbah prič in

tožnika, kar ne ustreza stanju v naravi. Gre za jasno nasprotje med

izvedenimi dokazi in izrekom sodbe. Opozarja na določbo 1500. člena

ODZ in navaja, da je zemljiškoknjižna lastnica parc.št. 62/1 in 62/2

k.o. P. dne 6.4.1999 skupaj z A. B. sklenila izročilno pogodbo s

svojo hčerko M. A., slednja pa se bo tudi vknjižila kot lastnica.

Prevzemnica je bila ob sklepanju pogodbe v dobri veri. Odločitev o

stroških je neobrazložena.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da je tožeča stranka obravnavano tožbo

vložila dne 11.12.2002, torej še pred uveljavitvijo Stvarnopravnega

zakonika, ki je pričel veljati 1.1.2003. Zato pravno podlago za

odločitev o tožbenem zahtevku tožeče stranke predstavljajo določbe

Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih oziroma pravna

pravila, vsebovana v ODZ, saj tožnik s tožbo zahteva ugotovitev, da

je s priposestvovanjem, torej na originarni način pridobil lastninsko

pravico pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (primerjaj tudi

268. člen Stvarnopravnega zakonika).

Priposestovanje kot pridobitev lastninske pravice po samem zakonu,

torej na originarni način, ureja od 1.9.1980 dalje Zakon o temeljnih

lastninskopravnih razmerjih, pred tem pa pravna pravila, ki so se

razvila na podlagi ODZ, v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Zveznega

Vrhovnega sodišča z dne 4.4.1960 - Zbirka sodnih odločb, štev.

V/1-1960 oziroma glede računanja in teka rokov v zvezi z načelnim

pravnim mnenjem z dne 9. in 10.12.1982. Po določbi II. odstavka 28.

člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih znaša

priposestvovalna doba za redno priposestvovanje (dobroverna in

zakonita posest nepremičnine) 10 let, za izredno priposestvovanje

(dobroverna posest) pa 20 let (4. odstavek 28. člena Zakona o

temeljnih lastninskopravnih razmerjih), enako pa tudi v zvezi z že

citiranim načelnim pravnim mnenjem z dne 4.4.1960 v času pred

uveljavitvijo Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih.

Priposestvovalna doba začne teči tisti dan, ko je posestnik dobil

stvar v posest, zaključi pa se z iztekom zadnjega dne te dobe. V

priposestvovalno dobo se všteje tudi čas, ko so predniki sedanjega

posestnika imeli stvar v posesti kot dobroverni in zakoniti

posestniki oziroma dobroverni posestniki.

Razlogi izpodbijane sodbe o tem, kdaj (vsaj najkasneje) je pričela

teči priposestvovalna doba, ki jo v desetletjih zatrjuje tožnik, in

kdaj se je končala, niso popolni. Na strani 3 sodbe sicer sodišče

ugotavlja, da se je zemljišče uporabljajo v obsegu, ki ga zatrjuje

tožnik, vse dotlej, dokler ni bila pot zaprta z nasutjem oziroma

postavitvijo ograje, ter da je takšno stanje trajalo več desetletij.

S tem pa sodišče začetka in konca teka priposestvovalne dobe ni

določno opredelilo, niti ni pojasnilo, ali je priposestvovalna doba

potekla še pred tožnikovo pridobitvijo posesti spornih nepremičnin,

ali pa je vso zahtevano priposestvovalno dobo imel v posesti

nepremičnine tožnik (iz njegove izpovedbe izhaja, da je kmetijo

podedoval po očetu, umrlem pred šestimi leti), ali pa tudi njegovi

posestni predniki in kakšna je bila v slednjem primeru njihova

posest. V ponovljenem postopku bo moralo prvo sodišče to

pomanjkljivost odpraviti in v okviru materialnega procesnega vodstva

zahtevati od tožeče stranke ustrezno dopolnitev navedb (268. člen

ZPP).

Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo (list.št. 6, točka 2.

odgovora na tožbo) ugovarjala obsegu zemljišča, za katerega je tožnik

trdil, da ga je priposestvoval. Sodišče, ki je ugotovilo, da je

tožnik izkazal priposestvovanje dela parc.št. 62/2 in 62/1 k.o.

P. v širini 4 metrov ob parceli 51/1 iste k.o. in v njeni dolžini, ni

pojasnilo razlogov za takšno dejansko ugotovitev, pri čemer iz

tožnikove, v sodbi povzete izpovedbe, izhaja, da se je sporno

zemljišče uporabljajo kot kolovoz približne širine 3,5 metra, na

vsaki strani od poti pa so vedno kosili. In dalje, da se je trasa

poti uporabljala do kapa B. hiše, priče, na primer B., pa so

izpovedale, da je tožnik kosil približno pol metra na vsako stran

kolesnic. Obseg zemljišča, za katerega tožnik zatrjuje, da ga je

priposestvoval, po povedanem ni določno opredeljen, ne opredeljujejo

ga tako določno, da bi bila mogoča geometrska odmera, niti priložene

skice izmer ter fotografije, predlaganega ogleda kraja pa prvo

sodišče ni opravilo. Pa ga bo v nadaljevanju postopka moralo opraviti

in o svojih ugotovitvah izdelati tudi terensko skico, saj priloga B 4

spisa P 122/2002 ni povsem jasna.

Že zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbi tožene stranke

ugodilo in izpodbijano sodbo zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih

dejstvih razveljavilo po določbi 1. odstavka 354. člena ZPP. Po

dopolnjenem dokaznem postopku in popolni dokazni oceni vseh izvedenih

dokazov bo moralo prvo sodišče o tožbenem zahtevku tožeče stranke

znova odločiti, povsem nedvoumno pa odgovoriti tudi na trditev

pritožbe, da tožnik spornega zemljišča ni uporabljal kot svoje

zemljišče (lastninska pravica), marveč samo kot pot do svojih

zemljišč (služnostna pravica).

Iz aktualnih podatkov zemljiške knjige izhaja, da je vknjižena kot

lastnica parc.št. 62/1 in 62/2 k.o. P. toženka. Ker se na podlagi

pravnega posla pridobi lastninska pravica šele z vpisom v zemljiško

knjigo, izročilna pogodba z dne 6.4.1999 pa v zemljiški knjigi ni

izvedena, se pritožba na določbo 1500. člena ODZ, sedaj vsebinsko

enako določbo 2. odstavka 44. člena SPZ (ki govori o omejitvi

zunajknjižnega priposestvovanja za primer, ko ta način pridobitve

lastninske pravice na nepremičnine pride v konflikt z načelom

zaupanja v zemljiško knjigo), neutemeljeno sklicuje, saj M. A.

lastninske pravice še ni pridobila.

Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo odločitev o glavni stvari,

je razveljavilo tudi izpodbijano stroškovno odločitev prvega sodišča.

Odločitev o stroških pritožbenega sodišča temelji na določbi 3.

odstavka 165. člena ZPP.