Appeal dismissed; transfer of property rights before service does not grant standing under ZPP Art. 190.

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

1. Določba 190. člena ZPP se veže na litispendenco tako za tožečo kot

tudi za toženo stranko (primerjaj Jože Juhart, komentar ZPP,

Ljubljana 1974, stran 233). Neutemeljena je zato pritožbena navedba,

da tožeča stranka obdrži procesno legitimacijo že od vložitve tožbe

dalje.

2. Procesno (pravdno) legitimiran je tisti, ki zatrjuje, da ima neko

pravico. Pravdno upravičenje se lahko s posebnim predpisom prenese na

drugo osebo (v tem primeru se nekdo pravda v svojem imenu za tujo

materialno pravico), s sporazumom pa se po oceni pritožbenega sodišča

pravdnega upravičenja ne more prenesti. Pravdno upravičenje namreč ni

kakšna subjektivna pravica, zato se je ne da odstopiti, ne odsvojiti

in ne zastaviti. Gre za golo možnost, doseči meritorno odločbo o

sporni pravici (primerjaj Jože Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ,

stran 185), to možnost pa daje zakon.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni

zahtevek, da se toženi stranki odpoveduje pogodba o najemu trisobnega

stanovanja v izmeri 106,91 m2 v I. nadstropju na naslovu Ž. v

Ljubljani in se ji naloži, da v roku 60 dni navedeno stanovanje

izprazni in ga prostega oseb in stvari izroči tožeči stranki.

Zavrnilo je tudi zahtevek tožeče stranke na povrnitev pravdnih

stroškov (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrniti

toženi stranki pravdne stroške v znesku 250.800,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od dne 5.7.2005 dalje do plačila (2. točka

izreka).

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh

pritožbenih razlogov iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v

nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi,

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi oz.

izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo odločanje. Sodišče prve stopnje je v nasprotju z ZPP presodilo,

da tožeča stranka nima materialnega upravičenja zahtevati od tožene

stranke izpraznitev stanovanja, zato ker tožeča stranka v času

vročitve tožbe toženi stranki ni bila več lastnica predmetnega

stanovanja. Prav tako je napačno stališče sodišča prve stopnje, da se

pravilo iz 190. člena ZPP upošteva šele po nastopu litispendence. Po

vložitvi je tožnica veljavno razpolagala s svojo lastnino, kar je

njena pravica, izvirajoča iz ustavne pravice do zasebne lastnine.

Čeprav tožeča stranka ni bila več nosilka materialnopravnega

upravičenja, je obdržala procesno upravičenje na podlagi 190. člena

ZPP. Procesne pravice morajo slediti pravicam iz materialnega prava,

in ne obratno, zlasti pa procesne pravice ali položaj v pravdnem

postopku ne more ovirati izvrševanja materialnih pravic. Stališče

sodišča prve stopnje pomeni, da lahko tožeča stranka s svojimi

upravičenji iz njene lastninske pravice veljavno razpolaga šele

potem, ko je tožba vročena toženi stranki. Izvrševanje pravic in

upravičenj, ki izvirajo iz lastninske pravice, ne more biti pogojeno

z ravnanjem drugih. Zlasti pa bi bilo to stališče nevzdržno zato, ker

tožeča stranka na nastop litispendence nima prav nobenega vpliva.

Gotovo ratio legis določbe 190. člena ZPP ni v tem, da bi tožeča

stranka imela pravico razpolagati s svojo pravico šele po vročitvi

tožbe toženi stranki, temveč le v pravni varnosti, da se toženo

stranko zaščiti pred tem, da bi tožeča stranka vlagala več tožbenih

zahtevkov o isti stvari. Sodišče prve stopnje bi tako moralo tožeči

stranki priznati tako procesno in stvarno upravičenje v trenutku

vložitve tožbe. Sicer pa je tožeča stranka sodišču prve stopnje

izrecno navajala in dokazovala, da je takšno procesno upravičenje

obdržala na temelju sporazuma s svojima kupcema. Sodišče bi v zvezi s

to okoliščino moralo zaslišati A. in O. J., kakor je predlagala

tožeča stranka, saj je sklenitev tega sporazuma bistvena za odločitev

o prenosu procesnih upravičenj za pravdo.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki v odgovoru na pritožbo

predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in

potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da se

prvi odstavek 190. člena ZPP, ki določa, da če katera od strank

odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda, to ni ovira, da se

pravda med istima strankama ne dokonča, veže na vročitev tožbe toženi

stranki (litispendenco). Pravda začne namreč teči šele z vročitvijo

tožbe toženi stranki (prvi odstavek 189. člena ZPP). Določba 190.

člena ZPP pa se veže na litispendenco tako za tožečo kot tudi za

toženo stranko (primerjaj Jože Juhart, komentar ZPP, Ljubljana 1974,

stran 233). Neutemeljena je zato pritožbena navedba, da tožeča

stranka obdrži procesno legitimacijo že od vložitve tožbe dalje.

Navedena določba pa nikakor ne vpliva na lastninsko pravico tožeče

stranke oz. na njeno možnost razpolaganja s pravicami, kot zmotno

meni pritožba, saj ne glede na določbo 190. člena ZPP tožeča stranka

lahko prosto razpolaga s svojo lastninsko pravico. Navedena določba

ima namreč posledice zgolj na procesnem področju in tožeči stranki ne

odvzema pravice do razpolaganja v času od vložitve tožbe pa do

vročitve tožbe toženi stranki.

Pritožbeno sodišče se nadalje strinja z razlogi sodišča prve stopnje,

da je lastnik tisti, ki odpoveduje najemno pogodbo (53. člen

Stanovanjskega zakona-SZ iz leta 1991, ki ga je v konkretnem primeru

treba uporabiti na podlagi določbe 193. člena Stanovanjskega

zakona-SZ-1 iz leta 2003), zato je tožeča stranka z odtujitvijo

stanovanja izgubila stvarno legitimacijo. Ker pa tožba še ni bila

vročena toženi stranki, pa prav tako ni obdržala procesne

legitimacije.

Procesno (pravdno) legitimiran je tisti, ki zatrjuje, da ima neko

pravico. Pravdno upravičenje se lahko s posebnim predpisom prenese na

drugo osebo (v tem primeru se nekdo pravda v svojem imenu za tujo

materialno pravico), s sporazumom pa se po oceni pritožbenega sodišča

pravdnega upravičenja ne more prenesti. Pravdno upravičenje namreč ni

kakšna subjektivna pravica, zato se je ne da odstopiti, ne odsvojiti

in ne zastaviti. Gre za golo možnost, doseči meritorno odločbo o

sporni pravici (primerjaj Jože Juhart, Civilno procesno pravo FLRJ,

stran 185), to možnost pa daje zakon. Nepravilna je torej pritožbena

navedba, da je tožeča stranka obdržala procesno upravičenje na

temelju sporazuma s svojima kupcema. Sodišče prve stopnje zato o tej

okoliščini tudi ni bilo dolžno izvajati dokazov, tj. zaslišanje A. in

O. J..

Glede na navedeno je pritožba neutemeljena. Sodišče prve stopnje tudi

ni zagrešilo nobene izmed kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP,

na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je

pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo ter izpodbijano

sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Izrek o stroških postopka temelji na določbi prvega odstavka 165.

člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje

stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče pa je odločilo, da stroške odgovora na pritožbo

nosi tudi tožena stranka sama, saj le-teh glede na vsebino ni mogoče

oceniti kot potrebnih stroškov (prvi odstavek 155. člena ZPP).