Appellant dismissed for failing to prove elements of damage claim regarding invalid interim order.

Pritožbi se zavrneta in se potrdita sodba in sklep sodišča prve

stopnje.

Stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Dolžnik, ki od upnika zahteva povrnitev škode zaradi neutemeljene ali

neopravičene začasne odredbe, mora izkazati vse elemente

odškodninskega delikta.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničina

zahtevka na ugotovitev ničnosti določila II. točke Sporazuma o

delitvi skupnega premoženja in preživnini z dne 1.3.1992, oz. na

ugotovitev ničnosti tega sporazuma (posla). Zavrnilo je tudi

nasprotni toženčev zahtevek za plačilo odškodnine 11.725.656,00 SIT.

Glede pravdnih stroškov je odločilo, da nosi vsaka stranka svoje. Z

izpodbijanim sklepom je prvo sodišče zavrglo tožbeni zahtevek

(pravilno: tožbo) na ugotovitev ničnosti določila 2. odstavka V.

točke navedenega Sporazuma.

Tožnica se proti sodbi in sklepu o delnem zavrženju tožbe pritožuje

iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom, da se razveljavita in

zadeva vrne v novo odločanje. Meni, da so ugotovitve sodišča v

nasprotju z izvedenimi dokazi. Nikoli namreč ni z ničemer izkazovala,

da je njena pogodbena volja bila ali je, da toženec dobi v svojo

izključno last njeno polovico obrti in M.. V teku postopka se je kot

nesporno izkazalo, da sta obrt ustvarila skupno in sta jo z dobrim

skupnim delom razširila ter odkupila najete prostore. Iz teh dejstev

bi sodišče lahko sklepalo, kaj predstavlja obrt in M. v primerjavi z

1/2 stanovanja, kar je od ustvarjenega premoženja edino dobila

tožnica (druga 1/2 je itak njena). Ne ve, kaj je hotelo sodišče

povedati s tem, ko našteva premoženje, ki ga je tožnica dobila po

Sporazumu, pri tem pa ji ni bilo treba zahtevati razveljavitve

darilne pogodbe, s katero je polovico nepremičnin podarila tožencu.

Ne da pa sodišče odgovora na to, zakaj je sploh prišlo do istočasne

darilne pogodbe, s katero naj bi toženec po trditvah tožnice

siumulirane polovice M., prenesel na hčerki. Tožnica je verjela, da

bo to res storil, saj jo je prepričal s podpisom darilne pogodbe.

Sicer Sporazuma ne bi podpisala. V konkretnem primeru torej ne gre

samo za zmoto, ampak za napako volje, za katero zakon določa ničnost.

Toženec iz vseh pritožbenih razlogov izpodbija odločitev o zavrnitvi

njegovega nasprotnega zahtevka. Poudarja, da je ta očitno utemeljen

že glede na to, da je tožničin zahtevek zoper njega zavrnjen in

začasna odredba razveljavljena. To hkrati pomeni nasprotje v razlogih

sodbe, saj zahtevek za povrnitev škode zaradi začasne odredbe, ki je

neutemeljena, ne more biti neutemeljen. V zvezi z višino nasprotnega

zahtevka pa opozarja, da je že predlagal izvedenca ekonomske stroke,

ki pa ga sodišče ni angažiralo in je zato dejansko stanje nepopolno

in zmotno ugotovljeno. Zmotno pa je tudi uporabljeno materialno

pravo, saj je presoja o začasni odredbi vezana na vprašanje, ali se z

njo ne povzroča večja škoda od tiste, ki bi grozila, če se odredba ne

bi sprejela. V času, ko je tožnica odredbo predlagala, tožencu škoda

še ni nastala. Nastala pa je kasneje, ko tožnica kljub

neutemeljenosti zahtevka ter zavedanju, da tožencu zaradi nemožnosti

zavarovanja kredita škoda nastaja oz. grozi, začasne odredbe ni

hotela umakniti vedoč, da lahko ravno z njo "najučinkoviteje"

izsiljuje toženca k priznanju nečesa, kar ji ne gre. Nasprotnemu

tožbenemu zahtevku je torej treba ugoditi, saj je zavrnjen v

nasprotju s pravili odškodninske odgovornosti.

Na tožničino pritožbo sta odgovorili oz. se ji v celoti pridružili

stranski intervenientki. Menita, da je sodišče prezrlo, da je bil

tožničin glavni namen pri sklepanju izpodbijanega sporazuma dobrobit

njenih otrok. Dejansko je šlo za napako volje, ker je več kot očitna

toženčeva namerna preslepitev tožnice, s katero sta sklenila in

dogovorila drugačen sporazum od tistega, ki je bil dejansko izveden.

Pritožbi nista utemeljeni.

Izvedeni dokazi po presoji pritožbenega sodišča nedvomno kažejo, da

sta tako tožnica kot toženec ob sklenitvi sporazuma o delitvi

skupnega premoženja in ob istočasnem zapisu darilne pogodbe o prenosu

1/2 nepremičnin v M. na njuni takrat mladoletni hčerki, izrazila

svojo pravo voljo. Toženec pa si je, kot prav tako sledi iz dokaznega

postopka, kasneje glede darila premislil, ko je izvedel za tožničine

do tedaj neizražene namene o zahtevi po najemnini za poslovne

prostore v okviru nepremičnin, ki bi jih podaril hčerkama. Taka

toženčeva reakcija, torej nepodpis darilne pogodbe zato, ker bi bila

v škodo njegovim poslovnim interesom, ki so med drugim bili podlaga

sklenitvi spornega sporazuma, pa je povsem razumljiva in opravičljiva

in je nikakor ni mogoče oceniti v smislu njegovega zatrjevanega

namena izigrati tožnico ter posredno njuni hčerki. O nemoralnosti

toženčevega ravnanja, ki bi povzročilo ničnost sporazuma, oz.

posameznih njegovih določb, tako ne more biti govora. Pritožbeno

sodišče se v tej zvezi poleg povedanega v celoti pridružuje

prepričljivim prvostopenjskim razlogom, z izjemo ne povsem jasne

opredelitve v njih o tem, da je tožnica prejela izključno pravico

uporabe na parcelah v D. brez razveljavitve darilne pogodbe.

Pritožbeno opozorilo o nejasnosti v tem delu obrazložitve je

utemeljeno, vendar tu obseženi razlogi v ničemer ne vplivajo na

prvostopenjsko odločitev. Sicer pa tožnica še v pritožbi poudarja, da

je obstajala njena pogodbena volja za povsem drug pravni posel kot pa

je izražen v Sporazumu. Ker ob tem ni dokazala, da je napako v njeni

volji povzročil toženec s svojim kakorkoli nemoralnim ravnanjem, je

torej pravilno prvostopenjsko sklepanje in opozorilo, da bi morala

razveljavitev Sporazuma, ki je bil zaradi napake volje le izpodbojen,

zahtevati v enoletnem roku od dneva, ko je za razlog izpodbojnosti

izvedela (1. odst. 117. člena Zakona o obligacjskih razmerjih - ZOR).

Za zahtevano ugotovitev ničnosti, bodisi te pogodbe v celoti, ali le

določila njene II. točke, pa po obrazloženem ni podlage. Odločitev o

zavrnitvi takih zahtevkov je zato pravilna in zakonita, prav tako pa

o zavrženju tožbe glede ničnosti 2. odst. V. točke, ki tožnici

zagotavlja trajno delovno razmerje pri tožencu kot nosilcu obrti oz.

podjetniške dejavnosti. Za slednjo ugotovitev namreč, kot pravilno

ocenjuje in utemeljuje prvo sodišče, tožnica nima pravnega interesa

(2. odst. 181. člena ZPP). Sodbo in sklep, ki ju izpodbija tožnica,

je torej pritožbeno sodišče potrdilo (čl. 353 ZPP).

Slediti pa tudi ni mogoče toženčevi pritožbi zoper zavrnitev

njegovega nasprotnega odškodninskega zahtevka. Ne glede na to, da

toženec zmotno meni, da je prvo sodišče zdaj zavrnilo tožničin

predlog za izdajo začasne odredbe (zavrglo in zavrnilo je namreč

njegova predloga z dne 10.11.2003 za prepoved razpolaganja in

odsvojitve oz. obremenitve tožničinih nepremičnin), je odločitev o

zavrnitvi zahtevka za plačilo odškodnine pravilna, njena utemeljitev

pa logična in prepričljiva. Dolžnik ima sicer po določilu 279. člena

Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) pravico od upnika (v konkretnem

primeru od tožnice) zahtevati povračilo škode, ki mu je bila

prizadejana z začasno odredbo, ki je bila neutemeljena ali je upnik

ni opravičil, vendar mora take okoliščine dokazati. To pa tožencu ni

uspelo, saj se je s tožnico na naroku dne 29.1.1999 celo sporazumel,

da se mu prepove razpolaganje in odtujitev nepremičnin v M. (ne pa

tudi obremenitev!) s tem, da velja za tožnico enaka prepoved glede

njenega trisobnega stanovanja, pravici do ugovora zoper tako začasno

odredbo pa se je odpovedal. O njeni neutemeljenosti kot osnovnemu

pogoju za odškodninsko odgovornost tako ni mogoče govoriti. Podlage

zanjo pa tudi ni v dejstvu, da tožnica predloga za odredbo kasneje ni

umaknila, saj je bila prepoved odsvojitve vsekakor v njenem

upravičenem interesu vse do konca pravde. Prvostopenjskemu

razlogovanju o tem, da toženec tudi ni izkazal nadaljnjih potrebnih

elementov odškodninskega delikta, ni potrebno ničesar dodati.

Pritožbeno sodišče se torej sklicuje na zadevno obrazložitev

izpodbijane sodbe, ki jo je zato ob odsotnosti uradno upoštevnih

kršitev, tudi v tem delu potrdilo (čl. 353 ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je posledica neuspelih pritožb ter

dejstva, da intervenientki z odgovorom nista prispevali k razjasnitvi

zadeve (čl. 165/1 in čl. 155/1 ZPP).