Appeal dismissed; court held ordering expert to evaluate prior expert opinion is only a relative procedural violation.

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v zvezi s

popravnim sklepom z dne 20.1.2004.

[JEDRO]

Dejstvo, da je sodišče v pravdi postavljenemu izvedencu naložilo, da

oceni predpravdno izvedensko mnenje, na katero se v okviru svojih

navedb sklicuje tožnik, toženec pa mu nasprotuje, lahko predstavlja

le relativno procesno kršitev.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da morata

toženca tožniku nerazdelno plačati odškodnino 1.700.000,00 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi. V presežku (do 31.000.000,00 SIT) je

tožbeni zahtevek zavrnilo in tožencema naložilo še povrnitev pravdnih

stroškov 844.033,00 SIT tožniku. S popravnim sklepom, ki je postal

pravnomočen, je stroškovni izrek popravilo tako, da mora navedeni

znesek pravdnih stroškov povrniti tožnik tožencema.

Proti sodbi se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta toženca s

predlogom, da se spremeni tako, da se tožbeni zahtevek v celoti

zavrne in da jima je tožnik dolžan povrniti priglašene pravdne

stroške 4.511.716,00 SIT z obrestmi od 14.11.2003 dalje. Menita, da

je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker iz spisa

ni izločilo izvedenskih mnenj dr. V. D. z dne 19.4.1996 ter dr.

T. P. z dne 17.11.1995. Ti mnenji je tožnik pribavil v teku tega

pravdnega postopka brez vednosti in soglasja sodišča in tožene

stranke. Sodišče sicer navedeni mnenji formalno šteje za zdravstveno

dokumentacijo, dejansko pa ju obravnava kot izvedenski mnenji. Pri

tem pa ne upošteva, da izvedenka dr. D. v svojem izvidu z dne

15.11.1995 za tožnikovo splošno zdravnico ne navaja, da je pri

tožniku podan posttravmatski psihoorganski sindrom, pa tudi ne, da

tožnik za to diagnozo ni zahteval nobene odškodnine. Svoj zahtevek je

preoblikoval z vlogo "sprememba tožbe" z dne 23.4.1996 in z njo

zahteval odškodnino za "prestane in bodoče duševne bolečine zaradi

zmanjšanja življenjskih aktivnosti - invalidnost 3. kategorije,

osebnostna spremenjenost, demenca 20.000.000,00 SIT". Nikjer ne

omenja da bi se zmanjšane življenjske aktivnosti manifestirale v

posttravmatskem psihoorganskem sindromu. Sodišče mu je zato sporno

odškodnino prisodilo, za nekaj, za kar sploh ni zahteval nobene

odškodnine. Spregledalo pa je tudi izvid dr. D. z dne 15.11.1995, po

katerem pri tožniku ni podan omenjeni organski prihosindrom, ampak

posttravmatski paranoidni sindrom, ki pa ni posledica telesnih

poškodb iz obravnavane prometne nesreče, ampak predstavlja tožnikovo

bolezensko stanje in njegovo struktuirano osebnost. Po mnenju

izvedenca dr. Z. je vse ugotovljene težave kot so glavobol,

vrtoglavica, agresivnost itd. tožnik imel že pred prometnim škodnim

dogodkom 7.4.1984, zato ni vzročne zveze med njimi in takrat

dobljenimi telesnimi poškodbami.

Glede zastaranja je sodišče spregledalo, da za toženko ne velja

podaljšani rok po določilih KZ, ker ona ni bila nikoli obsojena za

kaznivo dejanje. Zahtevek zoper njo je torej v celoti zastaran.

Napačna je tudi odločitev o pravdnih stroških. Tožnik je uspel le do

5,48%, v pretežnem delu (94,52%) pa propadel. Tožencema bi zato moral

v takem razmerju povrniti njune priglašene stroške, zlasti tudi

izdatke 5 izvedenin, torej jima plačati 4.264.473,90 SIT z obrestmi.

Pritožba ni utemeljena.

Izvedensko mnenje, ki ga katerakoli od strank pridobi izven pravdnega

postopka in se nanj sklicuje, se v pravdi upošteva in obravnava kot

navedba te stranke. Dejstvo, da se je prvo sodišče v odredbi o

določitvi sodnih izvedencev oz. izvedeniške ustanove (red. št. 56)

sklicevalo na izvenpravdna mnenja treh izvedencev, med njimi tudi na

sporni mnenji dr. D. in dr. P., ter naročilo, da jih sodni izvedenci

ocenijo oz. pojasnijo, torej ne predstavlja procesne kršitve. Če pa

bi vendarle šteli, da je bila s tako odredbo ob izrecnem

nasprotovanju tožencev in njuni zahtevi za izločitev mnenj dr.

D. z dne 19.4.1996 ter dr. P. z dne 17.11.1995, kršena določba 2.

odstavka 244. člena ZPP ali morda kakšna druga iz poglavja o

dokazovanju z izvedenci, ki pa je toženca ne opredelita, ta kršitev

nikakor ni vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe (1. odstavek

339. člena ZPP). Tako izvedenec za psihiatrijo dr. Z., kot izvedenka

za klinično psihologijo dr. S., ki sta mnenji izdelala na podlagi

omenjene odredbe sodišča, sta svoje ugotovitve in ocene oprla na

preglede, teste in postopke, ki sta jih opravila sama, pri tem pa sta

podatke iz različnih zdravstvenih kartonov uporabila direktno, ne pa

preko izven pravde podanih mnenj dr. D. in dr. P.. Da sta bili ti

mnenji brez vpliva na zaključke sodno postavljenih izvedencev, sta

oba tudi izrecno izjavila v sklopu svojih izredno podrobnih

zaslišanj, v katerih sta sicer, tudi na direktna dodatna vprašanja

pooblaščenca tožencev, zelo tehtno in pregledno pojasnila svoje

lastne ugotovitve v zvezi s tožnikovimi zdravstvenimi težavami kot

naknadnimi posledicami telesnih poškodb, dobljenih v obravnavani

prometni nezgodi leta 1984. Gre torej za dve povsem samostojni, od

predhodnih mnenj neodvisni in objektivni mnenji. Na ti ekspertizi, ne

pa na izvid dr. D. iz leta 1996, je prvo sodišče dejansko oprlo

izpodbijano odločitev. V kolikor se sodba na strani 4 sklicuje na to,

da je dr. D. psihoorganski sindrom pri tožniku prvič diagnosticirala

v izvidu leta 1996, gre za uvodoma omenjeno opredelitev sodišča do

tožnikovih navedb kot podlage za spremenjeno tožbo glede zatrjevanega

časa nastanka tega obolenja. Ta pa je potrjen z ugotovitvami obeh v

pravdi določenih izvedencev. Iz jasnih, logičnih in izčrpnih

prvostopenjskih razlogov tako obravnavanje stvari povsem nedvoumno

izhaja. V nasprotju z njimi ter s podatki v spisu pa so tudi

pritožbene trditve o prekoračitvi tožbenega zahtevka. V vlogi,

naslovljeni "sprememba tožbe" (list. št. 73 - 75) namreč tožnik pot

točko VII navaja, da je psihiatrično mnenje z dne 19.4.1996 rezultat

preiskav in specialističnega pregleda dne 15.11.1995 pri dr.

D. ter enakega pregleda dne 17.11.1995 pri dr. P.. V nadaljevanju

točno povzema vsebino v mnenju upoštevanih in opisanih simptomov.

Čeprav jih, kot kasneje argumentirano pojasnjuje izvedenec dr.

Z., v skupnosti neprecizno (po dr. D.) opredeli kot stanje

"kroničnega posttravmatskega organskega psihosindroma", namesto

pravilne diagnoze "pokomocijski organski psihosindrom" (po poškodbi

možganov), ni nikakršnega dvoma, da se v isti vlogi zahtevana

odškodnina 20.000.000,00 SIT ne glede na poimenovanje oz. navedbo

diagnoze, nanaša na pod točkama VII in VIII naštete naknadne

posledice poškodb, ki jih je tožnik dobil v obravnavani prometni

nesreči. Vzročno zvezo (delno) med njo in navedenimi posledicami sta

več kot tehtno in prepričljivo utemeljila izvedenca dr. Z. in dr.

S.. Drugačna pritožbena izvajanja v navedenih smereh so očitno le

besedno preigravanje.

V zvezi s pritožbenim stališčem o zastaranju celotnega zahtevka zoper

toženko je treba opozoriti, da se sedaj obravnavani zahtevek niti

nasproti tožencu ne povezuje na njegovo obsodbo za kaznivo dejanje.

Kar je tožnik zahteval po podaljšanem zastaralnem roku po določilih

KZ, je že (pravnomočno) zavrnjeno. Zdaj gre za novo, kasnejšo škodo

zaradi nezgode 1984, ki jo je bilo mogoče prvič ugotoviti oz.

opredeliti (diagnosticirati) šele leta 1995 in torej za uveljavljanje

odškodnine zanjo teče triletni zastaralni rok iz 1. odstavka 376.

člena ZOR od takrat dalje, tako za toženca kot za toženko. Tožba z

dne 24.4.1996 (sprememba tožbe na red. št. 41) je tako vložena

pravočasno.

Neutemeljena je končno pritožbena kritika stroškovne odločitve. Ob

delnem uspehu strank namreč določba 2. odstavka 154. člena ZPP

sodišču dopušča različne možnosti delitve bremena pravdnih stroškov.

V konkretni zadevi je prvostopenjska odločtiev po presoji sodišča

druge stopnje glede na končni rezultat pravilna. Treba je namreč po

navedenem določilu upoštevati tudi vse okoliščine primera. Njihovo

pretehtanje pa pokaže, da bi bil ob strogo računskem gledanju,

kakršno ponuja pritožba, tožnikov delni pravdni uspeh glede na višino

stroškov izničen.

Po obrazloženem in ko tudi ni našlo kršitev, ki jih upošteva po

uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče potrdilo izpodbijano sodbo,

katere razloge sicer v celoti sprejema in se nanje sklicuje (člen 353

ZPP).