Supreme Court holds construction supervision contract is a mandate requiring diligence, not result, and shifts burden of proof to client for negligence.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča

prve stopnje.

[JEDRO]

Pogodba o nadzoru nad gradnjo ima pravno naravo mandatne pogodbe

(člen 749. ZOR in nadaljnji).

Odgovornost za škodo, ki nastane naročniku zaradi nepravilne

izpolnitve mandatarjeve storitvene obveznosti, ki ima značilnost

obligacije prizadevanja, ima značilnost poslovne odškodninske

obveznosti (analogna uporaba splošnih pravil o poslovni odškodninski

obveznosti). Med predpostavkami mandatarjeve odgovornosti za

nepravilno izpolnitev je tudi kršitev poslovne obveznosti, ki ima

znake protipravnega stanja. Mandatarjeva izpolnitev je nepravilna, če

bi škodo lahko preprečil, če bi opravljal nadzor v skladu s pravili

stroke. Da v skladu s pravili stroke tožnik ni ravnal, pa mora

dokazati naročnik - toženec.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je potem, ko je dovolilo spremembo tožbe, delno

ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in tožencu naložilo, da

tožeči stranki plača znesek 345.698,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 8.10.1991 dalje do plačila (točka 2. izreka sodbe). Višji

tožbeni zahtevek (točka 3 izreka sodbe) je pravnomočno zavrnilo. Pod

točko 4. izreka pa je odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti

tožeči stranki pravdne stroške v znesku 190.222,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 2.9.2004 dalje do plačila.

Proti sodbi se pritožuje toženec in jo v obsodilnem delu izpodbija iz

vseh treh pritožbenih razlogov. Navaja, da objekt ni bil zgrajen brez

napak, in to je nesporno. Strop je odpadel, mavčni ometi so bili

izdelani nekvalitetno, tožnik je izpovedal, "da je G. ves čas

opozarjal na nekvalitetno izdelavo mavčnih ometov", torej je to

nekvalitetno delo videl. Samo opozarjanje pa ni dovolj: tožnik

nekvalitetnega dela izvajalcem v gradbenem dnevniku ne bi smel

priznati ali ga izvajalec tako tožencu ne bi smel zaračunati. Res je

G. kasneje strop na svoje stroške popravil, a toženec je zaradi tega

imel škodo. Iz povedanega izhaja, da tožnik saj delno svojega dela ni

opravil, niti si ni ustrezno prizadeval, torej ni strokovno ukrepal.

Samo opozarjanje ni dovolj, marveč je treba preprečiti oziroma doseči

kvalitetno delo s tem, da se nekvalitetnega dela v gradbenem dnevniku

ne prizna in ne plača. Toženec očita tožniku, da je potrdil v

gradbenem dnevniku 8676 dodatnih režijskih ur, čeprav je hotel

toženec z izvedenskim mnenjem dokazati, da je bilo potrebnih le 655

ur. Dokaz, da so bile ure potrebne, in zakaj, pa je na tožeči strani.

V nadaljevanju pojasnjuje, zakaj toliko ur po njegovi oceni ni bilo

opravljenih. Med strankama je bila dogovorjena valutna klavzula, zato

je tožnik upravičen le do plačila tolarske protivrednosti po obračunu

na dan plačila. Zato je sprememba tožbe neutemeljena (tako tudi sodba

II Ips 487/97). O tem ugovoru se sodišče ni izreklo, kar predstavlja

bistveno kršitev določb postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Med pravdnima strankama obstoji soglasje o tem, da je bila med njima

sklenjena pogodba o nadzoru nad gradnjo, ki ima po pravilnem

materialnopravnem naziranju prvega sodišča pravno naravo mandatne

pogodbe (člen 749 ZOR in nadaljnji). S takšno pogodbo se nadzorni

inženir (tožnik) ne zaveže, da bo uresničil končni interes naročnika

(toženec), to je zgrajen objekt brez napak, temveč zgolj, da si bo (s

skrbnim opravljanjem nadzora) prizadeval (obligacija prizadevanja),

obveznosti (analogna uporaba splošnih pravil o poslovni odškodninski

obveznosti). Med predpostavkami mandatarjeve odgovornosti za

nepravilno izpolnitev je tudi kršitev poslovne obveznosti, ki ima

znake protipravnega stanja. Mandatarjeva izpolnitev je nepravilna, če

bi škodo lahko preprečil, če bi opravljal nadzor v skladu s pravili

stroke. Da v skladu s pravili stroke tožnik ni ravnal, pa mora

dokazati naročnik - toženec. Drugačno pravno naziranje pritožbe je

zmotno.

Toženec svojo trditev o nepravilni izpolnitvi tožnika (zaradi katere

mu je nastala škoda), zatrjuje z dvema dejstvoma: da je priznal

tožnik izvajalcu preveliko število ur, ki jih je izvajalcu toženec

plačal, in da je popokal in odpadel ves omet na stropu. Glede prve

trditve toženec svojega dokaznega bremena, da tožnik ni ravnal v

skladu s pravili stroke, ni izpolnil, iz razlogov, ki jih je v svoji

sodbi popolno in pravilno navedlo že prvo sodišče, tudi v zvezi z

neupoštevanjem mnenjem izvedenca Č., ki ga je toženec dobil pred

pravdo, in ki ga tožeča stranka ni sprejela.

O dejstvu, da je popokal in odpadel ves omet na stropu, obstaja med

strankama soglasje, prav tako kot tudi, da je izvajalec na svoje

stroške to napako odpravil. Toženčeva trditev, da je ta napaka

posledica slabega nadzora tožnika, je ostala v postopku pred prvim

sodiščem, po pravilni ugotovitvi prvega sodišča in iz razlogov, ki

jih je navedlo, na ravni pavšalnosti in zato tudi nedokazana. Toženec

te svoje trditve sicer poskuša dopolnjevati v pritožbi, za kar pa je

glede na določbo 337. člena ZPP prekludiran. Sicer pa iz dejanskih

ugotovitev prvega sodišča celo izhaja, da je tožnik na nekvalitetno

izdelavo ometa opozarjal izvajalca in tudi poskrbel, da se je napaka

odpravila. Da bi tožnik, če bi ravnal s potrebno profesionalno

skrbnostjo, to napako lahko preprečil, toženec ni dokazal (že

povedano o mnenju izvedenca Č., na katerega se je toženec skliceval).

Zaradi povedanega toženec neutemeljeno odklanja plačilo tožnikovega

dela in stroškov v zahtevanem znesku, ki je po višini iz razlogov, ki

jih je podrobno navedlo v svoji sodbi prvo sodišče, utemeljeno.

Med strankama je bila glede plačila dogovorjena dovoljena valutna

klavzula, ki po pravilni ugotovitvi prvega sodišča (razlogi o tem so

na 4. strani sodbe in je nasprotni pritožbeni očitek neutemeljen)

omogoča tožniku, da zahteva plačilo le v tolarjih, pri čemer se je

utemeljeno poslužil možnosti, da opravi preračun tuje valute na dan

zapadlosti terjatve (tako tudi sodba II Ips 121/2001 Vrhovnega

sodišča Republike Slovenije, medtem ko sodba II Ips 487/97 istega

sodišča na obravnavano pravno vprašanje ne odgovarja).

Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo toženca zavrnilo

in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi

353. člena ZPP.

Odločitev o stroških tožene stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z

zavrnilnim izrekom sodbe (1. odstavek 154., 1. odstavek 165. člena

ZPP).