Pre-purchase right claim dismissed because plaintiff failed to deposit security for unpaid purchase price at court.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranki nosita vsaka svoje pritožbene stroške.

[JEDRO]

Položitev zneskov, ki so na račun kupnine, po sklenjeni pogodbi

zapadli v plačilo do vložitve tožbe, ali garancije zanje pri sodišču,

je procesna predpostavka za vložitev tožbe zaradi kršitve predkupne

pravice.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrglo tožbo, s

katero je tožnica zahtevala razveljavitev prodajne pogodbe, sklenjene

med toženkama 9.10.2002 za dve točno določeni stanovanji v hiši K. v

Ljubljani, in prodajo teh stanovanj tožnici pod pogoji, opredeljenimi

v zahtevku. Hkrati je prvo sodišče glede na tako odločitev tudi

zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe z naložitvijo

drugi toženki, da preneha z izvajanjem gradbenih in drugih del na

skupnih delih in prostorih hiše. Tožnica mora toženkama povrniti

486.809,00 SIT pravdnih stroškov z obrestmi.

Tožnica se proti sklepu pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in

predlaga, da se razveljavi ter zadeva vrne v novo odločanje. Ker v

času vložitve tožbe kljub vloženi zahtevi še ni dobila sporne pogodbe

iz zbirke zemljiškoknjižnih listin, ni vedela za višino kupnine. Zato

ni mogla položiti ustreznih zneskov. Garancijo pa je ponudila s

polico življenjskega zavarovanja in bančno pogodbo o vezavi sredstev.

Sodišče je kljub sprejetemu dokaznemu sklepu z navedenimi dokazi, ni

pozvalo k predložitvi listin, ampak je zadevo nepričakovano

zaključilo na prvem naroku z izpodbijano odločitvijo. Dejstvo, da je

tožnica sama ocenila znesek kupnine za postavitev zahtevka, še ne

pomeni, da je ta primerljiva ali adekvatna kupnini, ki je bila

plačana za del nepremičnine (stanovanje), ki je bila sicer prodana

kot celota.

V zvezi z zavrnjenim predlogom za izdajo začasne odredbe pa

pritožnica poudarja, da je prvo sodišče ob izrecni ugotovitvi o

verjetni izkazanosti zahtevka v eni prejšnjih svojih obrazložitev

tudi samo omenilo možnost vložitve ponovnega predloga, če bi se

kasneje izkazala drugačna situacija.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Iz same določbe 4. odstavka 20. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur.

l. RS, št. 18/91-I do št. 23/96) in enake določbe zdaj veljavnega 5.

odst. 178. člena SZ povsem nedvoumno sledi, da mora najemnik oz.

prejšnji imetnik stanovanjske pravice, ki uveljavlja predkupno

pravico na stanovanju, v roku za vložitev tožbe zaradi kršitve take

pravice, pri sodišču, na katerega območju je stanovanje oz. hiša,

položiti zneske ali garancijo za zneske, ki so na račun kupnine po

sklenjeni pogodbi zapadli v plačilo do dneva vložitve tožbe. Že ob

vložitvi tožbe mora biti torej izkazano, da je pri sodišču položen

ustrezen znesek ali garancija, kasneje se lahko eventuelno korigira

ali prilagodi le višina zneska. Izkazani polog pomeni procesno

predpostavko, brez katere tožbe ni dopustno vzeti v obravnavo. Tako

razumevanje omenjenega predpisa je potrjeno tudi s stališčem

Vrhovnega sodišča RS ter Ustavnega sodišča RS (odločba Up-251/99).

Zgolj ponujeni dokazi o možnosti zagotovitve pologa torej nikakor ne

zadoščajo za dopustnost sodnega varstva, zato pa sodišče tudi ni

dolžno pozivati tožnika na njihovo predložitev v obliki ustreznih

listin, v smislu dopolnitve tožbe (čl. 108 ZPP). Drugačno pritožbeno

gledanje po obrazloženem ni pravno upoštevno. Sodišče druge stopnje

je zato moralo pritožbo zavrniti in izpodbijano odločitev o zavrženju

tožbe potrditi kot pravilno in zakonito. Enako pa velja glede

zavrnitve predlagane začasne odredbe, in to iz razlogov, ki jih je

navedlo že prvo sodišče (čl. 365, točka 2 ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških je posledica tožničine neuspele pritožbe

ter dejstva, da tožena stranka z odgovorom nanjo ni prispevala k

razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji (čl. 165/1 in čl. 155/1

ZPP).