Appeal dismissed; court held side fine for profit-motivated crime valid even without specific statutory mandate.

1.Pritožba zagovornika obdolženega S.T. se zavrne kot neutemeljena in

se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na

100.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

2.Pritožba državne tožilke se zavrže kot nedovoljena.

[JEDRO]

Šteje se, da je kaznivo dejanje storjeno iz koristoljubnosti, če se

ugotovi, da ga je storilec storil zaradi pridobitve premoženjske

koristi.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje pod točko I. izreka

obdolženca iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za

kaznivo dejanje davčne zatajitve po členu 254/I KZ in odločilo, da

stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke II. odst. 92. člena

ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada

njegovega zagovornika v oprostilnem delu sodbe bremenijo proračun.

Pod točko II. pa je obdolženega S.T. spoznalo za krivega kaznivega

dejanja ponareditve poslovnih listin po členu 240/II in I KZ in mu

izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen desetih

mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Na podlagi II. odst. 36.

člena KZ je obdolžencu izreklo stransko denarno kazen v višini

300.000,00 SIT, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev po

pravnomočnosti sodbe in odločilo tudi, da se stranska kazen izvrši.

Na podlagi I. odst. 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo plačilo

stroškov kazenskega postopka v obsodilnem delu ter odmerilo

povprečnino na 70.000,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožila:

-okrožna državna tožilka zoper oprostilni del sodbe iz razloga

kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega

postopka ter predlagala, da pritožbeno sodišče sodbo v

oprostilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje

v novo sojenje in

-zagovornik obdolženca zaradi kršitve kazenskega zakona in odločbe o

kazenskih sankcijah in predlagal, da pritožbeno sodišče njegovi

pritožbi ugodi tako, da stranske denarne kazni ne izreče.

Višja državna tožilka A.Š. je v pisnem predlogu, podanem po II. odst.

445. člena ZKP predlagala zavrnitev pritožbe obdolženčevega

zagovornika kot neutemeljene in potrditev sodbe sodišča prve stopnje,

pritožbo okrožne državne tožilke pa je umaknila. Z njenim predlogom

sta bila seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, ki pa na predlog

nista odgovorila.

Pritožba zagovornika ni utemeljena.

Po II. odst. 36. člena KZ sme sodišče storilcu za kaznivo dejanje,

storjeno iz koristoljubnosti, izreči denarno kazen kot stransko kazen

tudi tedaj, kadar ni predpisana z zakonom. Kazenski zakonik ne v tej

določbi ne v drugih večkrat, ko sicer omenja kaznivo dejanje,

storjeno iz koristoljubnosti, tega pojma natančno ne obrazloži. Ta

označba se v najožjem pomenu nanaša na tista kazniva dejanja, ki so

po svojem zakonskem opisu storjena le, če je storilec ravnal z

namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist npr.

goljufija, oderuštvo. Takšno ozko tolmačenje pa je preozko, saj bi se

na ta način kot kaznivo dejanje iz koristoljubnosti niti ne štelo

kaznivo dejanje tatvine. Zato se mora šteti kot kaznivo dejanje

storjeno iz koristoljubnosti katerokoli kaznivo dejanje, za katero se

ugotovi, da ga je storilec storil zaradi pridobitve premoženjske

koristi.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi, s katero je obdolženca

oprostilo storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve, ugotovilo, da

ni podan objektivni pogoj kaznivosti - torej namen obdolženca

pridobiti si večjo premoženjsko korist, temveč so njegovemu ravnanju

podani kvečjemu le znaki prekrška. Glede kaznivega dejanja

ponareditve poslovnih listin pa je ugotovilo, da je obdolženec lažne

račune uveljavljal kot stroške za blago, ki ga dejansko ni nabavil in

s tem zmanjšal svojo davčno obveznost. Zagovornik obdolženca zato

nima prav, ko zatrjuje, da koristoljubnost obdolžencu ni dokazana in

to toliko bolj, ko v pritožbi hkrati navaja, da je obdolženec vse

davke (dohodnino in davek na dodano vrednost), ki so mu bile

odmerjene z odločbo Davčne uprave po opravljenem inšpekcijskem

pregledu pri obračunavanju in odvajanju davka po uvedbi DDVja,

poravnal. Zato ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da je

obdolženec storil kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin z

namenom pridobitve premoženjske koristi, sodišče prve stopnje ni

kršilo kazenskega zakona, ker je obdolžencu izreklo tudi stransko

denarno kazen in zato načelo zakonitosti pri izrekanju kazenskih

sankcij ni bilo kršeno.

Pritožba zato ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj

tudi ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev

določb kazenskega postopka, na katere mora paziti po uradni

dolžnosti, preizkus izrečene kazenske sankcije po členu 386 pa je

pokazal, da je bila obdolžencu izrečena ustrezna kazenska sankcija

glede na težo kaznivega dejanja, stopnjo krivde in ugotovljene

okoliščine.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je obdolženec dolžan plačati

stroške pritožbenega postopka, ki so odmerjeni na 100.000,00 SIT

povprečnine glede na trajanje, zamotanost pritožbenega postopka in

premoženjske razmere obdolženca.

Ker je višja državna tožilka umaknila pritožbo, ki jo je zoper sodbo

(kaznivo dejanje pod točko 1 izreka) vložila okrožna državna tožilka,

je pritožbeno sodišče njeno pritožbo v skladu z določbo 390. člena

ZKP zavrglo.

Pritožba zagovornika ni utemeljena.

Po II. odst. 36. člena KZ sme sodišče storilcu za kaznivo dejanje,

storjeno iz koristoljubnosti, izreči denarno kazen kot stransko kazen

tudi tedaj, kadar ni predpisana z zakonom. Kazenski zakonik ne v tej

določbi ne v drugih večkrat, ko sicer omenja kaznivo dejanje,

storjeno iz koristoljubnosti, tega pojma natančno ne obrazloži. Ta

označba se v najožjem pomenu nanaša na tista kazniva dejanja, ki so

po svojem zakonskem opisu storjena le, če je storilec ravnal z

namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist npr.

goljufija, oderuštvo. Takšno ozko tolmačenje pa je preozko, saj bi se

na ta način kot kaznivo dejanje iz koristoljubnosti niti ne štelo

kaznivo dejanje tatvine. Zato se mora šteti kot kaznivo dejanje

storjeno iz koristoljubnosti katerokoli kaznivo dejanje, za katero se

ugotovi, da ga je storilec storil zaradi pridobitve premoženjske

koristi.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi, s katero je obdolženca

oprostilo storitve kaznivega dejanja davčne zatajitve, ugotovilo, da

ni podan objektivni pogoj kaznivosti - torej namen obdolženca

pridobiti si večjo premoženjsko korist, temveč so njegovemu ravnanju

podani kvečjemu le znaki prekrška. Glede kaznivega dejanja

ponareditve poslovnih listin pa je ugotovilo, da je obdolženec lažne

račune uveljavljal kot stroške za blago, ki ga dejansko ni nabavil in

s tem zmanjšal svojo davčno obveznost. Zagovornik obdolženca zato

nima prav, ko zatrjuje, da koristoljubnost obdolžencu ni dokazana in

to toliko bolj, ko v pritožbi hkrati navaja, da je obdolženec vse

davke (dohodnino in davek na dodano vrednost), ki so mu bile

odmerjene z odločbo Davčne uprave po opravljenem inšpekcijskem

pregledu pri obračunavanju in odvajanju davka po uvedbi DDVja,

poravnal. Zato ob pravilnem zaključku sodišča prve stopnje, da je

obdolženec storil kaznivo dejanje ponareditve poslovnih listin z

namenom pridobitve premoženjske koristi, sodišče prve stopnje ni

kršilo kazenskega zakona, ker je obdolžencu izreklo tudi stransko

denarno kazen in zato načelo zakonitosti pri izrekanju kazenskih

sankcij ni bilo kršeno.

Pritožba zato ni utemeljena in jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, saj

tudi ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev

določb kazenskega postopka, na katere mora paziti po uradni

dolžnosti, preizkus izrečene kazenske sankcije po členu 386 pa je

pokazal, da je bila obdolžencu izrečena ustrezna kazenska sankcija

glede na težo kaznivega dejanja, stopnjo krivde in ugotovljene

okoliščine.

Ker pritožnik s pritožbo ni uspel, je obdolženec dolžan plačati

stroške pritožbenega postopka, ki so odmerjeni na 100.000,00 SIT

povprečnine glede na trajanje, zamotanost pritožbenega postopka in

premoženjske razmere obdolženca.

Ker je višja državna tožilka umaknila pritožbo, ki jo je zoper sodbo

(kaznivo dejanje pod točko 1 izreka) vložila okrožna državna tožilka,

je pritožbeno sodišče njeno pritožbo v skladu z določbo 390. člena

ZKP zavrglo.