Appeal dismissed because prosecution attacked only facts, not the verdict, making the appeal inadmissible under criminal procedure law.

Pritožbi pomočnice okrožne državne tožilke in zagovornika obdolženega

B.Š. se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve

stopnje.

Obdolženca se oprosti plačila stroškov pritožbenega postopka iz 1. do

6. točke II. odst. 92. člena ZKP.

[JEDRO]

Okrožna državna tožilka napada le v prvostopenjski sodbi ugotovljeno

dejansko stanje in izpodbija le obrazložitev sodbe, ne pa tudi

sodbenega izreka. Tako tožilka ne uveljavlja, da sodišče prve stopnje

ni rešilo predmeta obtožbe v celoti, zato se pokaže, da njene

pritožbe, ko napada le dejansko stanje oziroma dejanske ugotovitve,

navedene v obrazložitvi sodbe, ni mogoče niti obravnavati, saj

izpodbija sodbo iz nepravih razlogov in se očitno s sodbenim izrekom

strinja. Ker se pritožnica ne strinja s sodbenimi razlogi, v katerih

sodišče prve stopnje ugotavlja, da obtožencu dejanje na škodo

oškodovanca T. ni dokazano, bi morala nujno izpodbijati tudi sodbeni

izrek z uveljavljanjem pritožbenega razloga bistvene kršitve določb

kazenskega postopka iz 7. točke I. odst. 371. člena ZKP. Pritožba

stranke le zoper obrazložitev sodbe pa tudi ni mogoča. Pritožba, v

kateri pritožnik napada v sodbi sodišča prve stopnje ugotovljeno

dejansko stanje se ne nanaša le na izpodbijane obrazložitve, ampak na

sodbeni izrek, ki ga sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe

utemeljuje. Pritožba je po svoji vsebini izraz nezadovoljstva stranke

z določeno odločitvijo v kazenskem postopku. Odločitev sodišča pa je

izražena v sodbenem izreku.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče na J. je z izpodbijano sodbo obdolženega B.Š.

spoznalo za krivega dveh kaznivih dejanj kršitve temeljnih pravic

delavcev po 205. čl. KZ in enega kaznivega dejanja kršitev pravic iz

socialnega zavarovanja po 209. čl. KZ. Izreklo mu je pogojno obsodbo,

v kateri mu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen treh mesecev

zapora, nakar mu je po določbah o steku določilo enotno kazen sedmih

mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let. Obdolženca je na podlagi

IV. odst. 95. čl. Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprostilo plačila

stroškov kazenskega postopka. Na podlagi II. odst. 105. čl. ZKP je

odločilo, da je obdolženi dolžan oškodovancu F.N. plačati znesek

155.740,00 SIT, oškodovanki S.P. pa znesek 173.277,20 SIT, s

presežkom v znesku 2.088.260,00 SIT pa je oškodovanca F.N. napotilo

na pravdo.

Zoper sodbo sta se pravočasno pritožila obdolženčev zagovornik in

pomočnica okrožne državne tožilke. Zagovornik uveljavlja vse

pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi

ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pomočnica okrožnega državnega tožilca se pritožuje zaradi zmotne

ugotovitve dejanskega stanja in predlaga ugoditev pritožbi in

spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obdolženega spozna za krivega

kaznivih dejanj po čl. 205 KZ in čl. 209 KZ, storjenih na škodo

J.T., in mu za vsako od kaznivih dejanj določi po tri mesece zapora

in nato izreče enotno pogojno obsodbo ter mu naloži plačilo stroškov

kazenskega postopka.

Višja državna tožilka A.Š. je v pisnem mnenju, podanem na podlagi

določbe II. odst. 445. čl. ZKP, ki ga je pritožbeno sodišče vročilo

obdolžencu in zagovorniku, predlagala ugoditev pritožbi zagovornika

in razveljavitev izpodbijane sodbe.

Pritožbi nista utemeljeni.

I. Po presoji izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženčevega

zagovornika pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje

vsa odločilna dejstva glede neizplačila plače oškodovancema F.

N. in S.P. ter glede prikrajšanja za delovno dobo oškodovanke S.

P. pravilno ugotovilo, na podlagi njih napravilo utemeljene dokazne

zaključke in jih prepričljivo obrazložilo, na ugotovljeno dejansko

stanje pa je tudi pravilno uporabilo kazenski zakon.

Obdolženčev zagovornik uveljavlja, da je opis dejanja pod točko 1.

izreka za oškodovanka S.P. nejasen, ker se nanaša na obdobje od

19.1.2001 do 30.3.2001 in ne od 19.2.2001, saj je to datum, ki izhaja

iz obračuna plače za februar 2001, sodba pa tudi nima razlogov o tem,

zakaj sodišče prve stopnje izplačilnim listam za mesec februar in

marec 2001 ne verjame in tudi ne zagovoru, da sta bili akontaciji za

navedena meseca izplačani. Uveljavlja, da sodišče v razlogih sodbe ni

pojasnilo, kaj obsega ugotovljena višina prikrajšanja na plači v

znesku 173.277.20 SIT za oškodovanko S.P. in ni upoštevalo, da je ta

oškodovanka šele s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi 10.2.2001

izkazala, da se strinja, da jo obdolženec prijavi pri Zavodu za

pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju

ZPIZ), sploh pa je ta priča izpovedala, da sta bila z obdolžencem

dogovorjena, da jo prijavi s 1.2.2001, kar je kasneje kot pa

19.1.2001. V nasprotju s pritožnikom, pritožbeno sodišče ugotavlja,

da je sodišče prve stopnje, po presoji obdolženčevega zagovora in

izvedenih dokazov, o delu oškodovanke S.P. v obdolženčevem gostinskem

lokalu, utemeljeno zaključilo, da je obdolženec uresničil vse znake

kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po 205. členu KZ

in tudi kaznivega dejanja kršitve pravic iz socialnega zavarovanja po

209. členu KZ. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev glede

oškodovanke S.P. natančno in logično obrazložilo na straneh 6 do 8

sodbe ter pravilno po presoji ravnanja obdolženca, izpovedbe

oškodovanke ter izvedenih listinskih dokazov (obračunov plače za

mesec februar in mesec marec 2001, pogodbe o zaposlitvi,

oškodovankinega obračuna ur ter potrdila o prejemu plače za januar in

del februarja 2001 z dne 19.2.2001) utemeljeno ugotovilo, da je bila

oškodovanka S.P. v obdobju od 19.1.2001 do 30.3.2001 zaposlena v

obdolženčevem gostinskem lokalu ter da je obdolženec z oškodovanko

sklenil pisno pogodbo o delu šele 10.2.2001 in ji za opravljeno delo

za čas od sklenitve pogodbe o zaposlitvi do prenehanja zaposlitve ni

izplačal plače, ki izhaja iz obračunov na list.št. 12 in 13 v spisu,

ter je v času, ko je delala brez sklenjene pisne pogodbe o zaposlitvi

ni prijavil pri ZPIZ. Pravilno je prvostopenjsko sodišče ugotovilo,

da obdolženec oškodovanki P. ni v celoti izplačal dogovorjene plače v

višini 173.277,20 SIT in da jo je prikrajšal za 22 dni delovne dobe.

Sodišče prve stopnje je utemeljeno verjelo oškodovanki, da je v

navedenem obdobju opravljala delo pri obdolžencu in na podlagi ocene

dokazov napravilo pravilne in utemeljene dokazne zaključke, da je

bilo delovno razmerje sklenjeno tudi v času, za katerega obdolženec

in oškodovanka nista podpisala pisne pogodbe. Z natančnimi in

popolnimi razlogi prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče

popolnoma strinja in ugotavlja, da so razlogi sodišča v izpodbijani

sodbi glede oškodovanke P. popolni in natančni. Zato pritožnik z

drugačnim vrednotenjem obdolženčevega zagovora, ko se z oceno

zagovora, ki jo je sprejelo sodišče prve stopnje, ne strinja, z

drugačnim vrednotenjem izpovedb oškodovanke P., ko naj ne bi imela

interesa skleniti delovno razmerje, saj tega tudi ni uveljavljala

pred pristojnim delovnim sodiščem, ter da ni prišlo do prikrajšanja

na plači v višini, kot jo je ugotovilo sodišče, ker naj bi ta znesek

presegal dogovorjene bruto plače za del meseca februarja in v celoti

za mesec marec 2001, pravilnih razlogov prvostopenjskega sodišča ne

more izpodbiti. Sodišče prve stopnje utemeljeno verjame oškodovanki,

da ni prejela niti celotne plače za mesec marec in tudi ne za februar

od 10.2.2001 dalje in tudi ne akontacije osebnega dohodka, kakor je

to zapisano v obeh obračunih plač na list.št. 12 in 13 v spisu, ki ju

je izdelalo obdolženčevo podjetje za oškodovanko in je svojo oceno

obrazložilo na strani 7 in navedlo razloge, ki jih tudi pritožbeno

sodišče sprejema. Nima prav zagovornik obdolženega, da znesek

173.277,20 SIT presega znesek dogovorjene bruto plače za februar in

marec 2001, saj pritožbeno sodišče ugotavlja, da je ta znesek

seštevek bruto plače za februar 2001 v višini 77.073,50 SIT in za

mesec marec 2001 v višini 96.203,70 SIT. Oba bruto zneska plače

obsegata plačilo za redno delo in le za mesec marec tudi nadomestilo

za bolniško odsotnost. Tako se pokaže kot neutemeljeno ugibanje

zagovornika v pritožbi, ali ugotovljeni znesek bruto plač obsega tudi

povračilo stroškov prehrane, prevoza, morebitnih nadur. Zagovornik

obdolženega dejansko izraža le nestrinjanje z dokazno oceno

prvostopenjskega sodišča, in dokaze ter presojene pravne podlage v

izpodbijani sodbi vrednoti drugače, kot jih je vrednotilo

prvostopenjsko sodišče, kar pa ni relevanten razlog za izpodbijanje

dejanskega stanja.

Zagovornik obdolženega izraža tudi nestrinjanje z dokazno oceno

prvostopenjskega sodišča glede kaznivega dejanja po 205. členu KZ na

škodo F.N., ko ponavlja navedbe, ki jih je obdolženec že podal v

svojem zagovoru in sicer, da je obdolženec oškodovancu N. poravnal

vse, kar mu je bil dolžan in da s tem oškodovancem ni sklenil

dogovora o višini plačila na delovni dan, ker tak dogovor ni

običajen. Prvostopenjsko sodišče je na podlagi ocene obdolženčevega

zagovora in izpovedbe oškodovanca N. ter njegovega izpiska ur

napravilo pravilne in utemeljene dokazne zaključke, da je bilo

delovno razmerje sklenjeno tudi med obdolžencem in F.N., ki je pri

obdolžencu opravljal delo od 6.1.2001 do 6.2.2001, čeprav tudi s tem

oškodovancem obdolženec ni podpisal pisne pogodbe o zaposlitvi in

tudi tega oškodovanca ni prijavil pri ZPIZ. Pritožbeno sodišče se

strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča, ko je zaključilo, da je

oškodovanec N. delal v dneh, ki so navedeni v lastni evidenci

oškodovanca, ter da je bil oškodovanec N. upravičen do plačila za

svoje delo v višini 155.740,00 SIT, pri tem pa se je pravilno, zaradi

pomanjkanja objektivnih dokazov o številu opravljenih ur, oprlo na

dogovor o plačilu 10.000,00 SIT na dan, pri tem pa je odštelo prejete

akontacije. Razlogi sodbe niso nejasni, kot neutemeljeno uveljavlja

obdolženčev zagovornik, razlogi prvostopenjskega sodišča so pravilni,

do obdolženčevega zagovora pa se je prvostopenjsko sodišče že

opredelilo, tako da so vse pritožbene navedbe zagovornika v zvezi z

zmotnimi in nepopolnimi zaključki prvostopenjskega sodišča glede

oškodovanca N. neutemeljene. Ravno zato, ker prvostopenjsko

sodišče ni moglo z gotovostjo ugotoviti, koliko delovnih ur je

oškodovanec N. dejansko delal, se je oprlo na drugi kriterij (od dveh

dogovorjenih) za ugotovitev višine neizplačane plače, pri tem pa je

vzelo za obdolženca ugodnejšo možnost, glede na to, da je oškodovanec

N. izpovedoval tudi o dogovoru za plačilo 1.000,00 SIT na uro.

Sodišče prve stopnje je tako na popolno in pravilno ugotovljeno

dejansko stanje v zvezi s kaznivimi dejanji na škodo S.P. in F.

N. pravilno uporabilo določbe materialnih predpisov in je zato

pritožbena navedba zagovornika, da je po členu 205 KZ kazensko pravno

sankcionirano le ravnanje obdolženca v sklenitveni fazi delovnega

razmerja, ne pa v izpolnitveni fazi, neutemeljena. Kaznivo dejanje po

205. členu KZ je podano, če storilec zavestno krši predpise ter tako

prikrajša delavca za eno temeljnih pravic, med katere sodi tudi

pravica do plače, in je za obstoj tega kaznivega dejanja potrebno, da

nastopi posledica v obliki prikrajšanja delavčeve pravice, torej v

obravnavanem primeru, da delavec ne dobi plače ali pa jo dobi le v

omejenem obsegu. Obdolženčev zagovornik zmotno meni, da je to kaznivo

dejanje podano le takrat, kadar bi prišlo do kršitve zakonodaje pri

sklepanju pogodbe in bi bil delavcu priznan manjši obseg pravic, kot

pa mu pripada na podlagi zakona.

Zagovornik obdolženca ponovno uveljavlja dokazne predloge, ki jih je

prvostopenjsko sodišče utemeljeno kot nepotrebne zavrnilo in razloge

za zavrnitev navedlo na strani 5 sodbe. Tudi pritožbeno sodišče

zavrača dokazne predloge obdolženčevega zagovornika za zaslišanje

prič I.J. in A.F. kot nepotrebne, saj predlagani dokazi niso takšni,

da bi pripeljali k boljši razjasnitvi te kazenske zadeve.

Prvostopenjsko sodišče je ravnanja, opisana v izreku izpodbijane

sodbe pod točko 1. pravilno pravno opredelilo kot dve samostojni

kaznivi dejanji po 205. členu KZ. Kaznivo dejanje po 205. členu in

tudi po 209. členu KZ sodi med tako imenovana osebna kazniva dejanja,

pri katerih pa ni mogoča konstrukcija nadaljevanega kaznivega

dejanja, ki je oblika realnega steka, zato je zavzemanje

obdolženčevega zagovornika za drugačno pravno opredelitev, to je le

za eno nadaljevano kaznivo dejanje po 205. členu KZ, čeprav gre za

dejanji, storjeni zoper dva različna oškodovanca, neutemeljeno.

Obdolženčev zagovornik izpodbija tudi kazensko sankcijo in predlaga

izrek denarne kazni, saj bi izrek pogojne obsodbe v tej zadevi

pomenil preklic pogojne obsodbe in izrek zaporne kazni po sodbi,

opr.št. K 166/2003. Izrečena pogojna obsodba je po mnenju zagovornika

prestroga, določene kazni za kazniva dejanja pa niso v sorazmerju z

ugotovljenimi kršitvami. Sodišče naj bi tudi v premajhni meri

upoštevalo časovno oddaljenost obravnavanih dejanj in okoliščin

poslovanja obdolženčevega gostinskega lokala ne bi smelo šteti kot

obteževalno okoliščino. Takšno stališče zagovornika obdolženca ni

sprejemljivo. Odločilni razlog, da sodišče izreče pogojno obsodbo

namesto kazni, je pozitivna prognoza, da storilec ne bo ponavljal

kaznivih dejanj. Na presojo, ali je potrebno izreči pogojno obsodbo

ali denarno kazen, nikakor ne more vplivati okoliščina, da je bila

obdolžencu za kaznivo dejanje v drugi kazenski zadevi izrečena

pogojna obsodba, in da se obdolženec trudi, da bi poplačal

oškodovance. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da so pri

obdolžencu izkazane okoliščine, ki utemeljujejo izrek sankcije

opominjevalne narave, v okviru katere je obdolžencu za vsako kaznivo

dejanje določilo primerno kazen zapora ob upoštevanju ugotovljenih

olajševalnih in obteževalnih okoliščin. Prvostopenjsko sodišče je

skladno z določbami o steku obdolžencu določilo enotno kazen,

sorazmerno s težo storjenih kaznivih dejanj ter stopnjo obdolženčeve

kazenske odgovornosti. Da na izrek pogojne obsodbe ni vplivala sodba

opr.št. K 166/2003 je sodišče prve stopnje izrecno navedlo pri

obrazložitvi kazenske sankcije. Utemeljeno je prvostopenjsko sodišče

obdolžencu v okviru pogojne obsodbe naložilo še izpolnitev posebnega

pogoja in sicer, da mora oškodovancema N.in P. plačati škodo v

zneskih, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe, da ne bo pogojna

obsodba preklicana in določena kazen izrečena. Tako se pokaže kot

neutemeljeno zavzemanje obdolženčevega zagovornika za izrek denarne

kazni namesto pogojne obsodbe.

II. Obdolženčev zagovornik nadalje s svojo pritožbo opozarja, da sodišče

prve stopnje ni v celoti rešilo predmeta obtožbe, saj v sodbenem

izreku ni oprostilo obdolženca za kaznivi dejanji po 205. členu in

209. členu KZ, storjeni na škodo J.T., čeprav je v obrazložitvi (pod

točko C) na straneh 10 do 12 sodbe pojasnilo, da je v tem delu

obdolženca oprostilo obtožbe, kar je storilo tako, da je nedokazani

del očitka po obtožbi, ki zadeva domnevno oškodovanje J.T., iz opisa

dejanja izločilo. Ker je sodišče prve stopnje na podlagi presoje

izvedenih dokazov v resnem (razumnem) dvomu, ali je obdolženec storil

kaznivi dejanji na škodo J.T., bi moralo, ne samo obrazložiti svojo

oceno, ampak tudi v izreku sodbe izreči oprostilno sodbo. Ker tega ni

storilo, torej ni v izreku sodbe odločilo tudi o dejanjih na škodo

J.T., za katera je ugotovilo, da niso dokazana, ni v celoti rešilo

predmeta obtožbe, kar bi lahko pomenilo bistveno kršitev kazenskega

postopka iz 7. točke I. odst. 371. člena ZKP.

Okrožna državna tožilka te kršitve ne uveljavlja, v svoji pritožbi

napada le dokazno oceno in zaključke prvostopenjskega sodišča,

navedene v obrazložitvi sodbe (pod točko C) glede oškodovanca T..

Okrožna državna tožilka napada le v prvostopenjski sodbi ugotovljeno

dejansko stanje in izpodbija le obrazložitev sodbe, ne pa tudi

sodbenega izreka. Tako tožilka ne uveljavlja, da sodišče prve stopnje

ni rešilo predmeta obtožbe v celoti, zato se pokaže, da njene

pritožbe, ko napada le dejansko stanje oziroma dejanske ugotovitve,

navedene v obrazložitvi sodbe, ni mogoče niti obravnavati, saj

izpodbija sodbo iz nepravih razlogov in se očitno s sodbenim izrekom

strinja. Ker se pritožnica ne strinja s sodbenimi razlogi, v katerih

sodišče prve stopnje ugotavlja, da obtožencu dejanje na škodo

oškodovanca T. ni dokazano, bi morala nujno izpodbijati tudi sodbeni

izrek z uveljavljanjem pritožbenega razloga bistvene kršitve določb

kazenskega postopka iz 7. točke I. odst. 371. člena ZKP. Pritožba

stranke le zoper obrazložitev sodbe pa tudi ni mogoča.

Pritožba, v kateri pritožnik napada v sodbi sodišča prve stopnje

ugotovljeno dejansko stanje se ne nanaša le na izpodbijane

obrazložitve, ampak na sodbeni izrek, ki ga sodišče prve stopnje v

obrazložitvi sodbe utemeljuje. Pritožba je po svoji vsebini izraz

nezadovoljstva stranke z določeno odločitvijo v kazenskem postopku.

Odločitev sodišča pa je izražena v sodbenem izreku. Če bi pritožnica

hotela doseči v novem sojenju za obtoženca neugodnejšo sodbo, bi

morala uveljavljati tudi kršitev iz 7. točke I. odst. 371. člena ZKP,

saj je pritožba iz tega pritožbenega razloga praviloma pridržana

okrožnemu državnemu tožilcu, ker sodišče, ko ne odloči o obtožbi v

celoti, ravna obtožencu v korist. Tega pa pritožnica ni storila, zato

v novem sojenju tudi ne more doseči drugačne, za obtoženca

neugodnejše ugotovitve dejanskega stanja, to je izreka obsodilne

sodbe za dejanji po 205. in 209. členu KZ, ki naj bi ju obdolženec

storil na škodo F.T.. Zato se pokaže, da so pritožbene navedbe, v

katerih pritožnica uveljavlja le pritožbeni razlog zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja nerelevantne za izpodbijanje

sodbe.

Tudi zagovornik obtoženca po navedenem dejansko neutemeljeno

uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni v celoti rešilo predmeta

obtožbe. Kot je bilo že pojasnjeno, je kršitev 7. točke I. odst. 371.

člena ZKP obtožencu v korist, ko sodišče v celoti ne reši predmeta

obtožbe in v celoti ne odloči o njej. Zato se pokaže, da je v korist

obtoženca tako že odločeno in pritožba, v kateri pritožnik uveljavlja

navedeno bistveno kršitev, ki bi lahko privedla do razveljavitve

sodbe, ne predstavlja pritožbe, vložene obtožencu v korist, zaradi

česar drugostopenjsko sodišče izpodbijane sodbe v zvezi z dejanjema,

ki naj bi ju obtoženec storil na škodo J.T., ni razveljavilo, saj je

po navedenem ugotovilo, da je zagovornikova pritožba tudi v tem delu

neutemeljena.

Zagovornik v pritožbi nadalje zatrjuje, da obtožba ni rešena v celoti

še iz razloga, ker sodišče prve stopnje ni izreklo zavrnilne sodbe v

zvezi s tistim delom obtožbe, za katerega je pomočnica okrožne

državne tožilke na glavni obravnavi obtožbo umaknila. V zapisniku o

glavni obravnavi z dne 8.11.2005 je navedeno, da je pomočnica okrožne

državne tožilke popravila obtožni predlog in da je "izločila"

besedilo, ki se nanaša na oškodovanega F.N.. S tem pa je okrožna

državna tožilka dejansko umaknila obtožbo za eno kaznivo dejanje po

členu 209 KZ. Res je, da sodišče prve stopnje tudi o tem delu obtožbe

ni odločilo s sodbo (v primeru umika obtožbe, če oškodovanec ne

nadaljuje kazenskega pregona, sodišče izreče zavrnilno sodbo). Iz že

navedenih razlogov, pa se tako pokaže, da je tudi pritožba

obtoženčevega zagovornika v tem delu neutemeljena. Zastavlja pa se

tudi vprašanje, na podlagi česa pa naj bi sodišče v novem postopku

odločalo, ker glede na določbo I. odst. 397. člena ZKP sodišče prve

stopnje, ki je dobilo zadevo v novo sojenje po razveljavitvi sodbe

vzame za podlago prejšnjo obtožbo. Obtožba okrožne državne tožilke pa

je bila v delu umaknjena, zato tudi v novem sojenju, glede na

ugotovljeno procesno situacijo, ni podlage za odločanje o obtožbi

državnega tožilca.

III. Okrožna državna tožilka izpodbija odločitev o stroških, saj ocenjuje,

da jih je obdolženec zmožen plačati, ker je zaposlen in prejema

mesečno plačo v višini 140.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče zavrača

tako oceno okrožne državne tožilke in se povsem strinja z razlogi

izpodbijane sodbe, da je zaradi prezadolženosti obdolženca, ki jo je

pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, in ker obdolženec drugega

premoženja razen plače nima, obdolženca potrebno oprostiti plačila

stroškov kazenskega postopka. Znesek plače, ki jo obdolženec prejema

je nizek in ne zadošča niti za kritje vseh osnovnih življenjskih

stroškov. S plačilom stroškov kazenskega postopka bi bilo

obdolženčevo preživljanje nedvomno ogroženo in se tako pokaže

zavzemanje okrožne državne tožilke za neutemeljeno.

Po navedenem je pritožbeno sodišče, ker je ugotovilo, da razlogi, s

katerimi pritožnika izpodbijata sodbo, niso podani, pritožbi zavrnilo

kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Iz enakih razlogov, kot je to storilo sodišče prve stopnje, je tudi

sodišče druge stopnje obdolženca oprostilo plačila stroškov

pritožbenega postopka.