Court dismisses private prosecution for insult due to failure to allege specific insulting acts in indictment.

Ob reševanju pritožbe zagovornika obdolžene M. D. se izpodbijani

sklep po uradni dolžnosti spremeni tako,

da se obdolženo M. D.

o p r o s t i o b t o ž b e ,

da je dne 7.9.2005 okoli 19. ure na dvorišču stanovanjske hiše M.

H. 1, zasebnemu tožilcu M. K. dejala: "Morilec, morilec",

s tem naj bi storila kaznivo dejanja razžalitve po I. odst. 169. čl.

KZ.

Zasebni tožilec M. K. je dolžan plačati stroške kazenskega postopka

iz 1. do 6. točke II. odst. 92. čl. ZKP, med temi 100.000,00 tolarjev

povprečnine, kakor tudi potrebne izdatke obdolženke ter potrebne

izdatke in nagrado njenega zagovornika.

[JEDRO]

Čeprav je abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja razžalitve po I.

odst. 169. čl. KZ enostaven (kdor koga razžali), zaradi česar v

dejstvenem opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe (obtožnega akta)

niti ni potrebno natančno opisovati izvršitvenega dejanja, pa se za

sklepčnost zasebne tožbe vseeno zahteva, da se tudi v takšnem primeru

trdi, da je storilec s svojim izvršitvenim dejanjem razžalil

zasebnega tožilca. V kolikor takšne kazensko-pravne posledice

konkretni opis kaznivega dejanja ne vsebuje, potem storilčevega

dejanja ni mogoče umestiti kot kaznivo dejanje razžalitve po I. odst.

169. čl. KZ. To tudi zato, ker ima inkriminirana beseda "morilec" po

slovarju Slovenskega knjižnega jezika ne samo pomen "kdor umori

človeka", ampak tudi "tega morilca se ne morem otresti, ker s svojim

govorjenjem zahtevami povzroča občutek neugodja, nejevolje". Sodišče

druge stopnje je zato po preizkusu prvostopenjske odločitve

obdolženko zaradi ugotovljene kršitve kazenskega zakona (1. točka

372. čl. ZKP) obdolženko oprostilo obtožbe zaradi kaznivega dejanja

razžalitve po I. odst. 169. čl. KZ.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedenim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je

obdolženka M. D. storila kaznivo dejanje razžalitve po I. odst. 169.

čl. KZ ter ji izreklo sodni opomin. Prav tako je obdolženki naložilo,

da je dolžna plačati stroške kazenskega postopka.

Takšno odločitev izpodbija zagovornik obdolžene zaradi zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona ter

bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Pritožnik predlaga, da

se obdolženko oprosti obtožbe, podrejeno pa, da se izpodbijani sklep

razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje pred

drugim sodnikom.

Pritožbeno sodišče je ob preizkusu sklepa sodišča prve stopnje po

uradni dolžnosti v skladu s čl. 383 ZKP ugotovilo kršitev kazenskega

zakona iz 1. točke 372. čl. ZKP, ker opis dejanja v izreku

izpodbijanega sklepa ne vsebuje vseh elementov kaznivega dejanja

razžalitve po I. odst. 169. čl. KZ. Pritožbeno sodišče je zato

odločitev prvostopenjskega sodišča spremenilo ter obdolženo iz

razloga po 1. točki 358. čl. ZKP oprostilo obtožbe po zasebni tožbi

zasebnega tožilca.

Čeprav je abstraktni dejanski stan kaznivega dejanja razžalitve po I.

odst. 169. čl. KZ enostaven (kdor koga razžali), zaradi česar v

dejstvenem opisu kaznivega dejanja v izreku sodbe (obtožnega akta)

niti ni potrebno natančno opisovati izvršitvenega dejanja, pa se

vendarle zahteva, da se tudi v takšnem primeru trdi, da je storilec s

svojim izvršitvenem dejanjem razžalil zasebnega tožilca. V kolikor

takšne kazenskopravne posledice konkretni opis kaznivega dejanja ne

vsebuje, storilčevega dejanja ni mogoče umestiti kot kaznivo dejanje

razžalitve po I. odst. 169. čl. KZ. To tudi zato, ker ima lahko

inkriminirana beseda, s katero je kaznivo dejanje razžalitve

storjeno, več pomenov, takšen, ki lahko že objektivno pomeni

razžalitev, obenem pa tudi takšen pomen, ki tudi po najbolj strogih

kriterijih ne bi mogel razžaliti naslovnika.

Navedeno razlagalno izhodišče je uporabilo sodišče druge stopnje, ko

je po uradni dolžnosti ugotovilo kršitev kazenskega zakona. Iz

podatkov spisa je ugotoviti, da je zasebni tožilec po pooblaščencu

proti M. D. vložil zasebno tožbo, v izreku pa navedel: "... zaradi

utemeljenega suma, da je dne 07.09.2005 okoli 19 ure na dvorišču

stanovanjske hiše M. H. 1, S., storila kaznivo dejanje razžalitve po

čl. 169 KZ, ki ga je storila s tem, da je zasebnemu tožilcu M. K.

večkrat dejala "morilec, morilec...!". V takšnem konkretnemo opisu

kaznivega dejanja tako zasebni tožilec ne trdi, da so ga besede, ki

bi jih izrekla obdolženka, tudi razžalile. Takšno trditev je zasebna

tožba navedla šele v obrazložitvi, kar pa ni zadosti, saj je sodišče

zaradi objektivne identitete med obtožbo in sodbo vezano izključno in

samo na opis dejanja v izreku obtožnega akta (1. odst. 354. čl. ZKP).

Pritožbeno sodišče pa še nadalje ugotavlja, da naziv kaznivega

dejanja v konkretnem opisu kaznivega dejanja v zasebni tožbi prav

tako ne zadošča in to ne samo zato, ker sodišče na predlagano pravno

opredelitev (zasebnega) tožilca niti ni vezano, ampak tudi zato, ker

je mogoče določeno ravnanje subsumirati kot kaznivo dejanje šele po

tistem, ko se ugotovi, da konkretni opis vsebuje vse po materialnem

zakonu predpisane elemente kaznivega dejanja. Kakršnakoli drugačna

razlaga takšne obtožbe po zasebni tožbi bi pomenila, da bi sodišče v

takšnem primeru nedopustno arbitriralo in le na podlagi

konkludentnega ravnanja zasebnega tožilca, ker je pač vložil zasebno

tožbo, sklepalo, da ga je obdolženka razžalila. Takšna nedopustna

razsoja v obravnavani zadevi pa bi bila tudi zato, ker je potrebno

večpomenskost inkriminirane beseda "morilec" razlagati tudi

etimološko. Slovar slovenskega knjižnega jezika za besedo "morilec"

obrazlaga dva različna pomena: (1) "kdor umori človeka", (2) "slabš.

kdor s svojim govorjenjem, z zahtevami povzroča občutek neugodja,

nejevolje: tega morilca se ne morem otresti" (Bajec Anton at al,

Slovar slovenskega knjižnega jezika, DZS, Ljubljana, 1994, str. 574).

Takšne pomanjkljivosti po zasebni tožbi pa ni ugotovilo tudi sodišče

prve stopnje, zaradi česar je pritožbeno sodišče poseglo po uradni

dolžnosti v izpodbijano odločitev.

Pritožbeno sodišče zaradi ugotovitve kršitve kazenskega zakona ni

presojalo pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja. Vendar pa bi s

precejšnjo stopnjo verjetnosti bilo mogoče ugotoviti, da je

obdolženka zaradi odnosov z zasebnim tožilcem in predhodnega

opozorila zasebnega tožilca o domnevni neupravičeni košnji moža

obdolženke s takšnimi besedami namignila, da so tovrstne intervencije

zasebnega tožilca nepotrebne. Zato pa lahko tudi objektivno ne morejo

povzročiti kazenskopravno določene posledice, na kar pa opozarja v

pritožbi tudi zagovornik obdolžene.

Zaradi sprejete odločitve je sodišče druge stopnje spremenilo tudi

odločitev o stroških kazenskega postopka, ki temelji na III. odst.

96. čl. ZKP. Zasebni tožilec mora namreč povrniti stroške kazenskega

postopka iz 1. do 6. točke II. odst. 92. čl. ZKP, med temi 100.000,00

tolarjev določene povprečnine, kakor tudi potrebne izdatke in nagrado

zagovornika obdolženke, pa tudi potrebne izdatke obdolženke, v

kolikor bodo priglašeni.