Appeal dismissed; conviction upheld where charge change did not alter the nature of the alleged crime.

Pritožbi zagovornikov obeh obdolžencev se zavrneta kot neutemeljeni

in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženca se oprostita plačila povprečnine kot stroškov pritožbenega

postopka.

[JEDRO]

Obdolženca se do spremembe obtožbe nista opredelila, vendar je šlo v

konkretnem primeru za takšno spremembo, ki ni pomenila očitka, da sta

storila drugo kaznivo dejanje, temveč isti dejanji, glede katerih sta

oba že podala zagovor. Predočena jima je bila izpovedba priče (na

katero je državna tožilka utemeljila spremembo očitka), pri njenem

zaslišanju sta bila navzoča, zato ni mogoče trditi, da se do v

obtožbi spremenjenega načina povzročitve poškodb oškodovancu in na

avtomobilih nista mogla opredeliti.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje oba obdolženca

spoznalo za kriva kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po členu

133/I v zvezi s členom 25 KZ in kaznivega dejanja poškodovanja tuje

stvari po členu 224/I KZ v zvezi s členom 25 KZ. Obema obdolžencema

je izreklo pogojni obsodbi, v kateri jima je vsakemu za kaznivo

dejanje lahke telesne poškodbe določilo kazen pet mesecev zapora, za

kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po dva meseca zapora, ter

obema določilo enotno kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo

dveh let. Oškodovanca J.H. je s premoženjskopravnim zahtevkom

napotilo na pravdo. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov

kazenskega postopka iz 1. do 6. točke II. odstavka 92. člena ZKP.

Zoper to sodbo sta se pritožila zagovornika obeh obdolžencev.

Zagovornik obdolženega M.R., odvetnik G.S. je vložil pritožbo zaradi

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb

kazenskega postopka ter predlagal, da se izpodbijana sodba spremeni

tako, da se obdolženca oprosti obtožbe. Zagovornik obdolženega U.R.,

odvetnik D.M. pa je uveljavljal pritožbene razloge bistvene kršitve

določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja in napadel odločbo o kazenski sankciji ter predlagal, da

pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo

razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec J.S. je v pisnem predlogu, podanem dne

23.1.2006 po II. odstavku 377. člena ZKP predlagal razveljavitev

sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Njegov

predlog je bil posredovan obema obdolžencema in njunima

zagovornikoma, ki pa na predlog niso odgovorilli.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pristojni državni tožilec vložil

obtožni predlog, v katerem je obema očital, da sta oškodovanca J.H.

dne 9.8.2002 pretepla in mu povzročila lahko telesno poškodbo ter da

sta mu poškodovala avto, s tem da sta mu skrivila vrata. Zagovornik

obdolženega M.R. pa sodišču očita, da je obdolženca spoznalo za kriva

obeh kaznivih dejanj po (večkrat) spremenjeni obtožbi s strani

državne tožilke po zaključni besedi in da sta bila zaradi tega

obdolženca spravljena v položaj presenečenja in nista imela možnosti,

da na spremembo obtožbe odgovorita in predlagata izvajanje dokazov v

svojo korist, zaradi česar naj bi jima bila kršena pravica do obrambe

in kršeno tudi načelo enakosti strank pred sodiščem.

Podatki spisa potrjuje, da je državna tožilka obtožni predlog

nazadnje spremenila na glavni obravnavi dne 25.10.2005. Obramba je

spremembi ugovarjala z navedbo, da po zaključni besedi državne

tožilke dne 18.10.2005 niso bili izvedeni nobeni dokazi, ki bi

dopuščali spremembo obtožbe. Državnemu tožilcu je dana možnost

spremembe obtožbe po I. odstavku 344. člena ZKP. Državni tožilec

lahko ustno spremeni obtožbo, če med glavno obravnavo spozna, da

izvedeni dokazi kažejo na to, da se je spremenilo v obtožnici

navedeno dejansko stanje. Vendar pa sodišče ni kršilo določb ZKP, ko

je dopustilo, da je državna tožilka obtožni predlog modificirala po

zaključni besedi, saj državni tožilec z obtožnim aktom razpolaga vse

do trenutka, ko sodnik naznani, da je glavna obravnava zaključena. V

primeru, da je obdolženec navzoč na glavni obravnavi, pa ima ob

spremembi obtožbe možnost predlagati prekinitev glavne obravnave

zaradi priprave obrambe (II. odstavek 344. člena ZKP). V takšnem

primeru mora sodišče presoditi ali gre za takšno vsebinsko spremembo,

da je potrebno predlogu ugoditi. Vsaka sprememba obtožbe še ne

zahteva prekinitve obravnave in sodišče ugotavlja, da nihče od

navzočih prekinitve zaradi priprave obrambe ni zahteval. Res je

sicer, da se obdolženca do spremenjene obtožbe nista opredelila,

vendar pa je šlo v konkretnem primeru po ugotovitvi pritožbenega

sodišča za takšno spremembo, ki ni pomenila očitka obdolžencema, da

sta storila drugo kaznivo dejanje, temveč isti kaznivi dejanji, glede

katerih sta že oba podala zagovor, predočene so jima bile izpovedbe

prič, predvsem priče Z. (na njeno izpoved pa je državna tožilka

utemeljila spremembo), ob zaslišanju katere sta bila navzoča, ko je

opisovala dogajanje, zato ni mogoče trditi, da se do očitkov, glede

načina povzročitve poškodb oškodovancu in poškodb na avtomobilu nista

mogla opredeliti. Dejansko stanje v obtožnem predlogu je namreč v

bistvu ostalo nespremenjeno, obema obdolžencema je bila na glavni

obravnavi omogočena pravica do obrambe, zato niso bile kršene njune

pravice iz 29. člena Ustave.

Pritožnika v svojih pritožbah napadata odločitev sodišča, ki je svojo

sodbo oprlo na izpovedbo priče M.Z.. Tako zagovornik M.R. zatrjuje,

da ne gre za nevtralno pričo, temveč pristransko osebo, ki oba

obdolženca označuje kot vaška pretepača, znana po nasilju v domači

vasi. Zagovornik obdolženega U.R. pa navaja, da sodišče njene

izpovedbe ni preverjalo in da podatki kazenske evidence in postopki o

prekrških tega ne potrjujejo. Iz podatkov kazenskega lista res ne

izhaja, da bi bila obdolženca kaznovana pred sodiščem, podatkov

sodnika za prekrške pa sodišče sploh ni pribavljalo, vendar pa to še

ne pomeni, da je lahko pretepač le tisti, ki je bil že spoznan za

odgovornega za prekršek ali pa spoznan za krivega storitve kaznivega

dejanja. Zagovornik M.R. poskuša omajati verodostojnosti priče tudi z

navedbo, da je priča G. ob soočenju izpovedovala, da te priče na

kraju ni videl, vendar s takšnimi navedbami pravilnosti ugotovitev

sodišča prve stopnje, da je bila priča vsaj delno navzoča, pri tem pa

je tudi zelo prepričljivo pojasnila, kaj je govorila z G., ne more

omajati. Oškodovanec ni poznal nikogar, ne obdolžencev ne priče G. in

ne Z.. Na prepoznavi oseb na Policijski postaji M., list. št. 13 z

dne 26.11.2000 je po fotografijah izločil le M.R.. Obdolžence pa je

identificirala prav Z. (list. št. 7) neposredno po dogodku, pri čemer

je pojasnila, da sta bila storilca domačina U. in M.R., tretji pa je

bil prav tako domačin, vendar ne ve točno kdo, izkazalo pa se je, da

sta bila obdolženca prav brata R., tretji pa P.G., ki tudi živi v

M..

Pritožbi nadalje izpostavljata neskladnosti v izpovedbah M.Z. in

oškodovanca J.H. tekom postopka in očitata sodišču, da se do teh

skladnosti ni opredelilo in ni navedlo razlogov, zakaj je zavrnilo

zagovore obdolženca, ki so potrjene z izpovedbo priče P.G.. Iz

razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče zavrnilo zagovora

obdolženca, ki sta poskušala oškodovanca prikazati kot napadalca iz

razlogov, ker se je oprlo na izpovedbo priče Z. in oškodovanca in

zato, ker obdolženca nista izkazala, da bi bila tudi sama kaj

poškodovana in ker sta takoj, ko je bilo govora o tem, da oškodovanec

kliče policijo, skupaj z G. zbežala in zato ker ni verjelo izpovedbi

priče G., saj je ocenilo, da se je prav pri soočenju z Z. pokazalo,

da je naklonjen obdolžencema, torej prijateljema. Ocena izpovedbe

P.G. je prepričljiva in prav soočenje s pričo Z. (list. št. 18) na

glavni obravnavi in tudi po ugotovitvi pritožbenega sodišča pokazalo,

da sodišče tej priči ni moglo verjeti.

Pritožnika navajata neskladja glede podrobnosti izpovedbe Z., pri tem

pa spregledata, da tudi izpovedba G. ni v celoti skladna z zagovori

obdolžencev, saj je G. zatrjeval, da je prvi udaril oškodovanec ter

da mu je U.R. udarec vrnil in da se je šele nato v pretep vmešal

M.R.. V nasprotju s tem pa sta v bistvenih delih skladne izpovedbe

oškodovanca in Z. v delu, da je oškodovanec sedel v avto, ko sta

pristopila oba brata in ga napadla. Iz izpovedbe Z. nedvomno izhaja,

da je starejši, torej M.R., s pestjo udaril oškodovanca v obraz, da

je zagrabil za voznikova vrata in jih lomil z rokami, da je pristopil

mlajši, torej U.R., katerega je poskušal zadržati G., pa se mu je

izmuznil in brcal vrata. Ker pa Z. celotnega dogodka ni videla in to

tudi jasno pojasnila, da je odšla na parkirišče po tem, ko je slišala

razbijanje zunaj, se je sodišče glede začetka pretepanja oziroma

dogodka utemeljeno oprlo na izpovedbo oškodovanca, da sta ga pretepla

oba obdolženca, ker jima je rekel, naj nehata metati steklenice po

parkirišču. Zato ni nobenega dvoma, da je oškodovanec zadobil

izkazane poškodbe s strani obeh in da sta mu tudi oba poškodovala

avto. Prav tako niso utemeljene pritožbene navedbe, da ni bilo

nobenega surovega pretepanja s strani obdolžencev. Vsa odločilna

dejstva so po ugotovitvi pritožbenega sodišča pravilno ugotovljena in

glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno uporabilo

kazenski zakon. Očitki pritožnikov, da sodba nima razlogov o

odločilnih dejstvih, pa so neutemeljeni.

Zagovornik obdolženega U.R. izpodbija tudi odločbo o kazenski

sankciji in meni, da je "dolžina skupne zaprne kazni" previsoka in

predolga preizkusna doba. Kot okoliščine, ki bi narekovale znižanje

določene kazni, navaja obdolženčevo nekaznovanost in starost ob

dogodku 21 let. Nekaznovanost obdolženca je sodišče štelo kot

okoliščino, zaradi katere se je odločilo za izrek sankcije

opominjevalne narave. Posamični in enotna kazen pa sta po oceni

pritožbenega sodišča primerni teži kaznivega dejanja, stopnji krivde

in ugotovljenim okoliščinam, v katerih sta oba obdolženca storila

kaznivo dejanje. Enaka ugotovitev namreč velja tudi glede določene

kazni M.R., saj je pritožbeno sodišče kazensko sankcijo glede tega

obdolženca preizkušalo v skladu z določbo 386. člena ZKP. Glede na

vse okoliščine je pritožbeno sodišče tudi ocenilo, da je dvoletna

preizkusna doba primerna in ustrezna.

Obdolženca nimata sredstev za preživljanje, zaradi česar sta jima

tudi bila postavljena zagovornika po zakonu o brezplačni pravni

pomoči, zato je pritožbeno sodišče, ko je sicer ugotovilo, da

pritožbi obeh zagovornikov nista utemeljeni in da izpodbijana sodba

nima kršitev določb postopka in kazenskega zakona, na katere mora

paziti po uradni dolžnosti ter je sodbo sodišča prve stopnje

potrdilo, oba obdolženca oprostilo plačila povprečnine kot stroškov

pritožbenega postopka, ker bi bilo s plačilom le-teh ogroženo njuno

preživljanje.