Court partially allows appeal for defamation of a judge, dismissing charges against the journalist but holding the caller liable.

Pritožbi zagovornika obtoženega M.P. se delno ugodi

in se izpodbijana obsodilna sodba pod točko I/1,

da je preko sredstev javnega obveščanja, preko televizije RTV

Slovenija na prvem programu, v nedeljo dne 9.2.2003 ob 13.20 uri v

oddalji "..." razžalil zasebno tožilko M.M. s tem, da je v

kontekstu celotne oddaje o njej žaljivo govoril, predvsem pa izjavil:

"To je bila sodnica M.M.. Za to sodnico smo takoj ugotovili, da je

bila, bi rekli, tesno povezana s H.in da so bili vsi znaki korupcije.

V tem postopku je bilo tudi navedeno, da nam H. grozi in da nam bi

rekli, da je vse znake, da bo tle zidal na črno in če ga bomo

ovirali, da bo uporabil tudi, bi rekli, silo proti nam";

... "Sodišče v A. praktično, bi rekli, ugotovljeno je, da je

popolnoma skorumpirano od gospoda H. Ne samo gospa M., ampak

tudi drugi člani tega sodišča so v tej navezi s H.";

... "Za to sodnico smo takoj ugotovili, da je bila, bi rekli, da sva

povezana s H. in da so bili vsi znaki korupcije. Ker, kaj je

dokazali smo, da je sodnica, bi rekli, v toku, bi rekli, postopka

zamenjala dokumentacijo na dan, ko se je meni zgodil napad";

... "Uradno prikazuje, kot da bi res dala odpoved, po naših

poizvedbah pa je bila odstavljena kot sodnica, saj je dal višji

tožilec v pismenem odgovoru, da je sodnica bila odstavljena, ne pa,

da je ona dala odpoved ali pa kaj podobnega";

... "Že v toku sodnega postopka je bilo nam jasno, da sodnica

M., čeprav je na sodišču, je opravljala delo za H.. Ko je bila

odstavljena kot sodnik, je praktično postala odvetnik v H. pisarni in

za njega dela...";

in s čimer je izjavil preko televizije na vprašanje novinarja M.J. o

zasebni tožilki nekaj, kar lahko škoduje njeni časti in dobremu imenu

tako, da je na žaljiv in zaničevalen način, z očitanimi korupcijami v

času, ko je opravljala sodniško funkcijo in z namenom, da jo

diskreditira pri njenem sedanjem opravljanju odvetniške funkcije,

navajal trditve, ki so žaljive in imajo za zasebno tožilko M.M.

negativne posledice;

r a z v e l j a v i

v odločbah o krivdi, določeni denarni kazni in izrečeni enotni kazni,

pa tudi glede stroškov, ki bi jih moral obtoženec plačati v zvezi z

zasebno tožbo M.M., to je njenih potrebnih izdatkov ter potrebnih

izdatkov in nagrade njenega pooblaščenca,

nakar se zasebna tožba v tem delu

v skladu z določbami 393. člena v zvezi s 1. točko I. odst. 352.

člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljnjem besedilu ZKP)

z a v r ž e .

Pritožba zagovornika obtoženega M.P. v preostalem delu ter pritožba

pooblaščenca zasebnih tožilcev pa se zavrneta kot neutemeljeni in se

v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Zasebna tožilca morata plačati kot stroške pritožbenega postopka

povprečnino vsak v znesku 200.000,00 tolarjev.

[JEDRO]

Ko je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil obtoženi spoznan za

krivega kaznivega dejanja po členu 170/I KZ, ki naj bi

žalil zasebno tožilko, ki je bila v času storitve sodnica okrajnega

sodišča, ne da bi bila zasebna tožba, ki je bila pravočasno vložena,

predložena okrožnemu državnemu tožilcu kot predlog zaradi

eventuelnega pregona, je obsodilno sodbo razveljavilo in zasebno

tožbo zavrglo. Po odločitvi okrožnega državnega tožilca, v kolikor ne

bo prevzel pregona, pa se bo kazenski postopek po zasebni tožbi lahko

nadaljeval, ker gre le za okoliščino, ki začasno preprečuje pregon.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je bil obtoženec spoznan za krivega z

dejanjem pod točko I/1 kaznivega dejanja razžalitve po II. in I.

odst. 169. člena KZ na škodo M.M., s kaznivim dejanjem pod točko I/2

pa kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po II. in I. odst. 171.

člena KZ na škodo R.H.. Nato sta mu bili določeni za vsako kaznivo

dejanje denarni kazni po 300.000,00 tolarjev, potem pa izrečena

enotna denarna kazen v višini 500.000,00

tolarjev, plačljiva v treh mesecih po pravnomočnosti sodbe.

Obdolženec je bil obsojen tudi na plačilo 100.000,00 tolarjev

odmerjene povprečnine ter plačilo potrebnih izdatkov zasebnih

tožilcev ter potrebnih izdatkov in nagrade njunega pooblaščenca.

Pod točko II pa je bil obtoženec M.J.oproščen obtožbe, in sicer pod

točko II/1 kaznivega dejanja razžalitve po II. in I. odst. 169. člena

KZ na škodo M.M. in z dejanjem pod točko II/2 kaznivega dejanja

žaljive obdolžitve po II. in I. odst. 171. člena KZ na škodo R.H..

Glede oprostilnega dela je bilo odločeno, da morata zasebna tožilca

plačati vsak po 100.000,00 tolarjev povprečnine ter potrebne izdatke

obtoženca, pa tudi potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika.

Proti takšni odločitvi sta se pravočasno pritožila zagovornik

obtoženca in pooblaščenec zasebnih tožilcev, in sicer zagovornik

obtoženca iz vseh pritožbenih razlogov ter kršitve Ustave Republike

Slovenije, pri čemer je predlagal oprostitev obtoženca ali pa

razveljavitev izpodbijane obsodilne sodbe. Pooblaščenec zasebnih

tožilcev pa se je pritožil tako zoper obsodilno, kakor tudi zoper

oprostilno sodbo, pri čemer je glede obsodilnega dela sodbe predlagal

občutno zvišanje denarne kazni, ali pa izrek zaporne kazni. Izven

pritožbenega roka pa je še dopolnil svojo pritožbo in predlagal naj

se obtožencu izreče le zaporna kazen. Glede oprostilne sodbe

obtoženemu M.J. pa je smiselno, glede na vsebino pritožbe, predlagal,

naj se ga obsodi za kaznivo dejanje razžalitve ter žaljive

obdolžitve na škodo obeh zasebnih tožilcev in pri tem navedel, naj bi

obtoženec protipravno ravnal v smislu konkurenčnosti in večje

gledanosti napram drugim komercialnim TV postajam ter tako zelo grobo

in nedopustno posegel v osebnostne pravice obeh zasebnih tožilcev,

zaradi česar bi moral biti v vsakem primeru sankcioniran.

Pooblaščenec zasebnega tožilca R.H. je odgovoril na pritožbo

zagovornika obdolženca in predlagal, naj se pritožbo zagovornika

obdolženca zavrne kot neutemeljeno, posebej še, ker se z navedbami v

zagovornikovi pritožbi ponovno žali in žaljivo obtožuje zasebnega

tožilca.

Delno utemeljena je le pritožba zagovornika obtoženega M.P..

Po pregledu podatkov kazenskega spisa, razlogov izpodbijane sodbe in

preizkusu le-te v smeri pritožbenih navedb zagovornika obtoženca, mu

je predvsem pritrditi, da naj bi bila čast zasebne tožilke napadena,

glede na opis obtoženčevega protipravnega ravnanja v izreku obsodilne

sodbe pod točko I/1, kot takratne sodnice Okrajnega sodišča v Piranu.

Napadeno pa naj bi bilo tudi samo piransko sodišče kot skorumpirano.

V zvezi s temi očitki ima pritožba zagovornika prav, da iz podatkov

kazenskega spisa ne izhaja, da sta zasebna tožilka in njen

pooblaščenec s predložitvijo zasebne tožbe na pristojno državno

tožilstvo skladno z določbami 2. odst. 178. člena KZ podala predlog

za pregon, tako da naj bi sodišče prve stopnje s tem zagrešilo

bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke I. odst. 371.

člena ZKP, ker naj bi kršilo predpise kazenskega postopka o tem, ali

je podana obtožba upravičenega tožilca. Zato pritožbeno sodišče v

zvezi s temi očitki ugotavlja, da je izpodbijana obsodilna sodba

glede teh očitkov obtožencu vsekakor preuranjena, ker bi moralo

sodišče prve stopnje, ko je preizkušalo zasebno tožbo, pred

obravnavanjem postopati vsaj v smislu določb III. odst. 147. člena

takratnega ZKP in jo poslati pristojnemu državnemu tožilcu na vpogled

kot predlog, če že ne bi pred tem opozorilo vlagatelja, to je

pooblaščenca zasebne tožilke, da mora zasebno tožbo v tem delu kot

predlog najprej poslati tožilcu. Ker pa to ni bilo storjeno, je

kazenski postopek po zasebni tožbi zasebne tožilke M.M., kot takratne

sodnice, ki pa je bila medtem res že razrešena, vendar pa je bila v

času domnevne storitve obravnavanega kaznivega dejanja še sodnica,

tekel brez zahteve upravičenega tožilca. To pa pomeni, da gre za

okoliščino, ki je začasno preprečevala pregon, glede na to, da je

bila zasebna tožba vložena pravočasno v trimesečnem roku, kot to

zahtevajo določbe Zakona o kazenskem postopku v I. odst. 408. člena

ZKP.

Zato je moralo sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v obsegu, ki

je razviden iz te odločbe v skladu s citiranimi določbami ZKP

razveljaviti in zavreči zasebno tožbo, obenem pa razveljaviti tudi

odločbe o kazni, enotni kazni in stroških v zvezi z vloženo zasebno

tožbo zasebne tožilke M.M., kajti o stroških bo treba odločiti v

nadaljnjem postopku, v kolikor se bo postopek nadaljeval bodisi z

obtožbo pristojnega okrožnega državnega tožilca, ali pa v primeru, če

ta ne bo nadaljeval pregona, pa po eventuelni novi zasebni tožbi, ker

je bila sedanja zasebna tožba, ki bi moral biti pravzaprav predlog,

vložena pravočasno.

Glede ostalih odločitev sodišča prve stopnje pa pritožba zagovornika,

pa tudi pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca R.H. nista

utemeljeni.

Glede obsodbe obtoženca v zvezi z zasebno tožbo zasebnega tožilca

R. H. pritožbeno sodišče po proučitvi podatkov kazenskega

spisa ter razlogov v zvezi s tem kaznivim dejanjem nima nobenih

pomislekov. Zaključki o obstoju obravnavanega kaznivega dejanja na

škodo zasebnega tožilca na strani 11 izpodbijane sodbe so

prepričljivi in sprejemljivi, saj ga je obtoženec v obravnavanem

prispevku prikazal kot podkupovalca in agresivneža, ki je moralno

oporečen in kar nedvomno lahko škoduje njegovi časti in dobremu

imenu, saj ga širša javnost pozna kot uspešnega poslovneža. Pri tem

mu je obtoženec nedvomno očital takšna žaljiva dejstva, za katera pa

tudi ni mogel dokazati, da je imel utemeljen razlog verjeti v

resničnost svojih trditev, pri čemer pa se je tudi zavedal, da

utegnejo biti neresnična, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje.

Sicer pa je prvostopenjsko sodišče obtoženčeve trditve preizkusilo

tudi glede na ostale določbe 171. člena KZ in v razlogih pravilno

presodilo, da obtoženec svojih trditev ni mogel dokazati niti s

pravnomočno kazensko sodbo. Zato so tako dejanski, kakor tudi pravni

zaključki sodišča prve stopnje glede tega dela izpodbijane sodbe

sprejemljivi tudi za pritožbeno sodišče in pritožba zagovornika zoper

odločbo o krivdi ni mogla uspeti.

Neutemeljeni pa sta obe pritožbi, tako pooblaščenca zasebnega

tožilca, kakor tudi zagovornika, zoper odločbo o kazenski sankciji,

ki je bila obtožencu določena, oziroma glede na razveljavitev sedaj

velja za izrečeno, za to kaznivo dejanje. Gre za denarno kazen, pri

katere izbiri in višini je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo

vse tiste okoliščine, ki v skladu z določbami 41. člena KZ narekujejo

tako izbiro primerne kazenske sankcije, kakor tudi ali naj bo kazen

manjša ali večja, pri čemer tudi glede tega dela izpodbijane sodbe

pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov in ugotavlja, da ni

nobenih utemeljenih razlogov za izrek, bodisi blažje, ali pa celo

strožje kazenske sankcije, za kar se zavzemata pritožbi, posebej pa

ni nobenih utemeljenih razlogov, da naj bi bila obtožencu za to

kaznivo dejanje izrečena kazen zapora, kot je to tudi izrecno

predlagano v pritožbi pooblaščenca.

Neutemeljena pa je pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca tudi proti

oprostilnemu delu sodbe. Pravilne so ugotovitve prvostopenjske sodbe,

da v ravnanju obtoženega M.J. ne gre za vse potrebne znake

obravnavanih kaznivih dejanj razžalitve in žaljive obdolžitve, kajti

glede na obtoženčeva vprašanja oziroma tekst, ki je predstavljal v

bistvu le dialog s soobtoženim P., ni moč s potrebno gotovostjo

trditi, da naj bi s tem tudi on sam posegel v osebnostno sfero in

dostojanstvo zasebnih tožilcev. Pri tem je sodišče prve stopnje

utemeljeno upoštevalo posebne določbe o kaznivosti za kazniva

dejanja, storjena po javnih občilih, pri katerih je za takšna

protipravna ravnanja odgovoren avtor. To pa je tista oseba, ki je

vsebinski tvorec javnosti posredovane izjave in ki je bil v

konkretnem primeru obtoženi M.P.. On je bil namreč tisti, ki je

poklical soobtoženega M.J. in to prav z namenom, da bi bile njegove

trditve o zasebnih tožilcih objavljene po televiziji, pri čemer tudi

ni moč zatrjevati, kot se to trdi v pritožbi pooblaščenca, da naj bi

bil ta prispevek na televiziji objavljen brez privolitve obtoženega

M. P., ki je po pravilni in sprejemljivi oceni sodišča prve

stopnje določno izrazil voljo, da naj bi bile njegove trditve javno

objavljene. Tako sodišče prve stopnje utemeljeno ni moglo pripisati

kazenske odgovornosti obtoženemu M.J. za storitev očitanih mu obeh

kaznivih dejanj.

Sprejemljive pa so tudi ugotovitve v zvezi s kaznivim dejanjem, ki je

očitano temu obtožencu pod točko II/2 glede objave fotografije

zasebnega tožilca brez njegovega dovoljenja v povezavi s štetjem

denarja. Tudi ti razlogi sodišča prve stopnje so sprejemljivi, ko je

presodilo, da naj bi bilo to ravnanje namenjeno bolj dodatnemu

utemeljevanju abstraktnega stanu kaznivega dejanja žaljive obdolžitve

in pravzaprav nepotrebno. Glede na povedano pa se tudi ni moč

strinjati z navedbami pooblaščenca zasebnega tožilca v pritožbi zoper

oprostilni del izpodbijane sodbe, čeprav je morda obtoženi M.J. v tem

prispevku le ravnal v določenem nasprotju z novinarskim kodeksom, ko

si v tem prikazanem primeru ni pridobil odziva obeh oseb, na kateri

so se obtožbe M.P. nanašale in je tako v določeni meri poskrbel za

podano dramatičnost in senzacionalističnost svojega prispevka. Vendar

pa se tudi pritožbeno sodišče ne more strinjati z navedbami pritožbe,

češ da naj bi obtoženec tako svojevrstno obarval svoj prispevek, da

bi to že pomenilo očitani mu kaznivi dejanji razžalitve oziroma

žaljive obdolžitve. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo pooblaščenca

v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno.

Glede na to, da pooblaščenec s svojo pritožbo zoper odločbo o

kazenski sankciji, izrečeni obtožencu za kaznivo dejanje na škodo

R.H. ni uspel, ni pa uspel tudi zoper oprostilni del, morata zasebna

tožilca plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino vsak v

znesku 200.000,00 tolarjev. Povprečnino je pritožbeno sodišče

določilo glede na obseg zadeve, trajanje pritožbenega postopka in

premoženjske razmere zasebnih tožilcev v skladu z določbami III.

odst. 92. ter I. odst. 98. člena ZKP.