Court dismisses appeal upholding conviction for credit card misuse and civil claim in criminal proceedings.

Pritožba zagovornika obtoženega E.K. se zavrne kot neutemeljena in se

sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženi E. K. je dolžan plačati kot stroške pritožbenega postopka na

150.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

[JEDRO]

Obtoženec je zavrnil kreditno kartico gospodarske družbe, katere

edini ustanovitelj in zastopnik je, zaradi pridobitve protipravne

premoženjske koristi. Pridobljena protipravna premoženjska korist pa

predstavlja škodo, ki jo oškodovanec lahko uveljavlja v kazenskem

postopku zoper storilca kaznivega dejanja.

[OBRAZLOŽITEV]

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v L. obt. E. K. spoznalo

za krivega kaznivega dejanja zlorabe bančne kartice po čl. 253/II in

I KZ ter obtožencu izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo

kazen osmih mesecev zapora s preizkusno dobo treh let in pod

nadaljnjim pogojem, da oškodovancu P. d.d. L. povrne njegov

premoženjskopravni zahtevek v višini 1,289.886,89 SIT. Oškodovancu je

priznalo premoženjskopravni zahtevek v višini 1,289.886,89 SIT z

zakonitimi obrestmi od zapadlosti vsakega posameznega zneska dalje do

plačila. Na podlagi 49. člena KZ je obtožencu v določeno zaporno

kazen v pogojni obsodbi za primer preklica le-te vštelo čas prebit v

priporu od 15.11.2005 do 5.2.2005. Obtožencu je naložilo tudi v

plačilo stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. tč. II. odst. 92. čl.

ZKP in povprečnino v višini 60.000,00 SIT.

Proti tej sodbi je obtoženčev zagovornik vložil pritožbo zaradi

kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter

odločbe o kazenski sankciji in premoženjskopravnem zahtevku ter

predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da

obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da spremeni izpodbijano

sodbo glede odločbe o kazenskih sankcijah in premoženjskopravnem

zahtevku. Zagovornik je tudi predlagal, da Višje sodišče v Ljubljani

zagovornika in obtoženca obvesti o seji senata.

Višja državna tožilka iz Vrhovnega državnega tožilstva Republike

S. A. Š. je v pisnem predlogu, podanem po II. odst. 377. čl. ZKP

predlagala zavrnitev pritožbe obtoženčevega zagovornika. Z njenim

predlogom sta bila seznanjena, obtoženec dne 27.2.2006 in zagovornik

dne 15.2.2006 na predlog nista odgovorila.

Obtoženec in njegov zagovornik sta bila o seji senata obveščena,

vendar na sejo nista pristopila, zato so bili izpolnjeni pogoji za

opravo seje.

Pritožba ni utemeljena.

Iz razlogov izpodbijane sodbe izhaja, da je bil obt. E. K. edini

ustanovitelj in zastopnik gospodarske družbe B.c.Z. d.o.o. in da je v

imenu pravne osebe sklenil pogodbo s P. za Magno kartico ter da je to

kartico zlorabil, saj je kupoval različno blago in plačeval storitve

za svoje potrebe in v kritičnem obdobju nakupil za 1,681.463,50 SIT

blaga, vendar se je P. poplačal iz predložene menice le v višini

280.823,50 SIT, saj je bilo na žiro računu gospodarske družbe le

toliko denarnih sredstev. Sodišče je tudi ugotovilo, da je obtoženec

vedel, da ob plačilu ne bo imel kritja. Teh ugotovitev pritožnik ne

izpodbija, meni pa, da je glede na sklenjeno pogodbo zavezanec za

plačilo gospodarska družba, ne pa obdolženec kot fizična oseba in da

je šlo le za obligacijsko pravno razmerje med obema družbama.

Zatrjuje, da obtoženec sploh ne more biti storilec kaznivega dejanja

in da sodišče prve stopnje oškodovancu P. ne bi smelo prisoditi

premoženjskopravnega zahtevka. Takšno stališče je zmotno, saj

obtoženec, ki je bil zakoniti zastopnik družbe, odgovarja za škodo,

ki jo je naklepno povzročil s storitvijo kaznivega dejanja. Obtoženec

je zlorabil kreditno kartico za pridobitev protipravno premoženjske

koristi. Kaznivo dejanje zlorabe bančne kartice pa stori storilec, ki

uporabi bančno kartico z namenom, da bi sebi ali komu drugemu

pridobil protipravno premoženjsko korist, čeprav ve, da nima kritja

in si tako premoženjsko korist tudi pridobi. Pridobljena protipravna

premoženjska korist pa predstavlja škodo, ki jo oškodovanec lahko

uveljavlja v kazenskem postopku zoper storilca kaznivega dejanja. Pri

tem pa je povsem irelevantno zatrjevano dejstvo, da P. d.d. ni

predlagal izvršbe proti pravni osebi, upoštevajoč tudi izpis iz

sodnega registra, da je bila obtoženčeva gospodarska družba iz

registra izpisana dne 28.5.2003 na podlagi Zakona o finančnem

poslovanju podjetij. Ker je v določbi 100. člena ZKP predpisano, da

se premoženjskopravni zahtevek, ki je nastal zaradi kaznivega dejanja

na predlog upravičenca obravnava v kazenskem postopku, je sodišče

prve stopnje ravnalo pravilno, ko je (na podlagi II. odst. 105. čl.

ZKP) ob izreku obsodilne sodbe oškodovancu prisodilo njegov

premoženjskopravni zahtevek in tudi v skladu z določbo III. odst. čl.

50 KZ v pogojni obsodbi določilo posebni pogoj, da mora glavnico

plačati oškodovancu. Pri tem pa je sodišče v korist obtoženca kršilo

kazenski zakon, saj ni določilo roka za izpolnitev te obveznosti.

Navedene kršitve pa ob ugotovitvi, da je vložena le pritožba v korist

obtoženca, višje sodišče po uradni dolžnosti glede na določbo I.

odst. 383. čl. ZKP ni moglo odpraviti.

Iz navedenega izhaja, da pritožba zagovornika obtoženca ni

utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo, sodbo sodišča

prve stopnje pa potrdilo, o stroških pritožbenega postopka pa

odločilo v skladu z določbo I. odst. 98. čl. ZKP.