Appeal partially allowed; sentence changed to conditional imprisonment with three-year probation period.

Pritožbi zagovornika se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v

odločbi o kazenski sankciji izrečeni obtoženemu spremeni tako, da se

mu izreče po členu 51 KZ

pogojna obsodba,

v kateri se mu po členu 212/I KZ določi

kazen 8 (osem) mesecev zapora.

Ta kazen pa ne bo izrečena, če obdolženi v preizkusni dobi dveh let

ne bo storil novega kaznivega dejanja.

V ostalem pa se pritožba zagovornikov zavrne kot neutemeljena in se v

nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Zagovora obtoženca, da je bil na določenem kraju (potrjena z

izpovedbama dveh prič) ni potrebno dodatno dokazovati, ker ga je

sodišče sprejelo kot resničnega, čeprav je to dejsvo v povezavi z

drugimi dokazi ocenilo drugače od pričakovanj obtoženca (obrambe),

ki je s tem dejstvom skušala dokazati obtoženčev alibi.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega TR, GP

in DD spoznalo za krive kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki

I. odst. 212. člena KZ. Obtoženemu TR je izreklo šest mesecev zapora.

Preklicalo mu je pogojni obsodbi (Okrožnega sodišča v K, opr. št. K

61/2004 in Okrajnega sodišča v L, opr. št. II K 116/2005) in izreklo

enotno kazen deset mesecev zapora. V to kazen mu je vštelo tudi čas

prebit v hišnem priporu in pridržanju. GP je izreklo pogojno obsodbo,

v kateri mu je določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo

dveh let. Obtoženemu DD pa je izreklo osem mesecev zapora. Odločilo

je tudi, da morajo obdolženci plačati stroške pritožbenega postopka

in sicer vsak na 60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Zoper navedeno sodbo so se pritožili zagovorniki obtoženega DD iz

vseh pritožbenih razlogov in predlagali, da pritožbeno sodišče

izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženega oprosti obtožbe.

Višja državna tožilka pri Vrhovnem državnem tožilstvu Republike

Slovenije NF je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo

obtoženčevega zagovornika zavrne kot neutemeljeno.

Na mnenje višje državne tožilke so odgovorili obtoženčevi zagovorniki

in predlagali tako kot v pritožbi.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče ne sprejema razlage pritožnikov, da bi sodišče

moralo zagovora TR in GP presojati v skladu s pravili, ki urejajo

zaslišanje prič, in sodišče prve stopnje njunega zagovora, ki ga je

prebralo brez soglasja, ne bi smelo uporabiti kot dokaz zoper

obtoženega D. Zakon o kazenskem postopku določa različen procesni

položaj za obtoženca in priče. Zato zagovor obdolženca ne moremo

presojati in enačiti z izpovedjo priče dane v kazenskem postopku.

Sodišče prve stopnje je upravičeno na glavni obravnavi dne 10.8.2005

(list. št. 127) prebralo zagovora obeh obtoženih (na glavni

obravnavi se nista zagovarjala), ki sta ga podala pred preiskovalnim

sodnikom, saj za to ni potrebno soglasja strank (člen 325 ZKP). Ne

drži trditev pritožnikov, da je sodišče v nasprotju z določili ZKP

prebralo zapisnik iz preiskave o izpovedi priče DB. Iz zapisnika

glavne obravnave z dne 10.8.2005 je razvidno, da je bila ta priča

neposredno zaslišana in so ji bile le predočene nekatere njene

izpovedbe v priskavi, ker se izpovedba priče na glavni obravnavi ni

ujemala z izpovedbo dano v preiskavi. Zato pritožbeno sodišče

ugotavlja, da obdolžencu niso bile kršene pravice (pritožnik izrecno

ne pove, katere), kot to smiselno uveljavljajo pritožniki v svoji

pritožbi. Pritožbeno sodišče poudarja, da je zagovor soobtoženih

lahko eden od dokazov. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo

tako na zagovora soobtoženih kot tudi na objektivne dokaze (zaseg

predmetov, izpovedi neprizadete priče DB, dopise policijske postaje

in druge). Svojo odločitev je sprejelo na dovolj trdnih dokazih, ki

pa niso bili pridobljeni s kršitvijo določb Zakona o kazenskem

postopku ali z ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih

svoboščin.

Pritožbeno sodišče ugotavlja tudi, da je sodišče prve stopnje

utemeljeno zavrnilo dokazne predloge in to tudi v svoji obrazložitvi

ustrezno pojasnilo. Po mnenju pritožbenega sodišča k razjasnitvi

dejanskega stanja ne bi pripomogel izvedenec avtomobilske stroke, ki

bi ugotavljal zmožnost obremenitve avtomobila R5. Sodišče prve

stopnje je namreč razpolagalo z izpovedjo priče DB, ki je povedal, da

je videl osebno vozilo R5 bele barve s prtljažnikom, kakršnega je

uporabljal prav obtoženi D, kako je odpeljalo izpred skladiščnih

prostorov družbe T d.o.o. in je bilo močno obremenjeno. To pa

potrjuje zagovora obeh soobtoženih, da sta v vozilu zadaj ležala na

vzetih predmetih (kolutih izolacije). Zato je tudi po mnenju

pritožbenega sodišča postavitev izvedenca o možni obremenitvi vozila

R5 nepotrebna. Tudi postavitev izvedenca medicinske stroke, da bi

ugotovil sposobnost zaznavanja in reagiranja soobtoženih, je sodišče

prve stopnje utemeljeno zavrnilo. Res, da sta prvoobtožena govorila o

tem, da sta zaužila alkohol in psihoaktivne snovi, vendar iz njunih

reakcij in ravnanj ni mogoče sklepati, da bi bila njuna sposobnost

zaznavanja ali obvladovanja kakorkoli prizadeta, ter je zato dokazni

predlog, ki so ga podali zagovorniki, neutemeljen. Sodišče prve

stopnje je upravičeno zavrnilo dokaz za zaslišanje očeta MD, ki je

obtoženemu D posodil vozilo. Nepotrebno je namreč ugotavljati, ali je

bilo vozilo zamazano zaradi prevoza izolirnega materiala, pa tudi ni

mogoče z gotovostjo trditi, ali so sledi bile prisotne ali ne. Poleg

tega je sodišče imelo v drugih dokazih dovolj opore za trdne

zaključke. Prav tako je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo

izvedbo dokazov z zaslišanjem IR in LG in policistov, ki so

obtoženega D ustavljali. Samo zaznavanje in reakcije obtoženega D ob

zaustavitvi s strani policistov, niso bile takšne, da bi pri

policistih vzbujale kakršenkoli sum v obtoženčevo vpletenost v

očitano kaznivo dejanje, saj bi ob sumu postopali drugače kot so.

Sodišče prve stopnje pa je sprejelo, da je bil obtoženi D na koncertu

pevke C in zato tega dejstva z zaslišanjem predlaganih prič, tudi po

mnenju pritožbenega sodišča ni bilo potrebno dodatno dokazovati.

Pritožnik sicer ne zatrjuje, da je bila s tem zagrešena bistvena

kršitev določb kazenskega postopka (2. odst. 371. člena ZKP, ampak

nakazuje na to, da sodišče prve stopnje dejanskega stanja ni

razčistilo v takšni meri, da bi lahko napravilo pravilne zaključke

(2. odst. 373. člena ZKP). Pritožbeno sodišče pa zavrača takšno

sklepanje pritožnikov. Sodišče prve stopnje je naredilo natančno

časovno analizo in na podlagi analize zaključilo, da so obtoženi

storili očitano kaznivo dejanje. Časovna analiza namreč pokaže, da je

zagovor obtoženega DD, ki dejanje zanika in trdi, da je bil v času,

ko so bili odpeljani prvi izolirni koluti iz skladišča oškodovane

organizacije in ki so bili kasneje najdeni pri njemu doma, na

koncertu, kar potrdita tudi MD in SO, ni prepričljiv. Sodišče prve

stopnje je upravičeno izpovedi obeh prič ocenilo kot neprepričljivi,

saj sta priči zainteresirani za izid kazenskega postopka glede na

njuno razmerje do obtoženega (sestra obtoženega in dekle njegovega

brata), zagovora prvoobtoženih pa sta potrjena z izpovedbo priče DB

in dopisom policijske postaje, iz katerega je razvidno, da je priča

dvakrat klical policiste in opisal, kako je najprej videl belo vozilo

znamke R5, ki je bilo močno obremenjeno in ki je peljalo izpred

oškodovane d.o.o. in kasneje še vozilo znamke Ford Sierra. V času

drugega klica pa so policisti opravljali postopek legitimiranja

voznika belega vozila znamke Renault 5 v katerem so bili sopotnik in

sopotnici in to v bližini skladišča, iz katerega so bili predmeti

odnešeni. Postopek pa so prekinili, ker so se odpeljali za vozilom

znamke Ford in ki je bilo kasneje ustavljeno ter v katerem so prijeli

soobtožena in mladoletnika ter v vozilu našli tudi izolirne kolute in

klešče. Ker se zagovora prvoobtoženih povsem ujemata z izpovedjo

priče in drugimi objektivnimi podatki, je gotovo, da je obtoženi D,

ki od kraja dejanja stanuje le kakših 6 km, skupaj s sopotniki, ki so

bili v vozilu (ml. MD, obtoženčeva sestra in dekle njegovega brata),

gotovo zapustili koncenrt toliko prej, da so uspeli priti na kraj,

kjer je bil obtoženi D dogovorjen s soobtoženima, ter je nato

neposredno sodeloval pri izvršitvi dejanja. Sodišče prve stopnje je

utemeljeno zaključilo, da ne gre za dogovor prvoobtoženih, da bosta

obremenila tretjeobtoženega. Njuno priznanje in obenem obremenjevanje

obtoženega D je potrjeno, kot je bilo že rečeno s časovno analizo

dogajanja in izpovedjo priče DB ter podatki, kje so bili zaseženi

izolirni koluti (pri obtožencu doma in vozilu Ford), ugotovljeno

poškodbo ograje (ogled kraja dejanja). Neutemeljeno je tudi

zatrjevanje pritožnikov, da obtoženi ni imel motiva, ker je plačal

dejansko vrednost izolacijskega materiala, saj je predstavnik

oškodovane organizacije povedal, da je dejanska vrednost ene role

izolacijskega materiala 4.680,00 SIT in da so bile zasežene

izolacijske role poškodovane ter je bila zato njihova cena nižja,

obtoženi pa je za plačilo ene role izolacije obljubil 1.000,00 SIT.

Pritožnik uveljavlja tudi kršitev kazenskega zakona, ker naj bi bila

vrednost vzetih predmetov majhna. Zatrjevana kršitev ni podana, saj

ni izkazano, da bi obtoženim šlo za za to, da si pridobijo stvar

majhne vrednosti. Nasprotno iz zagovora prvoobtoženih je razvidno, da

jima je obtoženi D naročil, naj ob drugem prevozu vzamejo čimveč

izolacijskega materiala, kar pomeni, da niso podani vsi elementi za

pravno opredelitev po II. odst. 211. člena KZ. Tudi ni zagrešena

kršitev materialnega zakona, s tem, ker mladoletnikoma KK in MD ni

bila nikdar dokazana krivda in sodelovanje pri izvršitvi z

obtoženimi. Mladoletnika v tem postopku nista bila obtožena, ampak se

zoper njiju vodi postopek pri sodniku za mladoletnike ter se zato

njuna kazenska odgovornost ni ugotavljala, je pa iz dokazov, ki so

bili zbrani tekom postopka, nedvomno ugotovljeno, da sta tudi

mladoletnika sodelovala pri izvršitvi očitanega kaznivega dejanja.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da imajo pritožniki prav, ko

ocenjujejo, da je izrečena kazenska sankcija neprimerna glede na težo

očitanega kaznivega dejanja, in obtoženčevo kazensko odgovornost.

Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v odločbi o kazenski

sankciji spremenilo tako, da je obtoženemu DD izreklo pogojno

obsodbo, v kateri mu je določilo kazen osem mesecev zapora s

preizkusno dobo treh let. Pri tem je upoštevalo, da bo že opozorilo

ob zagroženi kazni dovolj vplivalo na obtoženega, da ne bo več

ponavljal kaznivih dejanj. Obtoženi se mora zavedati, da v kolikor v

času preizkusne dobe stori novo kaznivo dejanje, da se pogojna

obsodba lahko prekliče in kazen izvrši. Pri določitvi višine določene

zaporne kazni in preizkusne dobe pa je pritožbeno sodišče upoštevalo

okoliščine, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje, to je, da

obtoženi še nikdar ni bil kaznovan, da je bil dejansko naročnik

izvršitve očitanega kaznivega dejanja, da gre za sorazmerno mladega

človeka, da pridobljena premoženjska korist ni velika in da občasno

dela, kot tudi, da se je sedaj vpisal na Univerzo v L, Fakulteto za

upravo, kot tudi, da je samostojni podjetnik in živi v izvenzakonski

skupnosti z LG.

Pritožbeno sodišče pa zavrača pritožbene navedbe, da bi sodišče prve

stopnje moralo obdolženca oprostiti plačila povprečnine, ker ga

preživljajo starši in je družina socialno ogrožena, saj je iz drugih

pritožbenih navedb in kasnejšega odgovora višji državni tožilki,

razvidno, da ima obdolženi podjetje, istočasno pa študira, kot tudi

dela preko študentskega servisa ter je zato pritožba v tem delu

neutemeljena. Obtoženi ima dovolj sredstev, da bo lahko stroške

postopka določene v povprečnini povrnil.