Appeal dismissed; obtaining delivery info is not required before leaving a notice for service by post.
Legislator summary
AI generatedThe court dismissed the appeal against a final order enforcing a judgment against a company and its shareholders. The defendants argued the court failed to verify if the server attempted to locate the defendants before leaving a notice at their residence. The court held that obtaining information about the defendant's availability is not a prerequisite for leaving a notice for a subsequent service attempt.
Legislator headnote
AI generatedZPP 142. člen; Pravilnik o ovojnici za vročanje pošti; Pridobitev informacij o dostopnosti naslovnika ni pogoj za izpustitev sporočila pri naslednjem poskusu vročitve.
Keywords
AI generatedCited Legislation
AI generatedRelated Decisions
AI generatedFull text
Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.
[JEDRO]
Pridobitev informacije o tem, kdaj in kje bo naslovnik dosegljiv, ni
pogoj za to, da vročevalec pusti sporočilo v naslednjem poskusu
vročitve.
[OBRAZLOŽITEV]
Sodišče prve stopnje je s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne
listine naložilo dolžniku N., d.o.o., da upniku plača glavnico v
znesku 557.905,55 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti
posameznega zneska dalje in izvršilne stroške v znesku 24.530,00 SIT.
Hkrati je dovolilo predlagano izvršbo. Po izbrisu omenjenega dolžnika
iz sodnega registra na podlagi določb Zakona o finančnem poslovanju
podjetij je po predlogu upnika sodišče nadaljevalo postopek zoper
družbenika dolžnika N. d.o.o. I. G. in G. Š., in sicer z novim
izvršilnim sredstvom - rubežem premičnin. Procesni sklep o
nadaljevanju postopka proti družbenikoma je postal pravnomočen
27.8.2004. Dne 9.12.2004 sta dolžnika vložila predlog za
razveljavitev klavzule o pravnomočnosti, ki ga je sodišče z
izpodbijanim sklepom zavrnilo.
Proti takšni odločitvi dolžnika vlagata pravočasno pritožbo, s katero
uveljavljata vse formalno opredeljene pritožbene razloge. Sodišču
prve stopnje očita, da se ni opredelilo do vseh navedb v predlogu za
razveljavitev klavzule o pravnomočnosti. Navajata, da se je v
konkretnem primeru vročevalec arbitrarno odločil, kje naj bi bila
dolžnika, ne da bi pred tem poskušal pridobiti relevantne podatke.
Prav tako se je sodišče opredelilo, kot da je dokazano, da je
vročevalec pustil obvestilo na vratih stanovanja ali v predalčniku. V
obravnavani zadevi pa vročevalec očitno ni zabeležil, na katerem
mestu je pustil obvestilo. Tudi ni znano, kako je sodišče prišlo do
ugotovitve, da v stanovanju ni bilo oseb, ki bi lahko sprejele
pisanje. Pri tem se sodišče ni opredelilo glede poskusa vročitve
sosedu. Zaključuje, da pogoji za fikcijo vročitve niso mogli biti
izpolnjeni. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev
zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Pritožba ni utemeljena.
Tretji odstavek 142. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju
ZPP) določa, da če se tisti, ki se mu mora pisanje osebno vročiti, ne
najde tam, kjer naj bi se mu vročilo, poizve vročevalec, kdaj in na
katerem mestu bi ga lahko našel, in mu pusti pri katerem od odraslih
članov gospodinjstva ali drugi osebi, navedeni v 1. in 2. odstavku
140. člena ZPP, pod pogoji, navedenimi v 142. členu ZPP, pisno
sporočilo, naj bo določen dan ob določeni uri v stanovanju oziroma na
svojem delovnem mestu, da sprejme pisanje. Ne drži pritožbeni očitek,
da v obravnavani zadevi ni dokazano, da bi vročevalec pustil
obvestilo na vratih stanovanja oziroma v predalčniku. Iz obvestila o
prispelem pismu jasno izhaja, da je vročevalec dne 17.8.2004 pustil
dolžnikoma sporočilo o ponovnem poskusu vročitve v hišnem
predalčniku. Iz obvestila o prispelem pismu, ki ima pomen javne
listine (1. odstavek 224. člena ZPP) je torej ta okoliščina
postopanja vročevalca izkazana.
Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, po katerem naj bi vročevalec
arbitrarno odločil, kje naj bi bila dolžnika, ne da bi pred tem
poskušal pridobiti relevantne podatke in očitek, da ni izkazano, ali
je vročevalec poskušal pisanje vročiti tudi odraslim družinskim
članom ali sosedu. Kot je bilo že navedeno, je potrdilo o vročitvi
javna listina, ki dokazuje resničnost tistega, kar se v njej potrjuje
oziroma določa, če je izpolnjena tako kot to terjajo drugi predpisi
(Pravilnik o ovojnici za vročanje po pošti v pravdnem postopku).
Pritožnika bi torej morala dokazovati, da so v navedeni javni listini
dejstva neresnično ugotovljena, oziroma da je sama listina nepravilno
sestavljena. Breme dokazovanja, da vročevalec ni poskušal pisanja
izročiti odraslim družinskim članom ali sosedu pritožnika z ničemer
ne izpolnjujeta. Pri tem niti ne zatrjujeta obstoj možnosti za takšno
nadomestno vročitev. Glede očitka, da bi vročevalec moral poizvedeti,
kdaj in na katerem mestu bi lahko našel tistega, ki mu je treba
pisanje vročiti, pa je treba navesti, da vročevalec v vsakem primeru
lahko pusti sporočilo in v tem sporočilu določi, kdaj bo zopet
opravljal vročanje, ter pozove naslovnika, da naj bo takrat v
stanovanju. Pridobitev informacije o tem, kdaj in kje bo naslovnik
dosegljiv, torej ni pogoj za to, da vročevalec pusti sporočilo v
naslednjem poskusu vročitve (Pravdni postopek, zakon s komentarjem,
prva knjiga, str. 570). Pritožbeni očitki pomanjkljivosti v
predpostavkah za fikcijo vročitve so torej neutemeljeni. Sodišče prve
stopnje je pravilno štelo, da je bil sklep o nadaljevanju postopka
zoper pritožnika vročen. Pritožbo dolžnikov je bilo zato treba
zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena
ZPP v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju).