Appeal dismissed; enforcement court bound by final judgment regarding interest calculation despite constitutional court ruling.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-300/04

(Ur.list RS št. 28/06) sicer razveljavilo določbo 1060. člena

Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), kolikor se za zamudne

obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo

uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002 uporablja 277. člen Zakona o

obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), čeprav so že dosegle

ali presegle glavnico. Vendar pa se po določbi 44. člena Zakona o

ustavnem sodišču za obligacijska razmerja, o katerih je sodišče že

pravnomočno odločilo in v izreku tudi izrecno odločilo o teku

obresti, še vedno uporablja razveljavljena določba 277. člena ZOR, ki

je dopuščala tek zamudnih obresti tudi potem, ko so te že presegle

glavnico, in ki se je glede na cit. prehodno določbo OZ uporabljala

tudi za tek obresti, ki so tekle od glavnične terjatve, nastale pred

uveljavitvijo OZ (po cit. prehodni določbi se namreč ZOR še vedno

uporablja za obligacijska razmerja nastala pred uveljavitvijo OZ).

Navedeno pa pomeni, da mora tudi sodišče v izvršilnem postopku

upoštevati vse tiste izvršilne naslove, ki so postali pravnomočni do

izdaje navedene ustavne odločbe, tudi glede teka oz. izračuna

zamudnih obresti - tako kot se ti glasijo. Izvršilno sodišče je v

izvršilnem postopku vezano na izvršilni naslov, kot se ta glasi

(načelo stroge formalne legalitete uzakonjene v določbi 17. člena

ZIZ). To pa v konkretnem primeru pomeni, da mora izvršilno sodišče

upoštevati, da zamudne obresti od izterjevane glavnice prenehajo teči

šele z dnem plačila, - tako je namreč povsem jasno določeno v

pravnomočnih izvršilnih naslovih, ki so podlaga predmetni izvršbi.

Trenutek prenehanja teka zamudnih obresti je na ta način določen

abstraktno (ker seveda dan plačila dolžnikovega dolga v naprej ne

more biti znan) oziroma je povsem konkretno določljiv (dan, ko bo

dolžnik poravnal svojo terjatev). Dolžnikovo sklicevanje na določbo

376. člena OZ, ki je s 1.1.2002 uzakonila pravilo prepovedi ultra

alterum tantum tudi za zamudne obresti (te prenehajo teči, ko

dosežejo glavnico), pomeni, da bi moralo izvršilno sodišče poseči v

pravnomočne izvršilne naslove z drugačno materialnopravno oceno, kot

jo je zavzelo pravdno sodišče, ki je o tožbenih zahtevkih upnika

pravnomočno odločilo. V okviru izvršilnega postopka bi tako

nedopustno vzporedno potekala pravda, v kateri bi se ponovno odločalo

- na drugačen način oziroma z drugačno materialnopravno presojo o

zahtevku za plačilo zamudnih obresti. Dolžnikov ugovor v smislu 8.

točke 55. člena ZIZ torej ni utemeljen tudi iz opisanih razlogov.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dopolnilo svoj sklep

opr.štev. I , z dne 20.10.2005 tako, da je v izrek dodalo odločitev o

zavrnitvi dolžnikovega ugovora z dne 16.6.2005 v preostalem delu. Že

v prvem sklepu pa je še odločilo, da se nadaljnji izvršilni stroški

upnika odmerijo na 53.856,00 SIT.

Zoper navedeni sklep vlaga pritožbo dolžnik. Uveljavlja vse

pritožbene razloge. Predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijani sklep

razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje,

podrejeno pa predlaga spremembo sklepa v delu, ki se nanaša na

obrestni del zahtevka od glavnice in vseh pripadkov oziroma naj se

odloči, da obresti od glavnice prenehajo teči, ker je vsota zapadlih

in neplačanih obresti dosegla glavnico. Poudarja, da je obračun

obresti predložil že upnik v postopku izdaje predhodne odredbe, zato

ga ni prilagal v tem postopku. Iz obračuna izhaja, da obresti in

glavnica na dan 1.5.2005 znašajo 2.988.554,79 SIT, kar presega

glavnico za 2.075.805,70 SIT in zato dolžniku ni potrebno prilagati

svojega obračuna in zadošča graja tega dela zahtevka, ki se da

preizkusiti na podlagi listinskih podatkov. Zato ni sprejemljiva

razlaga, da dolžnik tega dela sklepa posebej ni obrazložil in ni

predložil dokazov. Sodišče bi lahko samo ugotovilo višino obresti in

preverilo dolžnikove navedbe. Zato je potrebno uporabiti določbo 376.

člena OZ. S takšno odločitvijo izvršilno sodišče ne bi vsebinsko

poseglo v pravnomočno sodbo. Zakon določa, da obresti nehajo teči, in

ne sodba. To je tudi stvar izvršbe, ki jo izvajata sodišče in

dolžnikov dolžnik, ki mora vedeti kaj in koliko sme odtegniti

dolžniku in plačati upniku, in na katero dejstvo mora paziti

izvršilno sodišče. Dolžnik pritožbi tudi prilaga obračun zamudnih

obresti od glavnice 912.749,00 SIT za čas od 13.9.1999 do 27.2.2006,

ki znašajo 2.106.703,35 SIT in presegajo glavnico za 1.193.954,30 SIT

in v tem delu sodišče izvršbe ne more odločiti, kolikor natekle pa

neplačane zamudne obresti presegajo glavnico. Sodišče mora dati jasna

navodila, do kod lahko seže z izvršbo. Dolžnik graja tudi odločitev o

stroških, ki so prisojeni upniku, saj odgovor na ugovor ni obvezno

sredstvo. Upnik tudi sicer v odgovoru na ugovor le pavšalno navaja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje pravilno poudarja, da dolžnikov ugovor v

zavrnjenem delu (da so zamudne obresti presegle glavnico) ni

podkrepljen s substanciranimi trditvami, ki bi temeljile na izračunu

do tedaj nateklih zamudnih obresti, in ki bi izkazoval, da so zamudne

obresti presegle glavnico. To pa pomeni, da dolžnikov ugovor ni

obrazložen in s tem že samo iz tega razloga ni utemeljen (glej v

izpodbijanem sklepu pravilno uporabljeno določbo 2. odstavka 53.

člena ZIZ). Dolžnik bi moral v ugovoru za svoje navedbe o tem, da so

zamudne obresti presegle glavnico, tudi številčno konkretizirati in

za takšne trditve predložiti tudi dokaze, kar pomeni v konkretnem

primeru, da bi moral biti ugovoru priložen tudi ustrezen računalniški

izračun zamudnih obresti. Tega dolžnik prilaga prepozno - šele v

pritožbi in ga zato tudi glede na določbo 1. odstavka 337. člena ZPP

v zvezi s 15. členom ZIZ ni mogoče upoštevati. Tudi pavšalno

sklicevanje na to, da se izračun nahaja v nekem drugem spisu, ne

zadošča.

Glede na nadaljnje pritožbene navedbe pa pritožbeno sodišče še

pojasnjuje:

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo št. U-I-300/04

(Ur.list RS št. 28/06) sicer razveljavilo določbo 1060. člena

Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), kolikor se za zamudne

obresti iz obligacijskih razmerij, nastalih pred njegovo

uveljavitvijo, ki tečejo po 1.1.2002 uporablja 277. člen Zakona o

obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju: ZOR), čeprav so že dosegle

ali presegle glavnico. Vendar pa se po določbi 44. člena Zakona o

ustavnem sodišču za obligacijska razmerja, o katerih je sodišče že

pravnomočno odločilo in v izreku tudi izrecno odločilo o teku

obresti, še vedno uporablja razveljavljena določba 277. člena ZOR, ki

je dopuščala tek zamudnih obresti tudi potem, ko so te že presegle

glavnico, in ki se je glede na cit. prehodno določbo OZ uporabljala

tudi za tek obresti, ki so tekle od glavnične terjatve, nastale pred

uveljavitvijo OZ (po cit. prehodni določbi se namreč ZOR še vedno

uporablja za obligacijska razmerja nastala pred uveljavitvijo OZ).

Navedeno pa pomeni, da mora tudi sodišče v izvršilnem postopku

upoštevati vse tiste izvršilne naslove, ki so postali pravnomočni do

izdaje navedene ustavne odločbe, tudi glede teka oz. izračuna

zamudnih obresti - tako kot se ti glasijo. Izvršilno sodišče je v

izvršilnem postopku vezano na izvršilni naslov, kot se ta glasi

(načelo stroge formalne legalitete uzakonjene v določbi 17. člena

ZIZ). To pa v konkretnem primeru pomeni, da mora izvršilno sodišče

upoštevati, da zamudne obresti od izterjevane glavnice prenehajo teči

šele z dnem plačila, - tako je namreč povsem jasno določeno v

pravnomočnih izvršilnih naslovih, ki so podlaga predmetni izvršbi.

Trenutek prenehanja teka zamudnih obresti je na ta način določen

abstraktno (ker seveda dan plačila dolžnikovega dolga v naprej ne

more biti znan) oziroma je povsem konkretno določljiv (dan, ko bo

dolžnik poravnal svojo terjatev). Dolžnikovo sklicevanje na določbo

376. člena OZ, ki je s 1.1.2002 uzakonila pravilo prepovedi ultra

alterum tantum tudi za zamudne obresti (te prenehajo teči, ko

dosežejo glavnico), pomeni, da bi moralo izvršilno sodišče poseči v

pravnomočne izvršilne naslove z drugačno materialnopravno oceno, kot

jo je zavzelo pravdno sodišče, ki je o tožbenih zahtevkih upnika

pravnomočno odločilo. V okviru izvršilnega postopka bi tako

nedopustno vzporedno potekala pravda, v kateri bi se ponovno odločalo

- na drugačen način oziroma z drugačno materialnopravno presojo o

zahtevku za plačilo zamudnih obresti. Dolžnikov ugovor v smislu 8.

točke 55. člena ZIZ torej ni utemeljen tudi iz opisanih razlogov. Po

tej določbi se lahko sklep o izvršbi uspešno izpodbija le v primeru,

če je terjatev prenehala na podlagi dejstva, ki je nastopilo po

izvršljivosti odločbe ali pred tem, toda v času, ko dolžnik tega ni

mogel uveljavljati v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov.

Ob povedanem pa zamudne obresti do pravnomočnosti izvršilnih naslovov

niso prenehale teči. V tem izvršilnem postopku torej dolžnik drugačne

meritorne odločitve o upnikovi terjatvi ne more doseči.

Pritožnik tudi nima prav, ko graja stroškovno odločitev sodišča prve

stopnje. Odgovor na ugovor zoper sklep o izvršbi je izrecno predviden

v 1. odstavku 58. člena ZIZ. Če upnik na ugovor ne odgovori nastane

neizpodbojna domneva, da so dolžnikove navedbe v ugovoru resnične.

Stroški v zvezi z odgovorom na ugovor so torej potrebni stroški in

jih je sodišče prve stopnje torej upniku utemeljeno priznalo.

Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kakšnih materialnopravnih

ali procesnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je

zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena

ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP ter 15. in 239. členom

ZIZ).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165.

člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Dolžnik s pritožbo ni uspel in

mora torej sam nositi stroške v zvezi s pritožbo. Upnikov odgovor na

pritožbo pa v zakonu ni predviden in mora zato kot nepotrebne sam

nositi svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo.