Appeal partially allowed; court remands case to re-evaluate if film was part of the exhibition.

Pritožbi upnikov se zavrneta in se potrdi popravni sklep

sodišča prve stopnje z dne 6.2.2006 in potrdi sklep sodišča

prve stopnje z dne 8.12.2005 v zvezi s popravnim sklepom v

1., 2. in 4. točki izreka.

Pritožbi prve dolžnice proti 3. in 5. točki sklepa z dne

8.12.2005 se ugodi, sklep z dne 8.12.2005 se v 3. in 5.

točki izreka sklepa razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne

sodišču prve stopnje v nov postopek.

Upnika sama krijeta stroške pritožbe proti sklepu z dne

6.2.2006 in stroške pritožbe proti sklepu z dne 8.12.2005.

[JEDRO]

Bistvo pravice do pietete pokojnika je varstvo pokojnikove

osebnosti tudi po njegovi smrti, spoštovanje njegovega

dostojanstva tudi po smrti in spoštovanje njegove želje, da

bodo njegove odločitve, sprejete za časa življenja,

spoštovane tudi po njegovi smrti. Če je sedaj pokojna XY za

časa svojega življenja dovolila objavo spornih fotografij in

predvajanje spornega filma, razstava teh fotografij in

predvajanje tega filma na razstavi, ne more pomeniti kršitve

pravice njenih svojcev do pietete. V takem primeru tudi ni

mogoče govoriti o kršitvi pravice mld. sina pokojne XY do

lastne identitete.

[OBRAZLOŽITEV]

Okrajno sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 8.12.2005,

opr.št. Z , ugovoru drugega dolžnika ugodilo in postopek zavarovanja

z začasno odredbo zoper njega ustavilo (1. točka izreka), ugovoru

prve dolžnice pa delno ugodilo in postopek zavarovanja z začasno

odredbo ustavilo, kolikor se ta nanaša na umik fotografij, ki sta v

katalogu razstave H. objavljeni na 12. strani levo zgoraj in na 25.

strani (2. točka izreka). V preostalem delu je ugovor prve dolžnice

zavrnilo (3. točka izreka), upnikoma pa naložilo povrnitev 53.009,00

SIT stroškov odgovora na ugovor (4. točka izreka) in odločilo, da

prva dolžnica sama krije stroške ugovora (5. točka izreka).

S sklepom z dne 6.2.2006, opr.št. Z , je sodišče prve stopnje svoj

sklep z dne 8.12.2005 popravilo tako, da se v 4. točki izreka namesto

besedila "stroškov odgovora na ugovor" besedilo pravilno glasi

"stroškov ugovora", tako da se 4. točka izreka sklepa pravilno glasi:

"4. Upnika morata drugemu dolžniku nerazdelno povrniti 53.009,00 SIT

stroškov ugovora.".

Proti sklepu z dne 8.12.2005 sta se pritožila upnika in prva

dolžnica. Upnika s pritožbo izpodbijata 1., 2. in 4. točko

izreka sklepa. V pritožbi vztrajata na tem, da je drugi

dolžnik organizator razstave H. Drugi dolžnik je z odstopom prostora

prvi dolžnici za razstavo H le-tej omogočil razstavo. Če drugi

dolžnik tega ne bi storil, razstave ne bi bilo. Zaradi tega je po

mnenju upnikov tudi drugi dolžnik zagrešil kršitev osebnostnih pravic

upnikov. Ali je drugi dolžnik resnični organizator ali ne, po mnenju

upnikov ni pomembno, saj drugi dolžnik sam priznava, da je odstopil

prostor. S tem pa je omogočil kršitev osebnostnih pravic upnikov. Če

upnika ne bi predloga za izdajo začasne odredbe vložila tudi proti

drugemu dolžniku, izdana začasna odredba sploh ne bi bila izvršljiva,

ker bi nekaj nalagala le prvi dolžnici, ki pa nima posesti in s tem

dejanske oblasti in možnosti ukazov, ki jih lahko da le direktor

drugega dolžnika na objektu le-tega. Upnika menita, da je sodišče

prve stopnje zmotno uporabilo 186. člen Obligacijskega zakonika.

Drugi dolžnik je bil namreč po mnenju upnikov neposredni storilec

oziroma povzročitelj zatrjevane kršitve. Izpodbijata tudi odločitev o

ugovornih stroških drugega dolžnika, o katerih je sodišče odločilo v

4. točki izreka sklepa.

Upnika sta se pritožila tudi proti popravnemu sklepu z dne

6.2.2006. V pritožbi navajata, da se pritožujeta, ker sta že

zoper sklep z dne 8.12.2005 vložila pritožbo in ker menita,

da drugemu dolžniku nista dolžna povrniti stroškov ugovora,

saj vztrajata na tem, da so ugovorne trditve drugega

dolžnika neutemeljene.

Prva dolžnica pa v pritožbi proti sklepu z dne 8.12.2005

navaja, da bi upnika morala dokazati, da je bil z razstavo

in bo z bodočim razstavljanjem fotografij pokojne T. izvršen tolikšen

poseg v osebnostne pravice upnikov, da zaradi tega trpita tolikšne

duševne bolečine, da jima glede na njihovo stopnjo in trajanje

pripada pravična denarna odškodnina. Upnika niti glede obstoja

psihičnih bolečin, niti glede obstoja posega v osebnostne pravice

nista predložila niti enega dokaza, predlagala sta namreč le

zaslišanje strank. Sodišče pa tega dokaza ni izvedlo. Nasprotno je

prva dolžnica dokazala, da ime pokojne T. ni identično njenemu

pravemu imenu niti imenu njenega sina. Nadalje je dokazala, da niti v

katalogu niti v komentarjih fotografij na razstavi, ni omenjen

nobeden od upnikov, zato nobeden od obiskovalcev ni mogel sklepati,

da je imela pokojna T. otroka. Nadalje je prva dolžnica dokazala, da

pokojna T. ni imela stikov s prvim upnikom že od leta 2000, pred tem

časom pa sta se videvala le občasno. Pokojna že vrsto let ni

prebivala skupaj s prvim upnikom, saj so ji bili stiki s prvim

upnikom prepovedani od leta 2000. Ker pokojna že vrsto let ni

prebivala skupaj s prvim upnikom, ta nanjo tudi ni mogel biti

čustveno navezan. Iz tega razloga pa ga tudi nobeden od prijateljev

oziroma sošolcev ne bi mogel povezati z osebo na fotografijah. Prvi

upnik ni predložil nobenih dokazov, iz katerih bi bilo razvidno, da

je zaradi razstave trpel kakršnekoli psihične bolečine. Pri tem prva

dolžnica utemeljeno opozarja na dejstvo, da si prvi upnik razstave

sploh ni ogledal. V nasprotju z namenom začasne odredbe se je druga

upnica s polnim imenom in priimkom dala fotografirati za časopis

D. Fotografija druge upnice je bila objavljena celo na prvi strani

časopisa. V časopisu se je druga upnica prostovoljno predstavila kot

mati zasvojenke, katere fotografije so na razstavi v Muzeju novejše

zgodovine Slovenije in za časopis izjavila, da je z izdajo začasne

odredbe dosegla varstvo interesov njenega 12-letnega vnuka. Z

navedenim dejanjem je druga upnica javno objavila dejstva, ki so bila

do tedaj obiskovalcem razstave neznana. Z objavo fotografije in imena

in priimka druge upnice, ki je babica prvega upnika, je sedaj povsem

jasno, da bodo pokojno iz fotografij na razstavi, vsi, ki poznajo

drugo upnico, prepoznali kot mater prvega upnika. Poleg tega so bili

članki na isto temo objavljeni v številnih kasnejših številkah

D, zaradi česar o kakršnihkoli psihičnih bolečinah druge upnice

zaradi objavljenih fotografij na razstavi ni mogoče govoriti. Druga

upnica si je razstavo ogledala prostovoljno in če so ji fotografije

zbujale negativna čustva, si je navedeno stanje povzročila sama.

Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da objava članka v D. ni

imela za posledice kršitve pravic prvega upnika, ker v članku ni bil

naveden poimensko, poleg tega pa tudi ni bila objavljena njegova

slika. Glede razstave, na kateri otrokove slike ni bilo, niti

njegovega imena, pa je sodišče prve stopnje zavzelo popolnoma

nasprotno stališče, saj je ugotovilo, da je v tem primeru prišlo do

kršitve otrokovih pravic. To pa je popolnoma nelogično. Pri tem prva

dolžnica ugotavlja, da je D. nedvomno prebralo veliko večje število

oseb, kot si je ogledalo razstavo. Prva dolžnica je v svojem ugovoru

trdila, da film, katerega predvajanje je sodišče prepovedalo z

začasno odredbo, ni del razstave in ga na razstavi ni mogoče videti.

S tem v zvezi je sodišče prve stopnje v celoti sledilo navedbi

upnikov, da si je film mogoče ogledati na razstavi in da bi bil film

predvajan tudi na drugih otvoritvah. Prva dolžnica je v dokaz svojih

ugovornih trditev v zvezi s predvajanjem filma predlagala zaslišanje

direktorja muzeja in obeh fotografov, vendar sodišče teh dokazov ni

izvedlo, ker se mu to ni zdelo potrebno. Sodišče torej nobenim

trditvam dolžnice ni verjelo, dokazov, predlaganih z njene strani, ni

želelo izvesti, kljub temu pa je menilo, da so trditve obeh upnikov

verjetnejše od dolžničinih, ne da bi svojo presojo utemeljilo.

Sodišče je v svojem sklepu navedlo, da je bil z razstavo prizadet

spomin obeh upnikov na pokojno T., a hkrati ni ugotavljalo, v kakšnem

spominu sta upnika pokojno sploh imela. Glede prvega upnika je povsem

logično, da na mater ni mogel imeti nikakršnega spomina, saj nanjo ni

bil čustveno navezan. Pravzaprav edino, kar je o njej vedel, je to,

da ga je zapustila kot majhnega, zaradi česar nanjo ni mogel imeti

lepega spomina. Pokojna T. je osebno izjavila, da se ji je njena

družina odrekla, druga upnica pa niti po T. smrti ni poskrbela za to,

da bi bila smrt njene hčerke uradno zabeležena in da bi bila pokopana

v Sloveniji. Navedeno pa kaže na to, da je bila s pokojno T. vse prej

kot v dobrih odnosih, zato po mnenju prve dolžnice tudi po T. smrti

ni mogla svojega spomina povsem spremeniti. Poleg tega je odločitev,

kakšen spomin kdo ohranja na umrlega, njegova osebna odločitev,

obstoj ali razstava fotografij na to odločitev ne more vplivati in s

tem nikakor ne more biti povzročena nobena škoda. Zgolj objava

fotografij pokojne T. skupaj z opisom dejstev iz njenega življenja po

mnenju prve dolžnice ne pomeni žalitve pietete umrlega. Pokojničino

življenje je bilo pač takšno, kot ga povsem realistično prikazujejo

fotografije, in takšno, kot ga je pokojna hotela živeti. Svojega

življenja ni skrivala pred javnostjo, nasprotno, svoje življenje je

hotela pokazati javnosti iz vseh zornih kotov kot krik javnosti, naj

se vendarle kaj stori, da bo življenje odvisnikov lažje. Pokojna je s

tem, ko je soglašala z nastankom fotografij, dovolila, da del njenega

zasebnega življenja postane javen. Po mnenju prve dolžnice pieteta do

pokojne T. v resnici zahteva, da se spoštuje njena volja, to je volja

do javne objave njenega življenja tudi po njeni smrti. Določbe 134.

člena Obligacijskega zakonika v konkretnem primeru ni mogoče

uporabiti, saj se je s fotografijami pokojne posegalo z njenim

soglasjem le v njeno osebnost. Poleg tega je logično, da pravice

otrok ne morejo segati v področje pravic njihovih staršev. Če se

starši odločijo, da bodo del zasebnega življenja razkrili javnosti,

otroci te njihove odločitve ne morejo preprečiti. Poleg tega je prvi

dolžnici z odstranitvijo fotografij iz razstave nastala velika

materialna škoda, saj bodo fotografije po pravnomočno končanem

postopku izgubile svojo izrazno moč. Ne gre namreč posploševati, da

lahko prva dolžnica brez škode razstavo kadarkoli ponovi. Z novo

razstavo so namreč vedno povezani novi stroški. Razstava brez

fotografij, ki so bile odstranjene zaradi začasne odredbe, je

izgubila svoj koncept in izjemno zmanjšala svojo sporočilnost.

Obiskovalci razstave ostajajo prikrajšani. Navedena razstava je bila

zasnovana kot prva v seriji razstav, ki jih je prva dolžnica glede na

prijave in izraženi interes hotela organizirati vsaj na 20 lokacijah

v Sloveniji. S prepovedjo objave fotografij je torej prvi dolžnici

nastala nepopravljiva škoda, saj je ves mesec preventive izgubil

svoje poslanstvo. V organizacijo razstave je prva dolžnica vložila

tudi znatna sredstva. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje brez

logičnega razmisleka sledilo utemeljitvam upnikov in zaključilo, da

dolžnica z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala

za neutemeljeno, ne bi utrpela huših neugodnih posledic od tistih, ki

bi brez izdaje nastale upnikoma.

Pritožbi upnikov nista utemeljeni, pritožba prve dolžnice pa

je utemeljena.

O pritožbi upnikov proti popravnemu sklepu z dne 6.2.2006:

S sklepom z dne 8.12.2005, opr.št. Z , je sodišče ugovoru drugega

dolžnika proti sklepu o začasni odredbi z dne 18.10.2005 ugodilo in

postopek zavarovanja z začasno odredbo glede tega dolžnika ustavilo

(1. točka izreka sklepa), posledično pa v 4. točki izreka sklepa

upnikoma naložilo plačilo stroškov, ki jih je imel drugi dolžnik v

ugovornem postopku. Pri tem je sodišče prve stopnje v izreku

zapisalo, da sta upnika dolžna drugemu dolžniku povrniti stroške

odgovora na ugovor, čeprav je glede na odločitev sodišča prve stopnje

v 1. točki izreka sklepa in glede na obrazložitev sodišča prve

stopnje na strani 15 povsem jasno, da je sodišče upnikoma naložilo

povrnitev stroškov, ki jih je imel drugi dolžnik z ugovorom proti

sklepu o začasni odredbi. Ker gre v opisanem primeru za očitno pisno

pomoto, je sodišče prve stopnje ravnalo v skladu z določbo 1. odst.

328. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, 96/02,

110/02, v nadaljevanju ZPP, v zvezi 332. členom ZPP in 15. členom

Zakona o izvršbi in zavarovanju - Ur.l. RS, št. 51/98, 72/98, 11/99,

v nadaljevanju ZIZ), ko je opisano očitno pisno pomoto odpravilo s

tem, da je dne 6.2.2006 izdalo sklep, da se sklep z dne 8.12.2005 v

4. točki izreka popravi tako, da sta upnika nerazdelno dolžna drugemu

dolžniku povrniti 53.009,00 SIT stroškov ugovora.

Pri presoji pravilnosti popravnega sklepa se ugotavlja le, ali je

sodišče, ki ga je izdalo, imelo podlago za njegovo izdajo, kot jo

določa 328. člen ZPP v zvezi s 332. členom ZPP in 15. členom ZIZ,

torej če je s popravnim sklepom popravilo napako v imenu, v številkah

ali drugo očitno pisno ali računsko pomoto, pomanjkljivost glede

oblike, neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. Ne presoja se tudi

pravilnosti glavne odločitve, v zvezi s katero je sodišče storilo na

primer očitno pisno pomoto. Zato v konkretnem primeru upnika ne

moreta uspeti s pritožbeno trditvijo, da ugovor drugega dolžnika ni

bil utemeljen in bi ga sodišče prve stopnje moralo zavrniti, drugemu

dolžniku pa naložiti povrnitev stroškov upnikov za odgovor na ugovor.

Pritožba upnikov proti popravnemu sklepu torej ni utemeljena,

popravni sklep z dne 6.2.2006 pa je pravilen. Zato ga je sodišče

druge stopnje potrdilo, pritožbo upnikov pa zavrnilo (2. točka 365.

člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Skladno s sprejeto odločitvijo je sodišče druge stopnje odločilo, da

morata upnika sama kriti stroške svoje pritožbe proti popravnemu

sklepu (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP in

15. členom ZIZ).

O pritožbi upnikov proti sklepu z dne 8.12.2005:

V svoji pritožbi proti sklepu z dne 8.12.2005 upnika sicer uvodoma

navajata, da se pritožujeta proti odločitvi v 1., 2. in 4. točki

izreka, vendar s pritožbo obrazloženo izpodbijata le odločitev v 1.

točki izreka (s katero je sodišče prve stopnje ugodilo ugovoru

drugega dolžnika in postopek zavarovanja z začasno odredbo glede tega

dolžnika ustavilo) in odločitev v 4. točki izreka (s katero je

sodišče odločilo o stroških ugovora drugega dolžnika). Glede na to,

je sodišče druge stopnje pravilnost odločitve iz 1. in 4. točke

izreka sklepa z dne 8.12.2005 presojalo v mejah s pritožbo

uveljavljenih razlogov in razlogov, na katere pazi sodišče druge

stopnje samo po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s

366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), odločitev v 2. točki izreka pa le

glede kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti

(2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom

ZIZ). Kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, sodišče druge

stopnje ni zasledilo. Kar zadeva odločitev o ugovoru drugega dolžnika

in odločitev o njegovih ugovornih stroških (1. in 4. točka izreka

sklepa), pa tudi niso podane v pritožbi očitane kršitve.

Sodišče druge stopnje se strinja z ugotovitvijo sodišča prve

stopnje, da drugi dolžnik ni organizator razstave H. Upnika namreč

nista dokazala, da bi bil tudi drugi dolžnik organizator omenjene

razstave. Na zgibanki A2, ki sta jo predložila upnika, je sicer res

omenjen tudi drugi dolžnik, a zgibanka predstavlja vabilo le na

otvoritev fotografske razstave H v Ljubljani, razstava pa naj bi se

po trditvah obeh strank selila še v druge slovenske kraje. Na drugih

listinah, predloženih s strani upnikov, pa drugi dolžnik ni več

omenjen. Poleg tega je prva dolžnica v svojem ugovoru sama navedla,

da je organizatorica razstave (glej točka Ad. 2.1 ugovora). To pa

dokazujejo tudi z njene strani predložene listine B7 (predlog Urada

za droge za izdajo naročilnice za odkup sporne fotografske razstave v

okviru meseca preventive proti zlorabi drog), B20 (odredba

Ministrstva za zdravje za plačilo seniranja negativov in obdelavo za

razstavo). Na omenjeni listini se sklicuje sodišče prve stopnje v

svojem sklepu. Dodatno pa enako dejstvo izhaja tudi iz listin B10 in

B12 (avtorski pogodbi, sklenjeni med Ministrstvom za zdravje in

fotografoma D. P. in B. S. za izdelavo in izročitev fotografij za

fotografsko razstavo H). Enako izhaja tudi iz vseh ostalih s strani

prve dolžnice predloženih listin, iz katerih je razvidno, da je Urad

za droge oziroma Ministrstvo za zdravje naročil in kril stroške

izdelave fotografij za razstavo (B13, B14 in B15) in tiskanje

zbornikov o razstavi H (B16 in B17).

Glede na predmetne dokaze gre verjeti drugemu dolžniku, da

je prvi dolžnici le odstopil svoj prostor za razstavo H v okviru

meseca boja proti zlorabi drog. Zgolj z odstopom prostora prvi

dolžnici za razstavo pa drugi dolžnik ni mogel kršiti osebnostnih

pravic upnikov (pravice upnikov do pietete pokojne matere oziroma

hčere in pravico prvega upnika do lastne identitete). V konkretnem

primeru torej o protipravnosti ravnanja drugega dolžnika ne more biti

govora. Tudi upnika sama trdita, da so jima osebnostne pravice bile

kršene s samo razstavo, s katero pa drugi dolžnik, glede na to, da ni

bil organizator le-te, nima nič. Drugi dolžnik v konkretnem primeru

ni ne sopovzročitelj škode s smislu 1. odst. 186. člena

Obligacijskega zakonika (Ur.l. RS, št. 83/01, v nadaljevanju OZ), ne

pomagač v smislu 2. odst. 186. člena OZ. O sostorilcu v smislu 1.

odst. 186. člena OZ je mogoče govoriti šele v primeru, ko je več oseb

delovalo s skupnim namenom povzročiti škodo, pomagač v smislu 2.

odst. 186. člena OZ pa je tisti, ki povzročitelju škode namenoma

pomaga pri dejanjih povzročitve škode. Da bi drugi dolžnik imel namen

upnikoma povzročiti škodo oziroma da bi namenoma pomagal

povzročitelju škode pri dejanjih povzročitve škode, pa upnika niti ne

zatrjujeta.

Ker glede na povedano o kršitvi osebnostnih pravic upnikov s strani

drugega dolžnika ne more biti govora, je sodišče prve stopnje

utemeljeno ugovoru drugega dolžnika ugodilo in glede njega postopek

zavarovanja ustavilo (1. točka izreka sklepa z dne 8.12.2005). Glede

na to, da je drugi dolžnik z ugovorom uspel, je sodišče prve stopnje

pravilno upniku naložilo povrnitev stroškov ugovora drugega dolžnika

(4. točka izreka sklepa z dne 8.12.2005).

Pritožba upnikov proti 1., 2. in 4. točki izreka sklepa z dne

8.12.2005 torej ni utemeljena, zato jo je sodišče druge stopnje

zavrnilo in sklep v s strani upnikov izpodbijanem delu potrdilo (2.

točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker upnika s pritožbo proti sklepu z dne 8.12.2005 nista uspela, je

sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1.

odst. 154 člena ZPP in 15. členom ZIZ odločilo, da upnika sama

krijeta stroške svoje pritožbe proti sklepu z dne 8.12.2005.

O pritožbi prve dolžnice proti sklepu z dne 8.12.2005:

Prva dolžnica v svoji pritožbi proti sklepu z dne 8.12.2005

sicer ne navaja, v katerem delu sklep izpodbija, a iz

vsebine njene pritožbe izhaja, da ga izpodbija v tistem

delu, v katerem z ugovorom ni uspela, to je v 3. in 5. točki

izreka sklepa.

V konkretnem primeru sta upnika predlagala izdajo začasne odredbe

zaradi zavarovanja njune nedenarne terjatve - v zavarovanje zahtevka

za prenehanje s kršitvami njunih osebnostnih pravic v smislu 134.

člena OZ. Upnika sta sicer v predlogu omenjala tudi odškodninsko

tožbo in trdila, da zaradi objave spornih fotografij ter predvajanja

filma na razstavi duševno trpita, a sta se v predlogu izrecno

sklicevala na 134. člen OZ in predlagala izdajo začasne odredbe na

podlagi 272. člena ZIZ, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe za

zavarovanje nedenarne terjatve. Skladno s takim predlogom je sodišče

prve stopnje ugotavljalo obstoj pogojev, ki jih ZIZ določa za izdajo

začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (272. člen ZIZ).

Ker torej upnika v konkretnem primeru nista predlagala tudi izdajo

začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve - terjatve na

plačilo odškodnine za duševne bolečine zaradi kršitve osebnostnih

pravic, jima prva dolžnica v pritožbi neutemeljeno očita, da bi

morala dokazati, da je bil z razstavo fotografij pokojne T. izvršen

tolikšen poseg v njune osebnostne pravice, da zaradi tega trpita

tolikšne duševne bolečine, da jima glede na njihovo stopnjo in

trajanje pripada pravična denarna odškodnina. Iz istega razloga jima

prva dolžnica neutemeljeno očita, da v dokaz obstoja duševnih bolečin

nista predložila nobenega dokaza, temveč predlagala le zaslišanje

strank. V zvezi s slednjim gre dodati še to, da je zaslišanje strank

dokaz, ki je enakovreden drugim dokazom, in se torej tudi z njim

lahko dokazuje neko dejstvo. Poleg tega pa se duševne bolečine

praviloma dokazujejo z zaslišanjem strank.

Da je pravo ime pokojne matere oziroma hčere upnikov V. K. K. v

konkretnem primeru ni sporno, saj sta upnika to izrecno potrdila v

odgovoru na ugovor. Bistveno v vsej zadevi pa je, ali je pokojna mati

oziroma hči upnikov dala soglasje za objavo fotografij, za katere je

sodišče prve stopnje z začasno odredbo odredilo, da se morajo

odstraniti iz razstave H, in ali je dala soglasje za predvajanje

filma, v katerem nastopa. Upnika sta izdajo začasne odredbe

predlagala v zavarovanje njune pravice do pietete pokojne matere

oziroma hčere in v zavarovanje pravice prvega upnika do lastne

identitete. Pravica do pietete posameznika sodi v okviru njegove

pravice do duševne integritete. Ustava Republike Slovenije (Ur.l.

RS/I, št. 33/91, Ur.l. RS, št. 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, v

nadaljevanju URS) v 35. členu zagotavlja nedotakljivost človekove

telesne in duševne integritete, njegove zasebnosti in osebnostnih

pravic. Pieteta je spomin na osebnost umrlega. S priznavanjem pravice

do pietete se varujejo dobrine umrlega in vrednosti, ki jih je

ustvaril za časa svojega življenja. Osebnostne pravice posameznika

prenehajo z njegovo smrtjo, zaščita njegovih osebnih dobrin pa se

uresničuje preko ustreznih osebnih dobrin njegovih sorodnikov. Zaradi

tesne vezi z umrlim so njegove osebne dobrine obenem tudi osebne

dobrine njegovih sorodnikov. Bistvo pravice do pietete pokojnika je

varstvo pokojnikove osebnosti. Njen namen je torej posmrtna zaščita

osebnosti pokojnika, njegovega dostojanstva in želja, da bodo njegove

odločitve, sprejete za časa življenja, spoštovane tudi po njegovi

smrti. Posmrtno varstvo dobrin in interesov posameznika naj torej

zagotavlja ne samo celovitejšega varstva osebnostnih pravic

posameznika za časa njegovega življenja (zlasti njegove pravice do

samoodločbe, do avtonomije posameznika), temveč naj se njegovo

dostojanstvo varuje tudi po smrti.

Če je torej sedaj pokojna V. K. K. za časa svojega življenja dovolila

objavo fotografij, za katere je sodišče prve stopnje odredilo, da se

odstranijo z razstave H, in dovolila predvajanje filma Tisti, s

katerimi ste nas strašili, bi nasprotovanje njenih sorodnikov, da se

tej njeni volji sledi tudi po njeni smrti, pomenilo nedovoljen poseg

v T. pravico do samoodločbe, v njeno avtonomijo. Če bi se torej

izkazalo, da je T. predmetno dovoljenje za časa življenja dala, o

kršitvi pravice upnikov do pietete pokojne T. v konkretnem primeru ne

more biti govora. Strogo osebni interesi svojcev namreč ne morejo

biti varovani v okviru njihove pravice do pietete pokojnika, kolikor

ti nasprotujejo interesom umrlega.

Če je V. K. K. za časa svojega življenja dala dovoljenje za objavo

spornih fotografij in predvajanje filma, v katerem nastopa, upnika

sedaj po njeni smrti ne moreta proti njeni volji preprečiti razstave

teh fotografij in predvajanje filma. To pa tudi ne prvi upnik,

sklicujoč se na pravico otroka do lastne identitete. Omenjene pravice

si ni mogoče razlagati na način, kot si jo razlaga prvi upnik, da bi

moral oče mladoletnega otroka kot njegov zakonit zastopnik dati

dovoljenje za razstavo in predvajanje filma. Če bi si pravico otroka

do lastne identitete razlagali na način, kot si jo razlaga prvi

upnik, mati mladoletnega otroka brez dovoljenja otrokovega očeta,

kateremu bi bil otrok dodeljen v vzgojo in varstvo, niti za časa

življenja ne bi smela na primer posneti filma, se fotografirati

oziroma na kakršenkoli način javno nastopiti, če bi otrokov oče

ocenil, da to nasprotuje otrokovim koristim. Navedeno bi pomenilo

nedopusten poseg v materino pravico do samoodločbe, v njeno

zasebnost.

V konkretnem primeru je torej o kršitvi osebnostnih pravic

upnikov mogoče govoriti šele v primeru, da pokojna V. K. K. ni dala

dovoljenja za objavo spornih fotografij in za predvajanje filma.

Obstoja oziroma neobstoja tega odločilnega dejstva pa sodišče prve

stopnje ni ugotavljalo. Ker je prav od odgovora na to vprašanje

odvisno, ali je v konkretnem primeru podan pogoj za izdajo začasne

odredbe iz 1. odst. 272. člena ZIZ, se pritožbeno sodišče v tej fazi,

ko še ni ugotovljeno, ali je T. soglasje obstajalo ali ne, ni

ukvarjalo z ostalimi pritožbenimi navedbami prve dolžnice glede

verjetnosti obstoja terjatve upnikov.

Ker je verjetnost obstoja nastanka nedenarne terjatve po 1. odst.

272. člena ZIZ tisti pogoj za izdajo začasne odredbe, brez obstoja

katerega začasne odredbe ni mogoče izdati, kljub obstoju drugih

predpostavk za njeno izdajo (2. odst. 272. člena ZIZ), sodišče druge

stopnje v pritožbenem postopku ni ocenjevalo pravilnosti zaključkov

sodišča prve stopnje glede ostalih s strani upnikov zatrjevanih

pogojev za izdajo začasne odredbe in tako tudi ne presojalo

utemeljenosti pritožbenih navedb prve dolžnice v zvezi s temi pogoji

(o škodi prve dolžnice oziroma o neugodnih posledicah izdane začasne

odredbe).

Kar zadeva samo prepoved predvajanja filma, v katerem nastopa T. (to

je film Tisti, s katerimi ste nas strašili), je prva dolžnica v

ugovoru proti sklepu o začasni odredbi trdila, da je bil omenjeni

film predvajan le na otvoritvi razstave v Ljubljani, da pa sicer ni

del razstave in ga na le-tej ni mogoče videti, v dokaz te svoje

trditve pa je predlagala tudi zaslišanje direktorja Muzeja novejše

zgodovine Slovenije in zaslišanje D. P. in B. S. (glej točka Ad 1.4

ugovora prve dolžnice). Ker je prva dolžnica v svojem ugovoru

zatrdila tudi, da sporni film ni del razstave H. in da je bil

predvajan zgolj na otvoritvi (ljubljanske) razstave, v dokaz česar je

predlagala zaslišanje omenjenih prič, se pritožbeno sodišče ne more

strinjati z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da prva dolžnica ni

zatrjevala, da sporni film ne bo predvajan tudi na otvoritvah

razstave H. v drugih slovenskih krajih. Prva dolžnica zato v pritožbi

sodišču utemeljeno očita, da z njene strani predlaganih dokazov ni

izvedlo in posledično dejansko stanje ni popolno ugotovilo. Tudi po

oceni pritožbenega sodišča bi sodišče prve stopnje moralo z izvedbo

predlaganih dokazov ugotoviti, ali je film del razstave H. ali ne. Le

če bi se ugotovilo, da je film del razstave, bi bila izdaja začasne

odredbe, s katero se prepoveduje predvajanje tega filma, ob

siceršnjem obstoju ostalih predpostavk za njeno izdajo utemeljena.

Glede na to, da se v konkretnem primeru ugotavlja le, ali so

bile z razstavo fotografij pokojne T. na razstavi H. in s

predvajanjem filma kršene osebnostne pravice upnikov, za odločitev v

konkretnem primeru niso relevantne navedbe prve dolžnice v zvezi s

člankom, objavljenim v D. dne 19. oktobra 2005.

Ker je torej sodišče prve stopnje dejansko stanje nepopolno

ugotovilo, je sodišče druge stopnje pritožbi prve dolžnice ugodilo,

sklep z dne 8.12.2005 v 3. in posledično v 5. točki (stroški ugovora)

izreka razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve

stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom

ZIZ).

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje z izvedbo predlaganih

dokazov ugotovi, ali je film, v katerem nastopa T., in katerega

predvajanje je sodišče prepovedalo z začasno odredbo, del razstave H.

ali ne. Če to ni, omenjeni film ne more biti predmet začasne odredbe.

Nadalje naj sodišče ugotovi, ali je pokojna mati oziroma hči upnikov

dala dovoljenje za objavo fotografij, za katere je sodišče prve

stopnje odločilo, da se morajo z razstave H. odstraniti, in

dovoljenje za predvajanje filma, v katerem nastopa, če se bo

ugotovilo, da je ta film del razstave H. Ko bo sodišče ugotovilo

navedena dejstva, naj znova presodi, ali so bili za izdajo začasne

odredbe z dne 18. oktober 2005 podani vsi potrebni pogoji.

Odločitev o pritožbenih stroških prve dolžnice je odpadla,

ker ti niso bili priglašeni.