Appeal dismissed; aircraft seizure allowed unless debtor proves total business dependency.

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča

prve stopnje.

Dolžnik krije svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Pri izvršbi na letalo je treba primarno uporabiti določbe Zakona o

obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu, subsidirano pa

določbe Pomorskega zakonika o izvršbi na ladjah ter določbe Zakona o

izvršbi in zavarovanju.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžnikov

ugovor stvarne in krajevne nepristojnosti ter odločilo, da je stvarno

in krajevno pristojno za odločanje v tej izvršilni zadevi. V

nadaljevanju je ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi opr.št. I

z dne 23.12.2003 delno ugodilo tako, da ostane sklep o izvršbi v 1.

točki izreka v veljavi le še za znesek glavnice v višini 31.712,00

SIT ter za zakonske zamudne obresti od tega zneska za čas od 1.4.1992

dalje do plačila, ter v 3. (pravilno 2.) točki izreka, medtem ko je v

preostalem delu ugovor zavrnilo. Dolžniku je naložilo še plačilo

nadaljnjih izvršilnih stroškov upnika v znesku 2.871,00 SIT.

Proti sklepu se pritožuje dolžnik. Uveljavlja pritožbeni

razlog zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu

sodišču predlaga, naj izpodbijani sklep tako spremeni, da

ugovoru v celoti ugodi ter sklep o izvršbi razveljavi tudi v

preostalem delu in izvršilni postopek ustavi. Vztraja na

tem, da njegova pasivna legitimacija ni podana, saj se naziv

dolžnika v predlogu za izvršbo razlikuje od naziva v

izvršilnem naslovu, na podlagi katerega je bila izvršba

dovoljena, pri čemer upnik tudi ni izkazal pravnega

nasledstva med obema navedenima subjektoma. Drugi pritožbeni

očitek pa se nanaša na prvostopno zavrnitev njegovega

ugovora nedopustnosti na predlaganem predmetu izvršbe. Kot

je že pojasnil v ugovoru, so letala nujni pogoj za

opravljanje njegove gospodarske dejavnosti, zato tako

skladno z določbo 80. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju

(Ur.l. RS, št. 40/04 - uradno prečiščeno besedilo, s spr.;

ZIZ), kot tudi skladno z določbo 1. odst. 206. člena Zakona

o obligacijskih in stvarnopravnih razmerjih v letalstvu

(Ur.l. RS, št. 12/2000; v nadaljevanju ZOSRL) ne morejo biti

predmet izvršbe. Dodaja še, da bi moral upnik tudi sicer

dokazati, da je letalo njegova last. Sam lastništvo zanika,

saj ima vsa letala v svoji zračni floti najeta. Prilaga še

sklep, ki ga je Okrajno sodišče v Kranju dne 11.5.2004

izdalo v izvršilni zadevi opr.št. I , v kateri je v povsem identični

zadevi njegovemu ugovoru o nedopustnosti predmeta izvršbe ugodilo.

Pritožba je bila vročena v vednost upniku, ki se o pritožbenih

izvajanjih dolžnika ni izrekel.

Pritožba ni utemeljena.

Dolžnik v pritožbi neutemeljeno vztraja na ugovoru pasivne

legitimacije. Kot mu je bilo pojasnjeno že v razlogih izpodbijanega

sklepa, je upnik s predložitvijo izpiska iz sodnega registra izkazal,

da se izvršilni naslov nanaša na dolžnika, ki pa je po njegovi izdaji

spreminjal svojo firmo in sedež.

Pritožbeno sodišče tudi pritožbenim izvajanjem o utemeljenosti

ugovora nedopustnega predmeta izvršbe po 7. točki 1. odst. 55. člena

ZIZ ne more pritrditi. V tem delu je sodišče prve stopnje materialno

pravo sicer res zmotno uporabilo, s tem, ko je svojo odločitev oprlo

na določbo 80. člena ZIZ, namesto pravilno na določbo 206. člena

ZOSRL, ki jo je treba glede na določbo 2. odst. 1. člena ZIZ

uporabiti v tej zadevi, vendar to na pravilnost odločitve, glede na

vsebinsko smiselno enaki določbi, ni vplivalo. Tudi ZOSRL namreč v

citirani določbi določa, da letalo, ki je last dolžnika, ki opravlja

gospodarsko dejavnost, ne more biti predmet izvršbe, če je dolžniku

nujno potrebno za opravljanje njegove dejavnosti. To pomeni, da iz

izvršbe niso izvzeta vsa letala, četudi predstavljajo dolžnikova

osnovna sredstva za opravljanje dejavnosti letalskih prevozov, temveč

samo tista, za katera dolžnik izkaže, da bi mu njihov rubež

onemogočil (in ne morebiti zgolj zmanjšal obseg) opravljanja

dejavnosti. Zato je treba pritrditi prvostopnemu stališču, da dolžnik

zgolj z ugovorno navedbo, da "so letala pogoj za opravljanje njegove

gospodarske dejavnosti" ni izkazal, da izvršba na letalo ne bi bila

dopustna. Dolžnik namreč ni trdil, še manj pa je to izkazal, da za

opravljanje svoje dejavnosti nujno potrebuje prav vsa letala, ki jih

poseduje. Do drugačne odločitve v tej zadevi tudi dolžnikovo

sklicevanje na drugačno odločitev prvostopnega sodišča v izvršilni

zadevi opr.št. I ne more pripeljati, saj so sodniki pri odločanju

vezani le na ustavo in zakon (prim. 1. odst. 3. člena Zakona o

sodiščih; Ur.l. RS, št. 19/94 s spr.), ne pa na posamezne sodne

odločbe v drugih podobnih zadevah (ki lahko nanje vplivajo le z močjo

argumenta). Drugače bi bilo seveda, če bi odločitev sodišča v

citirani zadevi predstavljala utečeno sodno prakso, vendar pritožbeno

sodišče ugotavlja, da ni tako, saj je utečena sodna praksa pri

presoji, ali so dolžnikova osnovna sredstva izvzeta iz izvršbe ali ne

(sicer upoštevaje določbo 80. člena ZIZ, ki pa jo je glede na podobno

vsebino mogoče analogno uporabiti tudi za ta primer), drugačna,

takšna, kot jo je sodišče prve stopnje sprejelo v izpodbijanem sklepu

(prim. sklep VSL II Cpg 249/2000 z dne 18.5.2000, sklep VSK I Cpg

47/2000 z dne 28.3.2000, sklep VSL II Cpg 990/2000 z dne 25.1.2001,

sklep VSL III Cp 1968/2002 z dne 29.10.2002).

Pritožbenih izvajanj o neizkazanosti dolžnikovega lastništva na

letalu pa pritožbeno sodišče ne more upoštevati že iz razloga, ker

jih dolžnik prvič uveljavlja šele v pritožbi (prim. 1. odst. 337.

člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), so pa tudi sicer neutemeljena.

Ker ZOSRL v zvezi z izkazom lastništva na letalu nima posebnih

določb, je treba glede na določbo 2. odst. 201. člena ZOSRL glede

tega vprašanja uporabiti določbe o izvršbi na ladjah, ki jih vsebuje

Pomorski zakonik (Ur.l. RS, št. 26/2001). Slednji v določbi 846.

člena določa, da mora upniku v primeru, ko tuja ladja, na katero se

zahteva izvršba, ob vložitvi predloga za prodajo še ni zaustavljena,

le verjetno izkazati, da je ladja dolžnikova lastnina, medtem ko mora

dokazila o lastništvu (v roku 3 dni) predložiti šele na poziv

sodišča, ki ga sodišče izda potem, ko je tuja ladja že zaustavljena.

Po povedanem je bilo treba neutemeljeno pritožbo zavrniti in v

izpodbijanem delu potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365.

člena Zakona o pravdnem postopku - Ur.l. RS. št. 36/04 s spr. (ZPP) v

zvezi s 15. členom ZIZ), saj pritožbeno sodišče v prvostopnem

postopku in odločbi tudi ni ugotovilo nobenih kršitev, na katere je

dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s

15. členom ZIZ).

Ker dolžnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške

pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1.

odst. 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ).