Spousal support allowed if cohabitation breakdown caused solely by the recipient's fault despite mutual duties.

Pritoži se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva

vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Zakonec lahko zahteva od drugega zakonca, da ga preživlja, samo, če

tudi sam izpolnjuje nasproti drugemu zakoncu dolžnosti, ki mu jih

nalaga zakon. Vendar pa lahko kljub temu zahteva preživnino, če

življenjska skupnost razpade po izključni krivdi drugega zakonca -

preživninskega zavezanca. V takem primeru mu namreč ni mogoče očitati

krivde za neizpolnjevanje zakonskih dolžnosti.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek

tožnice, da ji toženec za čas od 1. 6. 2005 dalje plačuje mesečno

preživnino v znesku 50.000,00 SIT in povrne njene pravdne stroške. V

obrazložitvi je navedlo, da zakonska zveza pravdnih strank obstoji le

formalno, stranki drug nasproti drugemu ne izpolnjujeta zakonskih

obveznosti, zato tožnica ni upravičena do preživnine po 50. členu

Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur. l. SRS, št.

15/76 - 16/04, v nadaljevanju ZZZDR).

Tožnica take odločitve ne sprejema. Pritožbo je vložila po svoji

pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Poudarja, da zakonska

zveza pravdnih strank še vedno obstoji, nihče izmed njiju ni

predlagal razveze, zato ju veže v pravicah in obveznostih, ki iz nje

izhajajo. Pri tem pa vzdrževanje drugačne zakonske skupnosti od

tradicionalnih na Slovenskem ne more biti v škodo njunih pravic iz

zakonske zveze, še posebej ne v škodo tistega od zakoncev, ki je

zaradi bolezni utrpel izgubo zdravja in posledično tudi izgubo

zmožnosti za pridobivanje sredstev za svoje preživetje. Meni, da

sodišče ni imelo nobene podlage za ugotovitev, da lahko zakonec, ki

nima dovolj sredstev za preživljanje, zahteva preživnino od drugega

zakonca le v primeru, če do njega izpolnjuje obveznosti, saj temelji

tožbeni zahtevek na 50. in ne na 81. a členu ZZZDR, poleg tega

sodišče pri ugotavljanju upravičenosti preživninskega zahtevka ne bi

smelo ugotavljati krivdnih razlogov v smislu 3. odstavka 81. a člena

ZZZDR za dejstvo, da pravdni stranki ne živita skupaj. Sicer pa

razlog, da pravdni stranki ne živita skupaj, ni na strani tožnice.

Tožnica bi zaradi svoje bolezni, ki jo potrjuje tudi zadnji izvid z

dne 7. 11. 2005, ob sebi želela imeti skrbnega zakonskega partnerja.

Toženec v odgovoru na pritožbo navaja, da osebe z imenom M. M. ne

pozna. Sam se je poročil z M. G., rojeno B., zato tožeča

stranka - M. M. ni njegova žena. Glede M. G. pa navaja, da je bila

lastnica stanovanja na naslovu H. v L., ki sta ga kupila skupaj, zato

ne more biti res, da nima nikakršnega premoženja. Šele na zaslišanju

je izvedel, da je to stanovanje prodala, kar je nedopustno, saj sta

ga kupila skupaj, zato bo zahteval svoj delež vrednosti stanovanja.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijano sodbo preizkusilo v okviru

pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti

(2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št.

26/99, 96/2002, 58/2003-US, 2/2004, v nadaljevanju ZPP).

Ne pojmovanje sodišča prve stopnje in ne tožničino pojmovanje 50.

člena ZZZDR ni povsem pravilno. Tožnica nima prav, da že sam formalni

obstoj zakonske zveze daje zakoncu, ki nima dovolj sredstev za

preživljaje, pravico do preživljanja po 50. členu ZZZDR. Navedeno

določilo je namreč umeščeno v poglavje pravic in dolžnosti zakoncev,

s katerim je urejena vsebina zakonske zveze. ZZZDR izhaja iz

predpostavke, da zakonca živita v skupnosti, v kateri si medsebojno

pomagata in skupaj skrbita za družino (13. člen). Dolžnost

preživljati drug drugega zato izhaja prav iz tako razumljene zakonske

zveze. To pa pomeni, kar sodišče prve stopnje pravilno navaja in

čemur tožnica neutemeljeno oporeka, da lahko zakonec zahteva od

drugega zakonca, da ga preživlja samo, če tudi on izpolnjuje nasproti

njemu dolžnosti, ki mu jih zakon daje.

Vendar pa lahko zakonec kljub temu zahteva preživnino, če življenjska

skupnost razpade po izključni krivdi drugega zakonca - preživninskega

zavezanca, kot to določa 3. odstavek 81. a člena ZZZDR. V takem

primeru mu namreč ni mogoče očitati krivde za neizpolnjevanje

zakonskih dolžnosti. Tožnica zato tudi v tem nima prav, da se pri

ugotavljanju upravičenosti preživninskega zahtevka v trajajoči

zakonski skupnosti v okviru 50. člena ZZZDR ne sme ugotavljati

krivdnih razlogov po 3. odstavku 81. a člena ZZZDR. Na uporabo 81. a

člena ZZZDR v okviru presoje upravičenosti zahtevka po 50. členu

namreč napotuje 50. a člen ZZZDR, ki določa, da se za preživninska

razmerja med zakoncema v času trajanja zakonske zveze ter za

preživninska razmerja med zakoncema po prenehanju njune življenjske

skupnosti smiselno uporabljajo določbe o preživljanju zakoncev po

razvezi zakonske zveze. Sodišče prve stopnje bi zato moralo trditve

pravdnih strank o ločenem življenju in o vzrokih zanj preizkusiti in

jih nato presojati v skladu z navedenim pomenom 50. člena ZZZDR. Ker

ni tako ravnalo, je zmotno uporabilo materialno pravo in posledično

nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje.

Glede na navedeno, je višje sodišče pritožbi tožnice ugodilo,

izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje

v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3.

odstavka 165. člena ZPP.