Appeal dismissed because debtor paid costs before court ruling, precluding appeal on necessity.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

[JEDRO]

Dolžnik je plačal nekaj, kar bi šele moralo biti predmet odločitve

sodišča, zoper katero bi se dolžnik, če se z njo (potrebnostjo

izvršilnih storškov) ne bi strinjal, lahko pritožil. Dolžnik tako ne

zahteva od upnika, da naj mu vrne nekaj, kar je prejel z izvršbo

oziroma z opravo izvršilnih dejanj, ampak nekaj, kar mu je dolžnik

sam izpolnil.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo dolžnikov

predlog za nasprotno izvršbo. Hkrati je upniku priznalo nadaljnje

izvršilne stroške v znesku 43.524,00 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 27.6.2005 dalje. Dolžnik je proti takšni odločitvi vložil

pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge bistvenih

kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega

stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je dokazoval

neresničnost dejstev, navedenih v obračunu stroškov izvršitelja, saj

dne 2.6.2003 in 24.8.2004 pri njem ni bilo opravljeno nikakršno

izvršilno dejanje. Izvršitelj ni niti poskušal z opravo izvršilnega

dejanja rubeža, zato si je neupravičeno obračunal stroške v višini

25% za neuspešen rubež v skladu z tarifo za delo izvršitelja. Ker

izvršitelj ni postopal v skladu z določbami ZIZ in ni postopal po

pravilih postopka, na katera je vezan pri izvršbi na premičnine, ne

more biti upravičen do povračila storškov, ki so nastali v zvezi z

neizvršenimi izvršilnimi dejanji. Stroškov izvršilnih dejanj v znesku

22.639,37 SIT ni mogoče priznati, če ta dejanja niso bila opravljena.

Navedena dejstva bi se morala ugotoviti na osnovi poročila

izvršitelja, ki ga mora izdelati po opravljenih izvršilnih dejanjih.

prereka tudi navedbe upnika, da dolžniku ni zaračunal vseh stroškov

za opravo izvršilnih dejanj v višini 45.000,00 SIT. Zahteva, da se

odpravijo nepravilnosti, ki jih je storil izvršitelj ali druga oseba,

ki sodeluje v postopku opravljanja izvršbe.

Pritožba ni utemeljena.

Predmet izterjave s prisilno izvršbo v tem postopku je bila glavnica

v znesku 17.034,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od

zneska 17.030,00 SIT za čas od 19.4.2002 dalje in od zneska 4,00 SIT

od 19.5.2002 dalje, ter izvršilni stroški v skupnem znesku 19.375,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.4.2003 dalje. Kot izhaja iz

ugotovitev sodišča prve stopnje, je dolžnik že 22.4.2003 plačal

izvršilne stroške v znesku 19.375,00 SIT, dne 9.6.2003 je plačal

17.660,00 SIT in 25.8.2004 17.678,00 SIT. Iz ugotovitev sodišča prve

stopnje tudi izhaja, da je v času, ko je bila izpolnjena le obveznost

plačila stroškov izvršbe, izvršitelj začel opravljati dejanja

izvršbe. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da dolžnik

neutemeljeno navaja, da izvršiteljeva dejanja niso bila potrebna.

Glede na to, da v času poskusa njihove oprave svoje obveznosti še ni

v celoti poravnal, je bila oprava omenjenih izvršilnih dejanj

potrebna. Pri tem je treba še navesti, da iz obračuna izvršitelja

izhaja, da so bila izvršilna dejanja poskušana, ne pa tudi opravljena

oziroma realizirana, vendar pa tudi poskus oprave izvršilnih dejanj

pogojuje določene stroške. Ne glede na navedeno, pa je treba

dolžnikov zahtevek za vrnitev zneska 17.678,00 SIT, ki naj bi se

nanašal na stroške izvršitelja, zavrniti. Po določilu 7. odstavka v

zvezi s 5. odstavkom 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v

nadaljevanju ZIZ) mora upnik zahtevati povrnitev izvršilnih stroškov

takoj, ko ti nastanejo in je znana njihova višina, najkasneje pa v

tridesetih dneh po končanem ali ustavljenem izvršilnem postopku.

Dolžnik mora upniku na njegovo zahtevo povrniti tiste stroške, ki so

bili potrebni za izvršbo. O upnikovi zahtevi pa odloči sodišče v roku

osmih dni od prejema zahteve. Sklep s katerim sodišče odloči o

upnikovi zahtevi za povrnitev stroškov, je treba izpostaviti pritožbi

strank izvršilnega postopka. V takšni pritožbi dolžnik lahko prereka

ugotovitvi o potrebnosti določenih stroškov postopka. Takšno

postopanje, ki ga določajo določila 38. člena ZIZ, v tej zadevi ni

bilo potrebno, saj je dolžnik sam plačal nekaj, kar sploh še ni bilo

predmet izterjave. Tako je plačal nekaj, kar bi šele moralo biti

predmet odločitve sodišča, zoper katero bi se dolžnik, če se z njo

(potrebnostjo izvršilnih storškov) ne bi strinjal, lahko pritožil.

Dolžnik tako ne zahteva od upnika, da naj mu vrne nekaj, kar je

prejel z izvršbo oziroma z opravo izvršilnih dejanj, ampak nekaj, kar

mu je dolžnik sam izpolnil. S tem pa niso podani pogoji za nasprotno

izvršbo (67. člen ZIZ). Če bo dolžnik menil, da so izpolnjeni pogoji

za zahtevek iz naslova neupravičene pridobitve (190. člen

Obligacijskega zakonika), ga bo moral uveljaviti v ustreznem pravdnem

postopku. Iz navedenih razlogov je bilo treba dolžnikovo pritiožbo

zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2.

točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. členom

ZIZ).