Notarial deed as public document; debtor must challenge signature in civil suit, not enforcement objection.

Pritožbi dolžnika se zavrneta in se potrdi sklep sodišča prve

stopnje.

Upnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Notarski zapis, ki je v tej zadevi izvršilni naslov, je javna

listina, ki dokazuje resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje

oziroma določa. Dovoljeno je dokazovati, da so v javni listini

navedena neresnično ugotovljena dejstva ali da je sama listina

nepravilno sestavljena. Vendar pa dolžnik tega ne more dokazovati v

izvršilnem postopku. Relevanten ugovorni razlog je podan šele v

primeru, če je poravnava oziroma notarski zapis, na podlagi katerega

je izdan sklep o izvršbi, razveljavljen ali izrečen za ničnega.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da se ugovor

dolžnika zoper sklep o izvršbi zavrne ter da je dolžnik dolžan

povrniti upniku nadaljnje izvršilne stroške v višini 130.900,00 SIT.

Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil dolžnik. V pritožbi z

dne 14.11.2005 navaja, da je v ugovoru zoper sklep o izvršbi navedel,

da se ne spominja, da bi listino ki je izvršilni naslov kadarkoli

podpisal. Podpis na listini, ki je izvršilni naslov, ni njegov in je

drugačen od njegovega podpisa. Zato je predlagal sodišču prve

stopnje, naj angažira izvedenca grafologa, ki bo podal mnenje o tem,

ali je podpis na notarskem zapisu njegov ali ne. Meni, da bi sodišče

prve stopnje moralo dopustiti izvedbo tega dokaza, saj ne razpolaga

z ustreznim strokovnim znanjem, na podlagi katerega bi lahko

ugotovilo z gotovostjo, ali je podpis, ki se nahaja na izvršilnem

naslovu, njegov. Strinja se, da je za sestavo listine v notarskem

zapisu potrebna najvišja stopnja obličnosti, a pravi, da je to

domnevo vendarle mogoče izpodbiti. Ker je sodišče prve stopnje njegov

ugovor zavrnilo brez izvedbe predlaganih dokazov, mu je odvzelo

možnost enakopravnega sodelovanja v postopku in kršilo načelo

kontradiktornosti, kar predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil

postopka. Ker je ostalo dejansko stanje zaradi tega nepopolno

ugotovljeno, je izpodbijani sklep nezakonit. Pritožbenemu sodišču

predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da

ugovoru dolžnika ugodi ter razveljavi sklep o izvršbi, vse s

stroškovno posledico, podrejeno pa da izpodbijani sklep razveljavi

ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s

stroškovno posledico.

Dolžnik je dne 18.11.2005 vložil še eno pritožbo, v kateri navaja, da

nikoli ni podpisal spornega notarskega zapisa št. SV 1515/2002 in da

je tudi tokrat že iz pooblastila mogoče videti razliko v podpisu.

Prav zaradi tega je predlagal postavitev izvedenca grafologa, ki bi

podal strokovno mnenje o tem, čigav podpis je na notarskem zapisu.

Meni, da ni bistveno, kako je potekala overitev listine pri notarju.

Ker pa je smiselno pričakovati, da bo svoje trditve lahko dokazal,

predlaga, da se mu to s strani sodišča omogoči. Ker pa to ni predmet

izvršilnega postopka, pritožbenemu sodišču predlaga, da z ustreznim

sklepom oziroma odločbo napadeni sklep razveljavi kot tudi sklep o

izvršbi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tokrat

v pravdnem postopku, kjer bo dolžnik lahko uveljavljal utemeljenost

svojega ugovora.

Upnik je na obe dolžnikovi pritožbi odgovoril z dvema odgovoroma na

ugovor, v katerih navaja enako. Pravi, da je pritožba dolžnika podana

zgolj z namenom zavlačevanja postopka in izogibanja poplačila

upnikovega dolga. Meni, da je dolžnikova ugovorna navedba, da se ne

spominja, da bi podpisal notarski zapis, ki je izvršilni naslov,

čudna in nesprejemljiva. Odgovoroma na pritožbo dolžnika je zato

priložil kopijo zadnje strani tega notarskega zapisa in potrdila z

dne 28.8.2002, na katerih je obkrožen dolžnikov podpis, ki je na obeh

listinah popolnoma identičen. Da gre v obeh primerih dejansko za

dolžnikov podpis, dokazuje tudi dejstvo, da se je dolžnik pri podpisu

potrdila z dne 28.8.2002 identificiral z osebno izkaznico št.

00902724. Navaja, da razpolaga tudi z več zadolžnicami, ki jih je

podpisal dolžnik in na katerih je podpis dolžnika enak podpisoma na

omenjenih listinah. Pravi, da je nepomembno, kakšen je podpis

dolžnika na pooblastilu svojemu pooblaščencu in je zato angažiranje

izvedenca grafologa nepotrebno. Neizpodbitno dejstvo je tudi, da

sporni notarski zapis brez sodelovanja dolžnika sploh ne bi mogel

biti sklenjen, saj je iz vsebine te posojilne pogodbe s sporazumom o

zavarovanju terjatve z dne 6.9.2002 jasno razvidno, da je bila le-ta

sestavljena ob hkratni navzočnosti obeh strank, da sta bili obe

opozorjeni na posledice njene vsebine in da sta jo stranki obe

lastnoročno podpisali ter prejeli odpravek le-te. Pritožbenemu

sodišču predlaga, da pritožbi dolžnika zavrne in potrdi izdani sklep

o izvršbi, dolžnika pa zaveže na plačilo celotnih stroškov postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da izvršljiv notarski

zapis predstavlja veljaven izvršilni naslov, vse dokler ta ni

razveljavljen ter da bi moral dolžnik svojo neudeležbo pri sestavi

notarskega zapisa, uveljavljati v pravdnem postopku, saj se v

izvršilnem postopku ne presoja veljavnost pravnega posla. Notarski

zapis, ki je v tej zadevi izvršilni naslov, je glede na določbo 3.

odst. 3. člena Zakona o notariatu (Uradni list RS, št. 13/1994, s

spremembami in dopolnitvami) ter 224. člena ZPP (Zakon o pravdnem

postopku, Uradno prečiščeno besedilo, Uradni list RS, št. 36/2004) v

zvezi s 15. členom ZIZ javna listina, ki dokazuje resničnosti

tistega, kar se v njej potrjuje oziroma določa. Po 3. odst. 224.

člena ZPP je sicer dovoljeno dokazovati, da so v javni listini

navedena neresnično ugotovljena dejstva ali da je sama listina

nepravilno sestavljena. Vendar pa dolžnik tega ne more dokazovati v

izvršilnem postopku. Po določbi 5. točke 1. odst. 55. člena ZIZ v

zvezi s 2. odst. 17. člena ZIZ, po katerem se določbe tega zakona o

poravnavi uporabljajo tudi za notarski zapis, če zakon ne določa

drugače, lahko dolžnik vloži ugovor zoper sklep o izvršbi le, če je

poravnava oziroma notarski zapis, na podlagi katerega je izdan sklep

o izvršbi, razveljavljen ali izrečen za ničnega. Dolžnik z ugovorom,

da podpis na spornem notarskem zapisu ni njegov, glede na navedeno

ne more preprečiti izvršbe. Sodišče prve stopnje zato ni kršilo

določb postopka ali načela kontradiktornosti, ko ni izvedlo dokaza z

izvedencem grafologom, saj bi bila glede na to, da v izvršilnem ne

more ugotavljati resničnosti dejstev, navedenih v spornem notarskem

zapisu, izvedba tega dokaza brezpredmetna. Svoje navedbe o tem, da

podpis na izvršilnem naslovu ni njegov, bo moral dolžnik na podlagi

ustrezne tožbe - ne pa na podlagi napotitvenega sklepa izvršilnega

sodišča, kot to meni pritožnik - dokazovati v pravdnem postopku.

Ker sta pritožbi dolžnika neutemeljeni in ker tudi niso podani

razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2.

odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče

pritožbi dolžnika zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 1. odst. 165. člena ZPP

odločilo, da upnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka, saj

odgovora na pritožbi nista bila potrebna 154. člen ZPP v zvezi s

366. členom ZPP in v zvezi s 15. členom ZIZ).