Appeal allowed; court ruled upholder must prove execution costs were necessary, otherwise they bear them.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v nov postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

[JEDRO]

Upnik ima možnost zahtevati, da o pravilnosti izvršiteljevega

obračuna odloči sodišče, če z njim ne soglaša. Če te možnosti upnik

ne izkoristi, mora stroške izvršitelja, ki niso bili potrebni za

izvršbo, nositi sam, saj mu je dolžnik na podlagi 5. odst. 38. čl.

ZIZ dolžan povrniti le potrebne stroške.

Kateri izvršiteljevi stroški so bili potrebni, pa lahko sodišče

ugotovi le na podlagi izvršiteljevega poročila in obračuna. To

pomeni, da mora biti iz poročila in obračuna jasno razvidno, kdaj je

posamezen strošek nastal, v kakšni višini in količini in zakaj je bil

potreben.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo dolžnici

plačilo upnikovih stroškov izvršilnega postopka v znesku 55.042,80

SIT, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Dolžnica se s to odločitvijo ne strinja. Izpodbijani sklep napada iz

vseh pritožbenih razlogov. Trdi, da je vse izvršilne stroške

poravnala z dvema plačiloma v znesku 132.920,00 SIT in 46.136,00 SIT.

Poleg tega je izvršitelj glavnico napačno obračunal, zato meni, da je

z navedenima plačiloma plačala več, kot bi bila dolžna. Sicer pa

sodišče prve stopnje svoje odločitve ni utemeljilo, temveč je stroške

zgolj odmerilo na podlagi priloženih računov, s čimer je bistveno

kršilo določila postopka in posledično napačno ugotovilo dejansko

stanje. V nadaljevanju dolžnica izpodbija tudi višino posameznih

postavk stroškov izvršitelja. Meni, da je izvršitelj napačno

izračunal vrednost terjatve, zaradi česar je napačen obračun

izvršilnih stroškov. Izvršitelj, ki je opravljal neposredna dejanja

izvršbe, ima sedež na območju Okrajnega sodišča v Litiji, zato bi bil

po določilu 11. čl. Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev

in o povračilu stroškov v zvezi z njihovim delom (Ur. l. RS, št.

18/2003, v nadaljevanju tarifa) potne stroške dolžan nositi upnik.

Nadalje ni jasno, katero izvršilno dejanje predstavlja strošek

porabljenega časa. Če pa je s tem stroškom mišljen prevzem

zarubljenih stvari, je navedba časa na računu nepravilna. Dolžnica

nazadnje ne razume, zakaj je družba BSE trikrat obračuna stroške

fotografiranja. Dolžnica takšno fotografiranje in obdelavo fotografij

ni dolžna plačati na podlagi treh izstavljenih računov, saj so bile

zarubljene fotografije poslikane le enkrat. Poleg tega so bili

zarubljeni predmeti odnešeni iz stanovanjske stavbe, zato potreba po

fotografijanju niti ni nastala.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru

pritožbenih razlogov in razlogov, na katere mora paziti po uradni

dolžnosti (350. člen v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem

postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04, v nadaljevanju ZPP in v zvezi

s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. l. RS, št. 51/1998

do 46/2005-US, v nadaljevanju ZIZ).

Ne drži dolžničina navedba, da je vse izvršilne stroške že poravnala

s plačiloma v zneskih 132.920,00 SIT in 46.136,00 SIT. Obe plačili

sta bili izvršeni pred nastankom spornih stroškov, in sicer za

poplačilo tistih stroškov, ki so bili priglašeni pred izdajo sklepa o

ustavitvi postopka. Poleg tega dolžnica njihovi višini takrat ni

ugovarjala, zato se sedaj ne more sklicevati na to, da jih je preveč

plačala.

Prav pa ima, da se izpodbijane odločitve ne da preizkusiti, in sicer

glede vprašanja, ali so bili obračunani stroški za izvršbo potrebni.

S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev

določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Dolžnik je

namreč na podlagi 5. odst. 38. člena ZIZ upniku dolžan povrniti le

tiste stroške, ki so bili za izvršbo potrebni. Upnik tako ne more

zahtevati od dolžnika povračila tistih stroškov, ki so mu nastali s

plačilom izvršitelja, če le-ti za izvršbo niso bili potrebni.

Dolžnica pravilno opozarja na določilo 2. odstavka 38. c člena ZIZ,

po katerem ima upnik možnost zahtevati, da o pravilnosti

izvršiteljevega obračuna odloči sodišče, če z njim ne soglaša. Če te

možnosti upnik ne izkoristi, mora stroške izvršitelja, ki niso bili

potrebni za izvršbo, nositi sam.

Kateri izvršiteljevi stroški so bili potrebni, pa lahko sodišče

ugotovi le na podlagi izvršiteljevega poročila in obračuna, v katerem

morajo biti ti stroški natančno specificirani. To pomeni, da mora

biti iz poročila in obračuna jasno razvidno, kdaj je posamezen

strošek nastal, v kakšni višini in količini in zakaj je bil potreben.

Tako lahko sodišče presodi, ali je izvršitelj upravičen do

kilometrine, le, če navede, kdaj je moral določeno pot opraviti, v

zvezi s katerim izvršilnim dejanjem in v kakšni razdalji (11. člen

tarife). Do stroškov za PPT storitve je nadalje v prvi vrsti

upravičen v dejanski višini (1. odstavek 10. člena tarife), zato jih

mora izkazati z ustreznimi potrdili o plačilih, ali pa v okviru 5%

pavšalnega zneska po 3. odstavku 10. člena tarife, vendar mora to

izrecno navesti. Tudi do stroškov za fotografiranje je izvršitelj

vsekakor lahko upravičen (7. odst. 39. čl. Pravilnika o opravljanju

službe izvršitelja, Ur. l. RS, št. 18/2003), ne glede na to, ali so

bili zarubljeni predmeti odnešeni ali ne, vendar pa mora iz poročila,

ki ga predloži sodišču, jasno izhajati, zakaj je bil tak strošek

potreben in tudi, da je bil potreben v takem obsegu, kot ga

uveljavlja v povračilu. Sodišče prve stopnje bo zato v ponovljenem

postopku moralo presoditi, ali potrebnost obeh računov družbe BSE

dejansko izhaja iz izvršiteljevega poročila in obračuna. Predvsem sta

v računu št. 082-05 z dne 2. 3. 2005 sporni postavki dostave in

kilometrine v skupnem znesku 5.900.00 SIT, saj ima družba BSE tako

kot izvršitelj sedež v Ljubljani. Na tem mestu pritožbeno sodišče še

pripominja, da dolžnica nima prav, ko sodišču očita, da je za

opravljanje neposrednih dejanj izvršbe postavilo izvšitelja s sedežem

na območju drugega okrajnega sodišča, zaradi česar bi njegove potne

stroške moral trpeti upnik sam. V času postavitve in opravljanja

izvršilnih dejanj je imel postavljeni izvršitelj, B. J., sedež na

.... v Ljubljani, torej na območju tega sodišča. Trditev, da so

stroški napačno obračunani, ker je izvršitelj vrednost terjatve

izračunal napačno, pa ni relevantna za presojo spornih stroškov, saj

nobeden od njih ni take narave, da bi ga v skladu s tarifo obračunali

po vrednosti terjatve.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi dolžnice ugodilo in

izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje

v novo odločanje (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi

poročila in obračuna izvršitelja presoditi, kateri stroški so bili

potrebni za izvršbo in v kakšni višini, in svoje ugotovitve ustrezno

obrazložiti.

Odločitev o stroških postopka temelji na določilu 3. odstavka 165.

člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.