Appeal dismissed; eviction order valid if co-owner holds majority share despite partial auction sale.

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Stranke krijejo vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

[JEDRO]

Če na javni dražbi ni prodana celotna nepremičnina, ampak le njen

del, v kolikor je bil v solasti dolžnika, je pa ta del večji od

polovice, sodišče v sklepu o izročitvi nepremičnine prav tako določi

dolžniku rok izselitve iz nepremičnine.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z obravnavnim dopolnilnim sklepom pod 1.

točko izreka dopolnilo sklep o izročitvi 14/20 nepremičnin parcel št.

x in št. y k.o. Litija kupcu A. L. z dne 8.10.2004 s 3. točko, da sta

se dolžnika dolžna izseliti iz prodane nepremičnine do 1.3.2006, pod

2. točko izreka pa je dolžnikoma D. D. in J. D. naložilo v povrnitev

upniku stroške pritožbenega postopka v znesku 49.140,00 SIT, v

primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa

dalje do plačila.

Zoper sklep sta se v roku pritožila dolžnika D. D. in J. D. iz vseh

pritožbenih razlogov, ki predlagata, da pritožbeno sodišče sklep

spremeni tako, da predlog za izselitev dolžnikov zavrne, podrejeno,

da sklep razveljavi ter zadevo v celoti vrne sodišču prve stopnje v

ponovno odločanje. Nvajata, da razen navedbe, da je prvostopenjsko

sodišče sledilo napotkom višjega sodišča, izpodbijani sklep sploh

nima obrazložitve, s čimer je sodišče prve stopnje zagrešilo

absolutno bistveno kršitev določb postopka v smislu 14. točke 2.

odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Je pa sklep

tudi vsebinsko napačen. Kupec A. L. je namreč pridobil 14/20

nepremičnine, zaradi česar bi se bila dolžnika dolžna izseliti

kvečjemu iz 14/20 predmetne nepremičnine. Lastnik preostalih 6/20

A. L. vsekakor ni, zaradi česar sodišče tudi ne more odrediti

izselitev dolžnikov iz celotne nepremičnine. Nepremičnina ni

razdeljena, tako da v naravi seveda ni jasno, kateri del hiše naj bi

predstavljal 14/20, last A. L.. Sprožen bo tudi postopek za

razdružitev solastnine, dokler pa ta postopek ni uveden in izpeljan,

o izselitvi dolžnikov ne more biti govora, saj jima solastniki

predmetne nepremičnine bivanja v hiši ne oporekajo. Sklep je torej

neizvršljiv.

Upnik M... d.d. se v odgovoru na pritožbo strinja s predlogom

dolžnikov, da se do zaključka postopka za razdružitev solastnine

zadrži njuna izselitev iz zadevne nepremičnine, medtem ko kupec A. L.

pritožbo zavrača in predlaga njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Ko sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa glede

odločitve pod 1. točko izreka navede, da je v celoti sledilo napotkom

Višjega sodišča v Ljubljani v sklepu z dne 27.10.2005 in dopolnilo

izdani in pravnomočni sklep o izvročitvi prodanih nepremičnin, se

glede določenega roka za izselitev skicevalo na določbo 2. odstavka

92. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) ter pojasnilo, da je

ta sklep izvršilni naslov za izpraznitev in izročitev nepremičnine,

poda takšne razloge, s katerimi se odločitev da preizkusiti. Torej ni

slediti pritožbi o zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka iz 14.

točke 2. odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ. Nedvomno

je namreč, na katero odločbo Višjega sodišča v Ljubljani se je

sodišče prve stopnje sklicevalo, saj so jo stranke tudi prejele in

jim je torej znano, kateri napotki in stališča so bili v njej

zavzeti.

Odločitev v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa je tudi sicer

materialnopravno pravilna in skladna določbi 2. odstavka 192. člena

ZIZ, četudi kupec na javni dražbi A. L. ni izključni lastnik

obravnavanih nepremičnin, je pa najmanj lastnik 14/20. Določilo 2.

odstavka 192. člena ZIZ je bilo v zakon vključeno iz razloga, da je

kupec nepremičnine s sklepom o izročitvi pridobil tudi izvršilni

naslov zoper dolžnika na izpraznitev nepremičnine in da v ta namen ni

potrebna posebna pravda. Očitno se predvideva, da kupec zahteva

izselitev dolžnika iz nepremičnine, ker ta po njeni prodaji na javni

dražbi v izvršilnem postopku nima več pravne podlage za njeno

uporabo. Zahtevati izselitev iz nepremičnine od tistega, ki

nepremičnino uporablja brez pravne podlage, je v smislu določbe 2. in

3. odstavka 67. člena Stvarnopravnega zakonika (SZ) posel rednega

upravljanja in za opravo takega posla je potrebno soglasje

solastnikov, katerih idealni deleži sestavljajo več kot polovico

njene vrednosti. Ker je pritožnik solastnik več kot polovice

obravnavane nepremičnine, je sodišče skladno določbi 2. odstavka 192.

člena ZIZ lahko in moralo v njegovo korist dolžnikoma naložiti

izselitev iz celotne nepremičnine. Lamovšek bi namreč kot večinski

lastnik nepremičnine lahko v okviru poslov rednega upravljanja s

posebno tožbo v pravdi zahteval od dolžnikov, da celotno nepremičnino

izpraznita, če mu ne bi bila dana možnost pridobitve izvršilnega

naslova že v izvršilnem postopku.

Ni ovire, da odločba, kot jo je v izpodbijanem sklepu sprejelo

sodišče prve stopnje glede izselitve dolžnikov iz prodane

nepremičnine, ne bi bila izvršljiva.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti drugih kršitev, na

katere pazi po uradni dolžnosti, pritožbo dolžnikov kot neutemeljeno

zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka

365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1.

odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ in so stranke dolžne

kriti vsaka svoje stroške. Dolžnika namreč s pritožbo nista uspela,

medtem ko odgovor na pritožbo zoper sklep po zakonu ni predviden in

torej ta strošek za postopek ni bil potreben.