Appeal allowed; sale of property void due to premature transfer of ownership before creditor's claim is satisfied.

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v nov postopek.

[JEDRO]

Odločbo državnega organa v smislu 42. člena Stvarnopravnega zakonika,

s katero kupec originarno pridobi lastninsko pravico na prodani

nepremičnini, predstavlja po sedaj sprejeti sodni praksi in pravni

teoriji šele sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, in ne sklep o

domiku, kot je večinsko veljalo po Zakonu o izvršilnem postopku in na

njegovi podlagi uveljavljeni sodni praksi. Zato z upoštevanjem

doložnikovega ugovora po izteku roka, vloženega po izdaji sklepa o

domiku, ni poseženo v kupčevo pridobljeno pravico. Kupec ima zaenkrat

le pričakovano pravico, ki je sicer tudi pravno varovana, vendar pa

je treba v vsakem primeru posebej tehtati, ali dati prednost

dolžnikovi ustavno varovani lastninski pravici ali pričakovani

pravici kupca.

[OBRAZLOŽITEV]

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo dolžničin

predlog za umik javne dražbe (1. točka izreka) ter nepremičnino, ki

ni vpisana v zemljiško knjigo, to je stanovanje št. ...., na naslovu

... v Kamniku, v skupni izmeri 46,27 m2 s kletjo v izmeri 1,64

m2, do sedaj v lasti dolžnice, za ceno 5.375.947,00 SIT domaknilo

najboljšemu ponudniku P. K., ...

Zoper sklep se pritožuje dolžnica. Pritožbenih razlogov izrecno ne

uveljavlja, navaja pa, da iz njene vloge, datirane s 16.6.2003, jasno

izhaja, da je dolg plačala, zato je sodišče kršilo določila javne

dražbe, ko je le-to kljub temu opravilo. Poudarja, da je dolg celo že

preplačala, saj sodišče ni upoštevalo njenega plačila v znesku

80.552,00 SIT z dne 19.9.2002. Predlaga razveljavitev javne dražbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče v prvi vrsti ugotavlja, da prvostopno sodišče ni

sledilo njegovim napotkom, podanim v razveljavitvenem sklepu z dne

7.7.2004. Ni namreč ugotavljalo, ali so verjetne trditve dolžnice, da

je vlogo z dne 16.6.2003, izvod katere se nahaja v prilogi B8 spisa

(glede katere je seveda jasno, da jo je predložila sodišču skupaj z

ugovorom z dne 12.9.2003 - red. št. 43 spisa), predložila sodišču

že pred javno dražbo. Kot je pritožbeno sodišče že pojasnilo, je od

presoje te okoliščine tudi odvisno, ali lahko dolžnica z ugovori, da

sodišče javne dražbe ne bi smelo opraviti, uspe ali ne. Ker je bil

torej sklep o domiku izdan, ne da bi se najprej odločalo o morebiti

pravočasnem ugovoru dolžnice, je bilo treba že iz tega razloga

izpodbijani sklep razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču prve stopnje

v novo odločanje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur.

l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo - ZPP v zvezi s

15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur.l. RS, št. 51/98 s

spr.; ZIZ).

Kot je bilo sodišču prve stopnje že pojasnjeno, bo treba v

ponovljenem postopku oceniti, ali je dolžnica izvod vloge, ki se

nahaja v prilogi B8, posredovala sodišču že pred javno dražbo, pri

tej oceni pa v dvomu glede pravočasnosti (ki jo bo treba raziskati

do stopnje verjetnosti, saj gre za procesno dejstvo), odločiti v

korist stranke. V primeru zaključka, da je bila sporna vloga

posredovana sodišču pred javno dražbo, pa bo treba presoditi, ali ne

gre te laične vloge dolžnice obravnavati kot ugovor po izteku roka

(56. člen ZIZ) ter kot predlog za odlog izvršbe (71. člen ZIZ). V

tem primeru bo kasnejši ugovor po izteku roka z dne 12.9.2003

postal bodisi brezpredmeten bodisi nedovoljen (2. odst. 56. člena

ZIZ).

Če pa bo sodišče prve stopnje zaključilo, da vloga z dne 16.6.2003 ni

bila posredovana sodišču, pa bo moralo ponovno odločiti še o ugovoru

po izteku roka z dne 12.9.2003. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja,

da je zmotno pravno naziranje sodišča prve stopnje v izpodbijanem

sklepu, češ da je ugovor po izteku roka, vložen po izdaji sklepa o

domiku, brez učinka. V skladu z določbo 1. odstavka 56. člena ZIZ

lahko dolžnik ugovor po izteku roka vloži vse do konca izvršilnega

postopka. Konec izvršilnega postopka pa praviloma označuje poplačilo

upnika. Res je sicer, da je situacija pri izvršbi na nepremičnine

nekoliko drugačna, vendar pa je zmotno stališče sodišča prve

stopnje, češ da tak ugovor po izdaji sklepa o domiku ni več mogoč, z

argumentacijo, da je kupec že na originaren način pridobil lastninsko

pravico na nepremičnini. Sodna praksa, na katero se sklicuje sodišče

prve stopnje, je bila svojčas sicer res takšna, vendar pa se tudi

sodna praksa spreminja. Odločbo državnega organa v smislu 42. člena

Stvarnopravnega zakonika (Ur.l. RS, št. 87/02; SPZ), s katero kupec

originarno pridobi lastninsko pravico na prodani nepremičnini,

predstavlja po sedaj sprejeti sodni praksi in pravni teoriji namreč

šele sklep o izročitvi nepremičnine kupcu, in ne sklep o domiku, kot

je večinsko veljalo po Zakonu o izvršilnem postopku (Ur.l. SFRJ,

20/78 s spr.; ZIP) in na njegovi podlagi uveljavljeni sodni praksi

(glej Vesna Rijavec: Civilno izvršilno pravo; GV založba, Ljubljana

2003; str. 310). Sklep o domiku torej še ne pomeni pridobitve

lastninske pravice, temveč je pridobitev le-te odvisna še od

izpolnjenosti dveh nadaljnjih pogojev, to je pravnomočnosti sklepa o

domiku in plačila kupnine (prim. 192. člen ZIZ). Zato ni mogoče

pritrditi pravnemu naziranje prvostopnega sodišča, da bi bilo z

upoštevanjem dolžničinega ugovora po izteku roka, vloženega po izdaji

sklepa o domiku, poseženo v kupčeve pridobljene pravice. Kupec ima

zaenkrat le pričakovano pravico, ki je sicer tudi pravno varovana,

vendar pa je treba tehtati, ali je treba glede na okoliščine

konkretnega primera dati prednost dolžničini ustavno varovani

lastninski pravici ali pričakovani pravici kupca, in po oceni

pritožbenega sodišča je treba v konkretnem primeru (kot bo

obrazloženo v nadaljevanju) dati prednost dolžničini lastninski

pravici.

Da lahko dolžnik ustavitev izvršbe s prodajo nepremičnine s plačilom

izterjevane terjatve doseže vse do pravnomočnosti sklepa o izročitvi

nepremičnine kupcu, je, kot je razbrati iz odločbe U-I-93/03-26 z dne

18.11.2004, tudi stališče ustavnega sodišča (glej 11. točko odločbe).

Res je v ZIZ uveljavljeno načelo proste izbire izvršilnih sredstev in

je tako izvršba s prodajo dolžnikove nepremičnine lahko prvo in edino

izvršilno sredstvo v izvršilnem postopku, ne glede na višino upnikove

terjatve, vendar pa je treba vendarle upoštevati, da je namen izvršbe

v tem, da pride upnik do poplačila svoje terjatve v primeru, ko je

dolžnik ne želi prostovoljno izpolniti. Prodaja nepremičnine v

izvršilnem postopku predstavlja nujen in dopusten poseg v ustavno

zagotovljeno pravico do zasebne lastnine dolžnika le v primeru, ko je

mogoče predpostavljati, da dolžnik obveznosti ni prostovoljno

poravnal ter da nima drugega premoženja oziroma da z drugim

premoženjem dolga ne želi poravnati (prim. že citirano ustavno

odločbo). Po nasprotnem razlogovanju pa je treba v primeru, kot je

obravnavani, ko je očitno, da dolžnica izterjevano obveznost (čeravno

šele tekom izvršbe) hoče prostovoljno poravnati, pri tem pa zgolj

zaradi svoje nevednosti (zaradi nepravilnega poračuna zakonskih

zamudnih obresti) te kljub večkratnim plačilom nikoli ne uspe

poravnati v celoti, poleg interesa upnika upoštevati tudi načelo

varstva dolžnika (kot enega izmed načel izvršilnega postopka - prim.

Dragica Wedam-Lukić: Civilno izvršilno pravo; ČZ UL RS 1992; str.

34-35) ter presoditi, ali je poseg v dolžničino lastninsko pravico v

tej zadevi sploh nujen za dosego zasledovanega cilja, to je poplačila

upnika. In po oceni pritožbenega sodišča glede na prizadevanja

dolžnice, poravnati izterjevano obveznost, v tem primeru ni tako.

Zato je po oceni pritožbenega sodišča naloga sodišča prve stopnje, da

v takem primeru v okviru načela pomoči prava neuki stranki (12. člen

ZPP) dolžnico pouči, kako lahko ustavitev izvršbe, ki si jo ves čas

postopka prizadeva doseči, tudi doseže. Tudi opisani razlogi so torej

narekovali razveljavitev izpodbijanega sklepa ter vrnitev zadeve

sodišču prve stopnje v nov postopek.

V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje v smislu zgoraj

podanega ponovno odloči o ugovorih dolžnice. Pritožbeno sodišče le še

dodaja, da bo moralo sodišče ob očitni neaktivnosti upnika v tej

zadevi, ki sodišča ne obvešča o delnih plačilih dolžnice, med

strankami izvršilnega postopka razčistiti, koliko je bilo na račun

izterjevanih obveznosti že plačano (kot opozarja dolžnica v pritožbi,

je dne 19.9.2002 upniku plačala še dodatnih 80.552,00 SIT, kar v tem

postopku še ni bilo upoštevano) ter obračuna, ali dolžnica ob

upoštevanju vseh delnih plačil upniku sploh še kaj dolguje. Ob

dejstvu, ki jasno izhaja iz spisovnih podatkov, da skuša dolžnica v

tej izvršbi izterjevane obveznosti prostovoljno poravnati, pa naj

sodišče glede na opravljen obračun dolga dolžnico skladno z določbo

12. člena ZPP tudi pouči, koliko še znaša njen dolg in na kakšen

način lahko ustavitev izvršbe tudi doseže.