Enforcement sale to creditor upheld; creditor's claim for deposit waiver reversed due to contradictory ruling.

Pritožbi dolžnikov zoper sklepa z dne 28.1.2004 in 18.2.2004 se

zavrneta in sklepa potrdita.

Pritožbi upnika zoper sklep z dne 28.6.2004 se ugodi, izpodbijani

sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov

postopek.

[JEDRO]

Postopka prisilne izvršbe ni mogoče enačiti z institutom lex

commissoriae. Upoštevati je treba, da mora zakon, ki ureja izvršilni

postopek upoštevati predvsem interese upnika. Omejitev upnikove

pravice do učinkovite izvršbe pride v poštev le, če so temeljne

pravice dolžnika bistveno prizadete. V primeru, da je upnik kupec

nepremičnine, temeljne pravice dolžnika niso bistveno prizadete.

[OBRAZLOŽITEV]

S sklepom z dne 28.1.2004 je sodišče prve stopnje nepremičnino,

parcelo št. x, vpisano v vl. št. 920 k.o. Turjak, prodano za

99.381.000,00 SIT, domaknilo najboljšemu ponudniku, to je Družbi D.

P., družbi za razvoj in financiranje d.d., Ljubljana, Dalmatinova 2

ter kupca oprostilo položitve kupnine do zneska 97.393.380,00 SIT.

Zoper sklep se dolžnika pravočasno pritožujeta iz "vseh pritožbenih

razlogov" in predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep

razveljavi in začeti izvršilni postopek prekine ter začne postopek za

presojo ustavnosti in zakonitosti določb Zakona o izvršbi in

zavarovanju - ZIZ ter Stvarnopravnega zakonika - SPZ, ki upniku

dovoljujejo, da sodeluje na javni dražbi in nepremičnino kupi,

oziroma oceno ustavnosti in zakonitosti takšne razlage določb istih

zakonov, oziroma podrejeno, da sklep o izvršbi tako spremeni, da v

skladu z določilom 185. člena Zakona o izvršilnem postopku - ZIP

odloči tudi, da obdržita dolžnika tudi po prodaji nepremičnine, ki je

v naravi stanovanjska hiša, pravico še naprej v njej stanovati.

Dolžnika menita, da je postopanje sodišča, ko je nepremičnino

domaknilo upniku kot kupcu, v nasprotju s prepovedjo lex commissorie,

ki je zajeta v 1. odstavku 132. člena SPZ. Ugotavljata, da dogovor o

prehodu lastninske pravice na zastavnega upnika v primeru, da

dolžnikova terjatev ne bo plačana oziroma o prodaji stvari po

določeni ceni, ni prepovedana po zapadlosti zavarovane terjatve.

Ugotavljata tudi, da je sodna praksa enotna, da ni prepovedan niti

domik zastavljene stvari upniku v izvršbi oziroma sodelovanje

zastavnega upnika na javni dražbi. Menita pa, da takšna ureditev

oziroma razlaga zakona izniči prepoved lex commissorie in za dolžnika

zastavitelja predstavlja celo bistveno večje breme kot lex

commissoria sama. Dolžnika smatrata, da mora zakon, ki dolžnika s

prepovedjo lex commissorie varuje pred oderuštvom ekonomsko

močnejšega upnika, dolžnika še toliko bolj varovati v trenutku

zapadlosti terjatve, ko je njegova situacija v razmerju do upnikove,

še bistveno slabša. Poudarjata tudi, da je upnik dobil v last celotno

nepremičnino po izklicni ceni, splošno znano dejstvo pa je, da so

izklicne cene nepremičnin v izvršilnem postopku relativno nizke.

Dolžnika še opozarjata, da je sodišče nepremičnino domaknilo upniku

po izklicni ceni, ki jo je sodni cenilec določil na dan 30.6.2002.

Zaradi preteka časa in padanja vrednosti domačega denarja ter splošno

znane rasti cen nepremičnin, je tako upnik še dodatno v boljšem

položaju. Navedena ureditev je po oceni dolžnikov protiustavna v

smislu kršitve ustavnih pravic do enakega obravnavanja ter socialne

funkcije lastnine ter pravice do zasebne lastnine in dedovanja. Zato

predlagata, da sodišče izpodbijani sklep razveljavi, postopek prekine

in začne v zvezi z navedenim vprašanjem, postopek za oceno ustavnosti

in zakonitosti. Menita tudi, da bi moralo sodišče v izpodbijanem

sklepu odločiti o pravici dolžnikov, da v prodani stanovanjski hiši

še naprej prebivata.

Z izpodbijanim sklepom z dne 18.2.2004, je sodišče prve stopnje

predlog dolžnikov, da obdržita pravico do najema stanovanja v prodani

hiši, zavrglo. V pritožbi zoper ta sklep, dolžnika prav tako

uveljavljata "vse pritožbene razloge" in predlagata, da pritožbeno

sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da njunemu predlogu, da

obdržita pravico do najema stanovanja v prodani hiši ugodi, podrejeno

pa sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov

postopek. Menita, da bi moralo sodišče pri svoji odločitvi upoštevati

določila ZIP. Dolžnika sta prodano stanovanjsko hišo zastavila leta

1993 in zastavno pogodbo sklenila v skladu s takrat veljavnimi

predpisi, torej z ZIP. Zakon, ki ureja izvršbo in zavarovanje, ni

čisti procesni zakon, saj ureja tudi materialnopravno materijo. Po

določilu 185. člena ZIP je imel tako dolžnik, ki je kot lastnik

stanoval v družinski hiši, tudi po prodaji pravico še naprej v njej

bivati, za razmerja med kupcem in dolžnikom pa so veljale določbe, ki

so veljale za razmerja med lastnikom in najemnikom. Glede

materialnopravnih določb velja splošno pravilo, da se uporabljajo

tisti predpisi, ki veljajo ob sklenitvi posla. Dolžnika sta ob

sklenitvi posla v primeru prodaje hiše, imela pravico še naprej

prebivati v njej. Omejitve ZIZ za dolžnika ne veljajo, saj bi bil to

protiustaven poseg v že pridobljene pravice, pomeni pa tudi kršitev

prepovedi retroaktivne veljave predpisov, pa tudi načela pravne

varnosti.

S sklepom z dne 28.6.2004 je sodišče prve stopnje kupca oprostilo

položitve kupnine za nepremičnini parceli št. y in xy, vpisani v vl.

št. 920 k.o. Turjak, do zneska 150.000,00 SIT. Zoper sklep se

pravočasno pritožuje upnik, brez navedbe pritožbenega razloga in

predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep

spremeni tako, da predlogu upnika v celoti ugodi, podrejeno pa, da

sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Navaja, da znaša upnikova terjatev 128.130.966,28 SIT, kupnina skupaj

106.881.000,00 SIT, in bi torej davek na promet nepremičnin znašal

2.137.620,00 SIT. Upnik kot edini kupec je pravočasno predlagal

oprostitev plačila kupnine. Sodišče je predlogu ugodilo in ga

oprostilo plačila kupnine do zneska 150.000,00 SIT, kar pomeni, da

mora upnik na račun sodišča nakazati znesek 106.381.000,00 SIT.

Takšna oprostitev plačila kupnine (do 8,5 % kupnine), je smešna.

Sodišče mora ravnati ekonomsko smotrno in ne sme po nepotrebnem

delati škode strankam v postopku. Oprostitev v znesku, kot ga je

določilo sodišče, nima smisla in je predlog upnika, da ga sodišče

oprosti plačila kupnine, izničen.

Pritožbi dolžnikov sta neutemeljeni, pritožba upnika je utemeljena.

K pritožbi dolžnikov zoper sklep z dne 28.1.2004

Pritožnika navajata, da je izpodbijani sklep v nasprotju z Ustavo

Republike Slovenije in zakonom, ker je pri javni dražbi kot kupec

sodeloval upnik, ki je nepremičnino kot najboljši ponudnik tudi kupil

in ki mu je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom to

nepremičnino domaknilo. Po mnenju dolžnikov je to v nasprotju s

prepovedjo lex commissorie (1. odstavek 132. člena SPZ). Pritožbeno

sodišče ugotavlja, da ZIZ ne določa izrecno, da je upnik lahko kupec

na dražbi. Nedvomno pa to izhaja iz določbe 187. člena ZIZ (prej 162.

člen ZIP), ki določa, kdo ne more biti kupec na dražbi, pa tudi iz

določbe 2. odstavka 191. člena ZIZ, ki pravi, da je kupec, ki je

edini upnik, lahko oproščen položitve kupnine do višine zneska, ki bi

mu pripadal po sklepu o poplačilu. Tudi sodna praksa, kot ugotavlja

pritožba sama, je v tej smeri jasna. Upnik je lahko kupec na dražbi.

Pritožbeno sodišče v tem ne vidi protiustavnosti in protizakonitosti,

kot jo izpostavlja pritožba. Postopka prisilne izvršbe namreč ni

mogoče enačiti s klasičnim institutom lex commissorie. Upoštevati je

treba, da mora zakon, ki ureja izvršilni postopek, upoštevati

predvsem interese upnika, da se zagotovi učinkovitost izvršbe in s

tem dokončna uresničitev upnikove ustavne pravice do sodnega varstva.

Seveda mora biti zagotovljeno tudi varstvo dolžnika. Omejitev

upnikove pravice do učinkovite izvršbe pa pride v poštev le, če so

temeljne pravice dolžnika bistveno prizadete (primerjaj odločbi

Ustavnega sodišča RS, št. U-I-93/03 in št. U-I-339/98). V primeru, da

je upnik kupec nepremičnine, temeljne pravice dolžnika, po mnenju

pritožbenega sodišča, niso bistveno prizadete. Upoštevati je potrebno

tudi, da na dražbi lahko sodeluje vsakdo in bi tudi dolžnika lahko

pripeljala svojega kupca. Končno pa tudi Ustavno sodišče Republike

Slovenije v svoji odločbi št. U-I-93/2003, z dne 18.11.2004, ni

izrazilo prav nobenih pomislekov v zvezi s tem, da je upnik lahko

kupec nepremičnine v postopku prisilne prodaje le-te, ko je presojalo

ustavnost in zakonitost določbe 2. odstavka 188. člena in 2. odstavka

194. člena ZIZ.

Ni tudi mogoče govoriti o tem, da je splošno znano, da so izklicne

cene nepremičnin v izvršilnem postopku relativno nizke. Določba 2.

odstavka 178. člena ZIZ je jasna - vrednost nepremičnine ugotovi

sodišče na podlagi cenitve sodnih cenilcev po tržni ceni na dan

cenitve. Tako je bilo tudi v konkretnem primeru. Nepremičnina je bila

kupljena po izklicni ceni, ki jo je določil sodni cenilec po tržni

ceni na dan 30.6.2002. Kolikor sta imela dolžnika pomisleke v to

vrednost, pa sta imela na razpolago možnost vložitve predloga v

smislu 4. odstavka 178. člena ZIZ.

Ker sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu o predlogu dolžnikov,

da obdržita pravico do najema stanovanja v prodani hiši, ni odločalo,

pritožbenemu sodišču ni potrebno odgovarjati na pritožbene navedbe v

zvezi s tem.

Ker je bil tudi sicer postopek dražbe izpeljan v skladu z določbami

členov 181 do 189 ZIZ, je sodišče prve stopnje povsem pravilno in

zakonito izdalo izpodbijani sklep o domiku (4. odstavek 189. člena

ZIZ). Glede na predlog upnika in določbo 2. odstavka 191. člena ZIZ,

pa je pravilna tudi odločitev pod tč. 2. izpodbijanega sklepa, glede

katere pritožba niti nima konkretnih trditev.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot

neutemeljeno in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena

Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Iz povedanega je tudi razvidno, zakaj se pritožbeno sodišče ni

odločilo za vložitev zahteve za oceno ustavnosti in zakonitosti s

strani dolžnikov predlaganih predpisov.

K pritožbi dolžnikov zoper sklep z dne 18.2.2004

Predlog za izvršbo je bil v tej zadevi vložen dne 18.2.1999, torej v

času veljavnosti Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ, Ur. list RS

št. 51/98, ki je stopil v veljavo 15.10.1998. Nepremičnina je bila

prodana dne 28.1.2004, dne 27.1.2004, pa sta dolžnika podala predlog,

da obdržita pravico do najema stanovanja v hiši, ki je bila predmet

prodaje, oboje že v času po sprejetju Zakona o spremembah in

dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju, Ur. list RS št. 75/2002

- ZIZ-A, ki je stopil v veljavo z dnem 21.9.2002. Ta zakon je v

prehodnih določbah jasen - postopki, v katerih je bil predlog za

izvršbo oziroma zavarovanje vložen pred uveljavitvijo tega zakona,

se nadaljujejo in dokončajo po določbah tega zakona (1. odstavek 122.

člena ZIZ-A) z izjemami določenimi v 2. odstavku 122. člena ZIZ-A,

med katerimi določbe 210. člena ZIZ ni. Sodišče prve stopnje je tako

povsem upravičeno pri svoji odločitvi upoštevalo vse določbe 210.

člena ZIZ-A, tudi 4. odstavka, ki je bila sicer vnešena šele z

novelo. V skladu z navedeno določbo je nato predlog pravilno in

zakonito zavrglo. Razlogi sodišča prve stopnje za to so pravilni. Ni

mogoče govoriti o tem, da je bilo s takšno odločitvijo poseženo v že

pridobljene pravice dolžnikov. Dolžnika še nista pridobila pravice do

najema, zato jima z odločitvijo sodišča prve stopnje kakšna že

pridobljena pravica ni bila odvzeta. Podrejeno pa pritožben sodišče

še dodaja, da je že ZIZ v 2. odstavku 210. člena določal, da mora

dolžnik predlog, da obdrži pravico do najema stanovanja, vložiti v

60. dneh od prejema sklepa o izvršbi, vendar najkasneje do dražbenega

naroka, sicer to pravico izgubi. Ta določba je procesna določba,

veljala je že v času vložitve predloga za izvršbo in ker dolžnika

predloga nista vložila v navedenem roku, bi bilo njun predlog v

vsakem primeru potrebno zavreči.

Pritožba dolžnikov je glede na navedeno neutemeljena, zato je

pritožbeno sodišče tudi to pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep

potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker dolžnika s pritožbama nista uspela sama nosita svoje stroške

pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 165. členom

ZPP in 15. členom ZIZ). Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o

zavrnitvi njunih pritožb.

K pritožbi upnika zoper sklep z dne 28.6.2004

Upnik je kot potencialni in nato dejanski kupec nepremičnine parcel

št. y in xy k.o. Turjak predlagal, da ga sodišče oprosti položitve

varščine in kupnine glede na to, da znesek njegove terjatve presega

kupnino, ki je bila dosežena s prodajo parcele št. x in kupnino, ki

bo oziroma je bila dosežena s prodajo parcel št. y in xy k.o.

Turjak. S sklepom z dne 28.6.2004 je sodišče kupca, ki je v tej

zadevi edini upnik, oprostilo položitve kupnine za parceli št. 178 in

179 do zneska 150.000,00 SIT, kar v posledici pomeni, da mora upnik

na račun sodišča nakazati preostali znesek kupnine, to je znesek

7.350.000,00 SIT (kupnina za parceli št. y in xy k.o. Turjak znaša

7.500.000,00 SIT). Takšen izrek sklepa pa je v nasprotju z

obrazložitvijo, v kateri sodišče ugotavlja, da je predlogu upnika v

skladu z 2. odstavkom 191. člena ZIZ ugodilo, oprostilo ga ni le

položitve kupnine kolikor je potrebno iz kupnine poplačati davek na

promet nepremičnin. Iz obrazložitve bi tako izhajalo, da je sodišče

upnika oprostilo položitve kupnine do zneska 7.350.000,00 SIT in je

torej dolžan položiti le kupnino v višini 150.000,00 SIT. Ker sta

torej izrek in obrazložitev sklepa v nasprotju, pritožbeno sodišče

izpodbijanega sklepa ne more preizkusiti (14. točka 2. odstavka 339.

člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Zato je pritožbi ugodilo,

izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje

v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Sodišče prve stopnje naj o predlogu upnika ponovno odloči.

Ker upnik pritožbenih stroškov ni priglasil, o njih ni bilo potrebno

odločati.