Appeal allowed; first-instance judgment revoked due to procedural flaws in copyright tariff application.

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne

sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno

odločbo.

[JEDRO]

Po tarifni št. III-A Tarife za javno priobčitev glasbenih del lahko

tožeča stranka zahteva plačilo od gostinskih obratov z mehanično

glasbo tako, če se ta predvaja iz glasbenega stolpa, kot tudi, če se

predvaja preko radijskega ali televizijskega sprejemnika. Ker je

tožeča stranka v postopku pravočasno zatrjevala, da je v lokalu tudi

televizijski sprejemnik in za to predložila ustrezne dokaze, bi

moralo sodišče tudi ob ugotovitvi, da v lokalu ni glasbenega stolpa,

tožbenemu zahtevku delno ugoditi.

[OBRAZLOŽITEV]

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o

izvršbi Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 13.3.2003 v 1. in 3. točki

izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da tožeča

stranka ni izkazala svoje terjatve iz naslova uveljavljanja malih

avtorskih pravic, saj iz dokaznega postopka izhaja, da v lokalu

tožene stranke ni bil nameščen aparat za predvajanje mehanične gasbe.

Hkrati je tožeči stranki naložilo, da ji toženi dolžna povrniti njene

pravdne stroške v višini 115.800,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov.

Navaja, da je sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka

ugotovilo, da tožena stranka v svojem lokalu uporablja televizor in

ozvočenje, da pa ni imela glasbenega stolpa. Prav tako je ugotovilo,

da je tožena stranka v spornem obdobju v svojem lokalu javno

priobčevala glasbena neodrska dela, pri čemer ni razumljivo in je v

sodbi nepojasnjeno, zakaj sodišče ocenjuje, da je priobčevanje

javnosti preko televizije brezplačno. Po tar. št. 3 a/točka 4

Pravilnika o javni priobčitvi glasbenih del znaša nadomestilo za

uporabo televizije v gostinskem lokalu 2.940,00 SIT mesečno in

dodatno še 210,00 SIT mesečno za vsak zvočnik. Če ima uporabnik

glasbeni stolp, se za javno predvajanje plača avtorski honorar po

določbah tar. št. 3 - a/2, kar pomeni, da uporabnik, ki ima v lokalu

več naprav, plača nadomestilo samo po eni tarifi in sicer višje

ovrednoteni, ne pa nadomestilo za vsak aparat posebej. Nobenega

nasprotja med izjavami zaslišanih prič ni, da se je v lokalu javno

predvajala glasba. Če tožena stranka za to ni uporabljala stolpa, pač

pa televizijo, bi moralo sodišče ugotoviti, kakšno je plačilo

mesečnega nadomestila za uporabo televizije. O tem tožeča stranka v

pritožbi tudi opravi izračun, iz katerega izhaja, da bi bila v

takšnem primeru tožena stranka dolžna plačati 79.609,50 SIT. Pri tem

ni pomembno, ali je tožena stranka res sprejemala samo tuje postaje,

saj se po načelu teritorialnosti avtorska dela varujejo po pravu

vsakokratne države, v kateri se delo izkorišča. Tožeča stranka v

Sloveniji uveljavlja male glasbene pravice za vse avtorje, tako

domače, kot tuje.

Tožena stranka v odgovoru na pritožbo izpostavlja, da tožeča stranka

šele v pritožbi navaja, da bi tožnica lahko zaračunavala storitev po

tar. št. 3a točka 4, ker je toženka v lokalu imela televizijo. V

zvezi s tem pa je opredeljeni izračun nerazumljiv, prav tako pa tudi

neutemeljen, saj tekom pravde tožeča stranka tega ni utemeljevala in

ni dokazovala. Prav tako ni jasno, zakaj tožeča stranka pri

izračunavanjih upošteva 15% pribitek. Očitno tožnici gre za to, da

pridobi nekaj, do česar ni upravičena. Priče so sicer res izpovedale,

da je kdaj pa kdaj bilo slišati tujo glasbo iz satelitskih programov,

vendar pa tožeča stranka sodišču ni ponudila nobenega dokaza o tem,

da naj bi tuje fizične ali pravne osebe uživale enako varstvo kot

avtorji in imetniki sorodnih pravic, ki so državljani Republike

Slovenije. Določilo 176. člena Zakona o avtorskih in sorodnih

pravicah namreč določa, da enake pravice kot avtorji in imetniki

sorodnih pravic, ki so državljani Republike Slovenije, uživajo tudi

tuje fizične in pravne osebe, če tako določa mednarodna pogodba ali

zakon, ali če je podana dejanska vzajemnost.

Pritožba je utemeljena.

Način zaščite malih avtorskih pravic na področju glasbe ureja

Pravilnik o javni priobčitvi glasbenih del (Uradni list RS 29/98 z

dopolnitvami), kjer so podrobno opredeljeni pogoji, pod katerimi

lahko fizična ali pravna oseba javno priobčuje glasbena neodrska

dela, ki so zaščitena z Zakonom o avtorskih in sorodnih pravicah

(ZASP, Uradni list RS 21/95). Po določilu 148. člena ZASP se s

kolektivnim uveljavljanjem avtorskih pravic lahko ukvarjajo samo

organizacije avtorjev, ki se ustanovijo za ta namen in imajo za to

dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino, med katere pa sodi

tudi tožeča stranka. Ta je v pripravljalni vlogi vloženi po ugovoru

zoper sklep o izvršbi natančno opredelila, da svoj zahtevek postavlja

na podlagi tar. št. III - A/2 Tarife za javno priobčitev glasbenih

del, ki je sestavni del citiranega pravilnika in sicer glede na

ugotovitve njenega zastopnika na terenu, da tožena stranka v lokalu

uporablja glasbeni stolp in televizijski sprejemnik. Po izvedenem

dokaznem postopku pa je prvostopno sodišče ugotovilo, da ima tožena

stranka v lokalu videorekorder in televizijski sprejemnik, preko

katerega med drugim posluša tudi glasbo (izpoved B. T.,

izvenzakonskega partnerja toženke). Kljub tej ugotovitvi pa je

sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo, češ da v

lokalu v spornem obdobju ni bilo aparata za predvajanje mehanične

glasbe. Tak zaključek pa je v nasprotju z izpovedbami zaslišanih

prič, ki so vse potrdile, da je v lokalu bil televizijski sprejemnik,

pa tudi videorekorder. Po tar. št. III - A, ki ureja predvajanje

fonogramov in videogramov ter računalniško in sekundarno oddajanje,

lahko tožeča stranka zahteva plačilo od gostinskih obratov z

mehanično glasbo tako, če se ta predvaja iz glasbenega stolpa, kot

tudi, če se predvaja preko radijskega ali televizijskega sprejemnika.

Ker je tožeča stranka v postopku pravočasno zatrjevala, da je v

lokalu tudi televizijski sprejemnik in zato predložila ustrezne

dokaze, pri tem pa tudi obrazložila, da je za izračun uporabila

določilo 4. točke tarife 3/A (ki določa, da če ima uporabnik več

naprav za reprodukcijo glasbe, potem plača avtorski honorar po

določilih tarife 3/ A-2, kot ga je obračunala), bi moralo sodišče

tudi ob ugotovitvi, da v lokalu ni glasbenega stolpa, tožbenemu

zahtevku delno ugoditi z uporabo tar. št. III - A točka 4. O tem,

zakaj tega ni storilo glede na ugotovljeno dejansko stanje, pa sodba

nima nikakršnih razlogov. Gre tako za pomanjkljivosti iz 14. točke

339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS 36/04, ZPP),

zaradi katerih se sodba ne da preizkusiti, saj so v njej nasprotja

med odločilnimi dejstvi, ki jih navaja, in zapisniki o izpovedbah v

postopku ter predloženimi listinami. Zato je sodišče glede na

absolutno bistvene kršitve določb pravdnega postopka izpodbijano

odločitev razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v

ponovno odločanje. V novem postopku naj tako sodišče v zvezi s

pravilno uporabo materialnega prava (Pravilnik o javni priobčitvi

glasbenih del) pravilno ugotovi dejansko stanje, pri čemer naj

upošteva, da je lahko tudi videorekorder sredstvo za predvajanje

mehanične glasbe preko videograma, ki ga ZASP ureja v 28. členu.

Glede navedb tožene stranke iz odgovora na pritožbo pa sodišče še

dodaja, da že iz načela teritorialnosti, opredeljenega v 176. členu

ZASP izhaja, da tuje fizične ali pravne osebe uživajo enako varstvo

kot državljani RS, če to določa mednarodna pogodba, naš zakon ali če

je podana dejanska vzajemnost. SAZAS kot kolektivna organizacija

ščiti dela iz celotnega svetovnega repertoarja, ki se predvajajo na

ozemlju RS, za kar je zavezana že z Bernsko konvencijo (Uradni list

RS 24/92), kot najstarejšo konvencijo s področja avtorskega prava,

nastalo leta 1886, ki je že uzakonila načelo nacionalnega tretmaja

(tuji avtorji uživajo v državah podpisnicah enako varstvo kot

domačini), pri čemer je varstvo avtomatično, kot tudi s kasnejšimi

konvencijami za posamezna področja (na primer Rimska konvencija,

konvencija WIPO).

Kadar sodišče razveljavi odločbo zoper katero je bilo vloženo pravno

sredstvo in zadevo vrne v novo sojenje, v skladu z določilom III.

odstavka 165. člena ZPP pridrži odločitev o stroških postopka v zvezi

s pravnim sredstvom za končno odločbo.